DR. MACA JOGAN – MEDNARODNI DAN SPOMINA NA HOLOKAVST

Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta
20. januar 2019
Center urbane kulture (Kino Šiška)
Dr. Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani

Spoštovani in spoštovane!
Današnja spominska slovesnost prepričljivo zanika misel nemškega filozofa Theodorja Adorna: »Po Auschwitzu ni mogoče napisati več nobene pesmi!« Gotovo je do tega sklepa prišel potem, ko je zvedel za najhujša grozodejstva, ki so se dogajala v mnogih množičnih nemških uničevalnih taboriščih, katerih najpomembnejše in največje je bilo prav Auschwitz. Dan osvoboditve tega taborišča je upravičeno posvečen spominu na vse žrtve holokavsta, ki se jim poklanjamo danes tu zbrani. Z oživljanjem spomina nanje ostaja tudi sporočilo »Nikoli več!« bolj slišno. Naj zato h kulturnemu delu dodam nekaj besed o »družbeni proizvodnji« množičnega uničevanju človeških bitij, da bi se laže približali odgovoru na večno zeleno vprašanje: »Kako je to (bilo) mogoče?« in kako se lahko »producente zla« moralno razbremenjuje.
Ob prihodu vojakov Rdeče armade, 27. januarja 1945, je bilo v matičnem taborišču, v Birkenauu in podružnicah 7600 jetnikov in jetnic. Deset dni prej, 17. januarja 1944, ko je bila osvobojena Varšava, je bil v tem taborišču zadnji zbor pol-živega živega materiala, na katerem so našteli skupaj 67.012 jetnikov in jetnic. Da bi vodstvo taborišča zabrisalo hudodelske sledi, je v dneh do osvoboditve požigalo skladišča in rušilo krematorije, večina sestradanih, premrlih, prestrašenih jetniških »številk« pa je v hudi zimi morala takoj peš na pot v taborišča v notranjosti, na »veliki marš« po »cesti smrti« (63 km). Oboroženi esesovci in esesovke so neusmiljeno priganjali onemogle, jih pretepali z biči in kopiti pušk, tiste, ki niso več mogli hoditi, pa so postrelili kar ob poti. Na tem uničujočem pohodu je bila samo možnost: svoboda ali smrt; Štefka Štibler, ki je na saneh vlekla bolno sotrpinko, je hotela v svobodo, zato se je odločila: »In groza pred smrtjo me je napolnila z novimi močmi, vselej, ko je vojak zapretil, da bo streljal.« (Auschwitz – Birkenau, 1982: 212).
Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino, je v Auschwitzu umrlo več kot 1700 Slovenk in Slovencev, v vseh nemških taboriščih pa skoraj 8.000 od več kot 21.000 deportiranih; v Auschwitzu je umrlo tudi največ Judov (430) od 481 vseh, ter vsi Romi, ki so bili deportirani z slovenskega ozemlja.
O tem, koliko je bilo vseh žrtev v vseh letih delovanja koncentracijskega taborišča v Auschwitzu (20. april 1940 do 17. januar 1945), se ocene razlikujejo in verjetno ne bo nikoli dokončnega odgovora. Za ta čas je bilo zabeleženih 402.222 jetnikov in jetnic 26 narodnosti (A-B,14). Vpisani in označeni s številko so le tisti, ki so bili pripoznani kot »material« z »začasno pravico do življenja« in predvsem do suženjskega dela. To število je le majhen del tiste večmilijonske množice, ki se nikoli ni vrnila iz tega taborišča v človeški podobi. Večino ljudi (70 do 80 % vseh pripeljanih) so namreč že ob prihodu transportov takoj določili za uničenje in jih sploh niso vpisali.
Spoštovani, moram pojasniti, zakaj ob dnevu spomina na žrtve holokavsta navajam suhoparne številčne podatke. To se mi zdi potrebno, ker so nujni za celovit zgodovinski spomin in ker si tudi z njihovo pomočjo lahko vsaj približno predstavljamo, kako grozljive razsežnosti je obsegalo uresničevanje načrtov očiščenja arijske rase vseh neprilagojenih: Judov, socialno in rasno neustreznih (duševno, telesno oviranih, Romov) in politično nevarnih »za narod in državo«. Podrobni načrti so se opirali na strategijo »končne rešitve judovskega vprašanja«, ki je bila potrjena sredi morilskega množičnega delovanja 20. januarja 1942 na konferenci ključnih oblastnikov v državnem aparatu v kraju Wannsee blizu Berlina in je zajemala razvejen sistem vzpostavitve in delovanja institucionalnih mehanizmov nasilja v iztrebljanju »podljudi«. Torej ni šlo za neko naključno, nesmiselno, temveč v celoti za zelo premišljeno delovanje, ki se je opiralo na različne družboslovne, naravoslovne in tehnične znanosti.
Takoj po razglasitvi rajha so se vzpostavila koncentracijska taborišča za vse »nevarne« (komuniste, socialne demokrate), z vrsto zaporednih prisilnih antisemitskih ukrepov pa se je začelo uresničevati načrte za množično čiščenje, zoževanje družbenega prostora za Jude (odstranitev političnih nasprotnikov in uradnikov judovskega porekla iz javnih služb, omejitev deleža judovskih učencev v šolah; prepoved porok med Judi in Nejudi zaradi »zavarovanja nemške krvi« – 1935; judovski učitelji ne smejo več zasebno poučevati Nejudov – 1936; Judje dobijo posebno izkaznico, judovski otroci ne smejo v nemške šole – 1938). V nekaj tednih po »kristalni noči« (v kateri je bilo požganih in uničenih več kot 1000 sinagog ter 7.500 judovskih trgovin) so po vsej Nemčiji aretirali in poslali okoli 30.000 Judov v koncentracijska taborišča (Dachau, Buchenwald, Sachsenhausen); iz teh taborišč so pozneje prišli SS voditelji v Auschwitz.
Večina jetnikov tega in vseh drugih nemških koncentracijskih taborišč (v času druge svetovne vojne jih je delovalo okoli 1000) je bilo iz vrst političnih nasprotnikov, pripadnikov in podpornikov odporniških gibanj ter sovjetskih vojnih ujetnikov. Že s tega vidika holokavsta, množičnega pretežno industrializiranega pobijanja Ne-ljudi, ni mogoče skrčiti le na »končno rešitev judovskega vprašanja«; potrebno je vključevati tudi žrtve (neposredne in posredne) genocidne prakse v odnosu do slovanskih narodov, ki so bili po oceni italijanskega jetnika Prima Levija, partizana in Juda, »najbolj cenena roba, še več, bili so brez sleherne vrednosti.« (Potopljeni in rešeni, 2003: 88)
V množičnem iztrebljanju vseh neustreznih, zlasti Judov, na območju nemškega gospostva je šlo v začetku za tehnično bolj tradicionalno pobijanje, vendar izpeljano do zadnje podrobnosti v smislu delitve dela. Tako je potekal množični pokol v Babjem Jaru pri Kijevu, kjer je ena »akcijska skupina« samo v dveh dneh (29. in 30. septembra 1941) postrelila 33.771 Judov. (Wolfgang Benz, Holokavst: 64). Ker pa je bilo klasično pobijanje premalo učinkovito in ker so bili neposredni morilci preveč obremenjeni, so začeli uporabljati plinsko metodo, ki so jo najprej preskusili prav v Auschwitzu, za tem pa je postala univerzalna in nepogrešljiva v mnogih drugih koncentracijskih taboriščih, ki so tako postale »tovarne smrti«. V največji tovarni smrti – v Auschwitzu niso bile vse podružnice enako učinkovite, na zadnjem mestu je bila enota Sobibor (le 250.000 pobitih), medtem, ko je bila Treblinka »najodličnejše taborišče« z 900.000 pobitimi Judi (W. Benz: 103).
V vseh taboriščih je bila učinkovitost zagotovljena z natančno hierarhično delitvijo nadzora nad »živim materialom«, katerega poveljniški vrh so predstavljali SS častniki, za izvajanje neposredne oblasti nad jetniki in jetnicami(vodje raporta, vodje blokov in delovnih skupin) pa je taboriščna uprava izbirala jetnike_ce – večinoma nemške kriminalce »najslabše vrste«. Ti so imeli posebna navodila, kako ravnati s političnimi jetniki-cami, kako s sovjetskimi vojnimi ujetniki in Judi, skupni imenovalec vseh navodil pa je: ravnati samostojno in vselej ter povsod čim bolj ponižujoče, nečloveško, zverinsko.
Napis nad vhodom v taborišče »Arbeit macht frei« je pomenil predvsem popolno svobodo vsega upravnega in poveljujočega osebja v razpolaganju z jetniki_cami. To se je kazalo na vseh ravneh ravnanja z jetniki_cami, začenši z jezikom kot sredstvom sporazumevanja. V odnosu (totalni) gospodar – taboriščnik_ca je bila zapovedovalno sredstvo »pobarbarjena nemščina« (P. Levi, 78, 79), ki je jetnike nagovarjala slabše kot pse (in sploh živali), in ki je pogosto nastopala sploh brez besed, samo z bikovko, gorjačo, puškinim kopitom, lopato ali motiko pri delih zunaj žice. Samo nepravilna lega roke jetnika v pozdrav vodji je zadoščala za govor s temi sredstvi – celo do smrti; to je bil vsakdanji »Lagerjargon«.
Vse je moralo potekati po strogem lagerskem redu, vsak najmanjši prekršek je bil kaznovan, za kar je obstajal cel sistem kazni, ki so dodatno prispevale k razčlovečenju in brezmejnosti gorja ob stalni lakoti, garanju in strahu ter prepovedi povezovanja s sotrpini_kami. Spomini slovenskih jetnic kažejo, kako se da vsaj malo olajšati gorje in okrepiti voljo do življenja, če oseba ni osamljena, če lahko skrivaj spregovori s sotrpečo, če je deležna tovariške pomoči (npr. pol koščka kruha,če zaradi kazni ni dobila obroka, opore pri hoji z delovišča), če ujame vsaj kakšno spodbudno vest o dogajanjih zunaj taborišča, če zasluti, da sme upati na osvoboditev. H kapljanju takih vesti je prispeval mednarodni odporniški komite, ki so ga sestavljali politično organizirani jetniki in jetnice. V tem komiteju je bila tudi Štefka Štibler, ki je v spominih zapisala: »Strahotno okolje, pošastnost gorja in krutosti, ki smo jih doživljale slehernega trenutka, so nas povezovale. Spremenile so nas v množico nesrečnic, ki se na barki sredi razburkanega oceana krvi borijo za golo življenje. Medsebojno smo si pomagale, kolikor smo mogle.« (Auschwitz, 194).
Zakaj je potrebno razkrivati vsestranske razsežnosti holokavsta in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovor, ki ga je v knjigi Potopljeni in rešeni zapisal Primo Levi (40), ima po 33 letih še večjo težo kot v osemdesetih letih 20. stoletja. »Ni lahko, niti prijetno raziskovati tega brezna zlobe, vendar mislim, da je to treba storiti, kajti tisto, kar je bilo možno zagrešiti včeraj, bo lahko kdo spet poskusil jutri in bo morda zadevalo nas ali naše otroke«.
Grozodejstva, ki so jih sistematično in množično izvajali tako v koncentracijskih taboriščih kot zunaj njih, da bi povečali moč naroda nadljudi in razširili prostor zanje, kažejo, da je bila takrat jasna ločnica med storilci strahotnih zločinov in žrtvami, da je bila na eni strani »pošast« in na drugi strani žrtve, ki so bile z vsemi duhovnimi in materialnimi sredstvi onemogočene, da bi svoje hrepenenje po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva uresničile. Vsi poskusi notranjega upora so bili skrajno brutalno zatrti, edini up je bilo protinacistično gibanje zunaj meja taborišča. Kadar pa je zunaj taborišč zmagalo spoznanje, da se je nasilju in moriji mogoče upreti, so se rojevala junaška dejanja in tudi junaki (v mnogih okoljih v Evropi). Šlo je za izključujočo izbiro med dvema možnostma: smrt ali svoboda.
Če postavimo to izbiro v slovenske razmere, potem ne smemo pozabiti, da je bila v času druge svetovne vojne vsa moč odločanja − ne le o usodi posameznih oseb, temveč celega naroda − zgoščena na strani okupatorskih oblastnikov; cilj vseh pa je bil potujčenje in iztrebljenje. Temu se je večina ljudi uprla, hotela je ohraniti svoje človeško dostojanstvo in se ne ukloniti »pošasti«, kar je (bilo) v tedanjih razmerah resnično junaško dejanje. Že več desetletij pa smo priča drugačnim razlagam teh dejanj, npr. partizanski upor naj bi bil pravljica, mit, laž, preprosto zločin. Takšne opredelitve so možne, če/ko se zanemari dejansko skrajno neenakost položajev, ciljev (etnocid) in sredstev oblastnikov na eni ter upornikov (osvoboditev) na drugi strani, za vrednotenje delovanja pa se upoštevajo merila oblastnikov. Z odpravo razlike med storilci in žrtvami se moralno razbremenjuje storilce, izničuje smrtne žrtve, preživele pa obremenjuje s težo zločina. Preprosto se to relativistično pojasnjevanje izraža s trditvami »vsi so pobijali«, v vojni je to normalno, tudi sicer ne moremo razlikovati med nosilci dobrega in zla, ker (da) ima vsak človek v sebi tako lastnosti pošasti kot junaka.
Kljub temu, da je takšen način razlaganja preteklosti in s tem oblikovanja kolektivnega spomina pristranski in problematičen, se je že kar precej udomačil tako med domačimi kot tujimi pisci. Kot svež primer navajam razlage mlajšega angleškega zgodovinarja, Keitha Lowea v intervjuju v Mladini (28. 12. 2018), ki meni, da sta »mit o pošasti« in »mit o junaku« bila potrebna le v času vojne, sedaj pa bi morali kritično premisliti o njih, vendar pa danes ljudje »niso zmožni napraviti niti tega koraka v smeri relativizacije omenjenih mitov«. Kakšen je rezultat relativizacije, pokaže Lowe na primeru »zgodbe pošasti«, poosebljene v japonskem kirurgu, ki je med vojno opravljal vivisekcije na Kitajskem«, po zajetju pa ni priznaval krivde, dokler ni iz pisem mater žrtev spoznal svojih zločinov, ter končno sklenil: »Storil sem vse te zločine. Neznosno me je sram.« Za Lowea je to »najpogumnejši človek« in »vsi bi se morali zgledovati po njem.«
Verjetno so bili tako kot ta zgodovinar prepričani tudi mnogi nemški »producenti holokavsta«, saj so na nuernberškem procesu vsi zanikali krivdo, večina »majhnih ljudi« pa se je delala nevedne. Nemški zgodovinar W. Benz (2000, 85) je po poglobljenem raziskovanju holokavsta prepričan, da so »Nemci za obstoj plinskih celic in taborišč smrti vedeli, ne da bi za to hoteli vedeti.« Hotena nevednost je omogočila, da so kasneje mnogi morilci mirno živeli v svojih poklicih v ZRN ali drugje. Npr. od 500 moških, ki so na Poljskem pomorili najmanj 83.500 oseb, jih je bilo v šestdesetih letih zaslišanih 210, 14 obtoženih pa obsojenih na neznatne kazni.
V slovenskem javnem prostoru je vzorec Loweove relativizacije navzoč že skoraj tri desetletja, mirno se širi in utrjuje v imenu svobode govora, tarča pa je NOB. Zato je dan spomina na žrtve holokavsta potreben in smiseln, da si ljudje laže oblikujejo svojo moralno držo in najdejo svoje mesto v družbi. Ob spominjanju na holokavst se lahko vsakdo odloči, ali bo v globini zavesti ohranjal sporočilo »Deutschland, Deutschland uber alles…« in »naredite mi to deželo zopet nemško«, ali pa bo dal prednost Prešernovi želji »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Za odločanje pa je potrebno celovito vedenje o preteklih grozodejstvih, kajti le tako se lahko z izobraževanjem in vzgojo oblikujejo osebnosti, ki se jim bodo v prihodnje upirale in jih preprečevale.