Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti
»Jaz verujem v to družino svobodnih narodov! »
11. decembra 1918 je v velikih mukah umrl Ivan Cankar. Njegovo duhovno dediščino pa si odtlej različni ljudje lastijo v različne namene. V tem smislu se ga spominjamo tudi ob stoti obletnici njegovega telesnega konca: eni, da je bil proti frakarjem, drugi, da je bil proti »farjem« in da je verjel v Boga, tretji, da je videl v svojem ljudstvu proletarca, četrti, da je bil predvsem obupanec, kakšne prijazne in ne preveč izvirne učiteljice, da je brezmejno ljubil svojo mater – in tako naprej, po mili izbiri, podprti s kakšnim iztrganim stavkom iz umetnikovega dela.
Ne glede na pisanost te druščine pa jim je vsem skupno prepričanje, da je tisto, kar je podpisal, velika in dragocena literatura; in da je videl daleč naprej in globoko nazaj – da je bil torej prerok, vizionar. Z vso strastjo je pomagal v slovensko zavest spet pripeljati Trubarja in njegove protestante, slovenske kmečke upore je razglasil za eno najsijajnejših, če že ne kar edino dejanje slovenske samozavesti. V najhujšem času je brez strahu javno klical, naj Avstrija pogine v lastnem govnu, ob tem pa oznanjal hrabro in ponosno »očiščenje« in »pomlajenje« Slovencev – pravzaprav samoosvoboditev, tisto, kar si celo kot idejo bolj ali manj samovšečno in nesramno prisvajajo(mo) osamosvojitelji. Obupoval je nad slovensko hlapčevsko zgodovino in hkrati oznanjal brezmejno vero v prihodnost.
Nekaj malega je znan njegov zadnji javni nastop tri mesece pred smrtjo. V Ljubljani se je na začetku septembra 1918 zbralo kakšnih tisoč učiteljic in z njimi tudi nekaj učiteljev (drugi so bili na frontah), da bi protestirale proti lakoti in pomanjkanju. Govoril naj bi jim tudi Cankar, takrat že katastrofalno človeško razsut, izgorel, izčrpan, čeprav šele pri dvainštiridesetih. Bil je svojemu stanju ustrezno kratek:
Pripovedujte otrokom, ki jih učite in vzgajate, da ste hlapci; da vam še kruha ne dajo. To jim povejte, tako jih učite. In ve, učiteljice, ki ste že matere in še boste matere, povejte svojim otrokom, kako so nas uklepali in zapirali, kako so nas kakor razbojnike vlačili po ječah in kako nam niso pustili govoriti. Vse to jim povejte in zmerom jim pripovedujte.
Iz pričevanj je znano, da so ga ob teh besedah polivale solze – saj zborovalk ni zmerjal, ko jim je rekel »hlapci« (»dekle«); govoril jim je – nasprotno – da jih imajo za izkoriščano proletarsko služinčad, da so kot revni hlapci na državnem in deželnem gruntu; komaj kaj vredni. Sam se je od nekdaj imel za enega od takih proletarcev v narodu, ki naj bi bil po njegovem prepričanju tako in tako v celoti »narod proletarec«, en sam hlapec Jernej brez pravice. – Šele potem ko se tak narod pogospodi, ko si nadene bodisi »frak« bodisi »talar«, se rodi hlapec v drugem pomenu – moralna in človeška pokveka. Cankar je v tisočerici deželnih učiteljic videl svoje sotrpinke.
Sedem let poprej je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem opredelil sebe kot popolnega optimista: Kritiki so me imeli za pesimista. Tepci! V prvih časih sem bil žalosten in nezadovoljen; to je bila bolezen mladega študenta, ki je lačen, ne pa pesimizem. Jaz sem optimist ves, kar me je. Kako bi človek sicer delal in se trudil, če bi vedel, da je vse zastonj? Jaz upam v bodočnost našega naroda … In podobno o svojem narodu: Noben narod ni tako optimističen kot slovenski … in mi vsi, kar nas je – in veliko nas je – smo optimisti.
V veliki (prvi) svetovni vojni je ob tem zaslutil trenutek, ki bo prinesel Slovencem »očiščenje in pomlajenje«. To svojo »slutnjo zarje« je glasno oznanjal, še posebno v Trstu, ki je bil takrat največje slovensko mesto z dobro organiziranim proletariatom pa tudi narodnim meščanstvom, ki so ga oboji vzneseno poslušali – v dvoranah se je ob njegovem obiskovanju trlo po nekaj sto navdušenih poslušalcev. Še pol leta pred svojo smrtjo je tam med drugim priznaval in zagotavljal:
Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: »Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metéžu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje! – Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim – nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in némoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni svetovni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil kvišku! Spominjam se na osnutek za spomenik Janu Husu, češkemu narodnemu svetniku. Na podstavku so bile vklesane besede: »Iz močvirja se je vzdignil!« – Na dom svoj novozgrajeni bomo Slovenci napisali: »Iz močvirja se je vzdignil!« – Iz ponižanja, iz hlapčevstva, iz sramote in bede se bo vzdignil naš narod v novo, svetlo življenje, očiščen in pomlajen, vreden član v družini narodov, očiščenih in pomlajenih. – Jaz verujem v to družino svobodnih narodov!
Kakšnega boljšega programa Slovenci nismo mogli imeti; ne takrat ne pozneje in tudi ne zdaj. – In če je bila prva svetovna vojna samo prvo dejanje svetovne morije in nadutosti, kot trdijo resni zgodovinarji, potem se jasno pokaže, kako zelo sta bila Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj nekaj, kar je raslo in zraslo iz Cankarjevega duha. Na številnih mitingih, na oefovskih letakih, v partizanskih šolah, povsod so zato takrat kot temeljno vodilo stale Cankarjeve besede: Narod si bo pisal sodbo sam! Ne frak mu je ne bo in ne talar!
Vsem, ki danes bolj ali manj sprenevedavo in politikantsko glasno sprašujejo, katere so bile trajne in bistvene vrednote partizanskega boja, bi bilo treba svetovati, naj berejo Cankarja vsaj ob stoti obletnici njegove smrti; vendar ne samo Skodelice kave in tistega, kar stoji v šolskih berilih. Cankarjeva misel je dobesedno vgrajena v sodobno slovenstvo in njegova dejanja.
Matjaž Kmecl
