Dr. Igor Šoltes, evropski poslanec  na komemoraciji na Urhu ob dnevu spomina na mrtve, 1. novembra 2018

Hvaležen sem, da vas imam priložnost nagovoriti na dan in na kraju, ki kličeta k premisleku. Ko sem se v mislih pripravljal na vnovičen obisk tega mesta, v našem kolektivnem spominu in zgodovini, enega bolj tragičnih, sem pomislil na meni ljube ljudi, ki jih ne morem več srečati tako, kot danes srečujem vas. Pomislil sem na to, kaj bi jim želel reči. O sebi, o svetu,o dogodkih, ki jih nismo delili in spominih, ki jih nismo stkali skupaj.

Namreč: vsakič, ko se namenimo k mestu spomina na pokojne, se v resnici namenimo k sebi. V grobovih, pod spomeniki in drevesi, v zapuščenih grapah, ležijo ujeta sporočila, ki iščejo nove duše, da jih bodo dojele in živele.

Sporočila, ki leže tu pod nami, pa v okoliških krajih, kamor so podivjani krvniki odvažali sledi svoje blaznosti, so opomini človeški norosti, podžgani s silo moči; solz mater, ki niso nikoli našle trupel svojih otrok; bolečine družin, ki jih je zadel nečloveški davek; so klic zemlje, ki je vpila preveč krvi.

Zemlja je tu, na Urhu, kot tudi na številnih drugih mestih v naši domovini, prepojena z bolečino. Za nas in rodove, ki prihajajo, nemara nerazumljivo bolečino, saj so strahovi, ki danes preže na naša življenja, neopisljivo drugačni od strahov, ki so jih doživljali naši predniki sedem in več desetletij nazaj, če drugih strahot v naši skupni zgodovini ne omenjam.

Niso manjši. So drugačni.

Skrbi nas, ali bomo lahko v – kot radi in upravičeno rečemo – tem najlepšem koščku sveta, užili starost v miru in na dostojen način.

Skrbi nas, ali bomo znali svojo suverenost kot država braniti tam, kjer je najbolj vredno: na polju človekovih pravic.

Skrbi nas tudi, ali bomo znali naš prihodnji razvoj podrediti potrebam večine in ne vplivnih elit.

Pa tudi, ali bomo vrednote, ki domujejo v Evropi že stoletja, z globalizacijo izgubili, ali jim bomo vrnili sijaj.

Mene skrbi tudi ‐ in najbrž v tej skrbi nisem edini, ali bomo znali Slovenijo obraniti pred plimo z desne. Ali se bomo znali jasneje zoperstaviti pogubnim težnjam po relativizaciji zgodovinskih dosežkov, postavljanju spomenikov junakom, ki to niso, brisanju poglavij iz zgodovinskih knjig in prizadevanjem, da bi postali del Evrope, ki svoj credo gradi na mržnji, delitvah, zapiranju vrat in zavračanju demokratičnih vrednot.

In – najbrž tudi v tem nisem edini: skrbi me, ali se zavedamo razrasle govorice, ki ne spoštuje nobene pravice?

V mojem bruseljskem delovnem okolju je skrb zaradi sovražnega govora, te rakave rane demokracije, mnogo očitnejša, kot tu, v moji domovini. Če se Evropa na vseh ravneh resno loteva vseh pojavnosti sovražne govorice, se mi – žal tudi na ravni najvišjih institucij države – tega vprašanja ogibamo. Ne bi mogel biti bolj začuden, kot sem bil pred nekaj dnevi, ko sem iz ust predsednika republike slišal njegovo pojmovanje razmaha sovražnega govora in pojasnila, zakaj se ga kot vrhovna moralna avtoriteta ne loteva bolj odločno. Kot ne bi mogel biti bolj začuden pred dobrim mesecem, ko je predsednik vlade za enega svojih najtesnejših

svetovalcev imenoval izpričano nestrpnega in nedemokratičnega človeka. Oprostite, a v državi in pri državnikih, ki se zavedajo meja spodobnosti, se kaj takega ne more zgoditi.

Tudi v takih primerih mnogo bolje razumem, zakaj govorica, ki se hrani s sovražnostjo, predsodki, ozkim pogledom na svet in omejeno srčnostjo, tako zlahka napreduje v javni prostor.

Napreduje zato, ker ji meja nihče zares ne zna in noče postaviti.

Kot bi se ne spomnili več, kje so bila zasejana semena zla, ki so privedla do obeh svetovnih vojn, do dogodkov, na katere nas spominja kraj, na katerem smo zdaj. Zasejana niso bila s prvimi zamahi bajonetov in niti ne s prvimi poki pušk. Pač pa s tihim privoljenjem v to, da je javna postala srhljiva misel o tem, da nismo vsi enaki in da je pravično odmerjati pravice po potrebi in iz potrebe.

Govorici, ki v Sloveniji najeda občutek, da smo lahko ljudje tudi v časih, ki nam niso najbolj naklonjeni in nam kaže obraz Slovenije, na katerega ne moremo biti ponosni, moramo postaviti mejo.

Zaradi sebe in zaradi tistih, ki se pred tako govorico ne morejo braniti.

Zaradi sveta, ki vidi v Sloveniji moderno, zrelo in demokratično državo.

Zaradi prišlekov, ki se zatečejo k nam, ker verjamejo, da jih tu čaka zaklonišče pred vsem, kar jih je pognalo v beg.

In zaradi vseh, ki so boj za Slovenijo enakosti in enakopravnosti, že plačali z življenjem.

Govorica, ki zlorablja naš materni jezik, da bi lahko ponižala, ranila in delila, mora ostati tam, kamor sodi: na nizkotnih robovih. Njenih različic, ki imajo v Sloveniji vse mogoče politične predznake, ne smemo poslušati izza govornic, prek kamer in na javnih zborovanjih.

Radikalnost, ki je postala norma javnega diskurza in medijskih spopadov, načenja dobro v nas. Načenja tisti del naše biti, ki je zrasel na najplemenitejših dosežkih naših dedov in babic in nas je že davno pred Evropsko unijo, postavil ob bok velikim evropskim narodom, gradnikom sodobne demokratične in človekoljubne misli.

Smo si to želeli, ko smo pozimi leta 90 obkrožili »za«?

Ne. Takrat smo si želeli udejaniti stoletni sen naših prednikov in zaživeti na svojem in po svoje. V Evropi in po evropsko.

In, če se danes, ko radi potvarjamo dejstva in za svetinjo prodajamo prgišče laži, ne

zavedamo dobro, kaj to zares pomeni, je morda prav, da si osvežimo spomin.

Evropsko je biti sosedu najboljši sosed.

Ni evropsko, ko sosedu za bagatelo prodaš največje podjetje v državi.

Evropsko je zaščititi vodne vire.

Ni evropsko braniti proizvajalce strupov za našo zemljo in okolje.

Evropsko je mladoletne begunce brez spremstva sprejeti v dijaški dom, kot je to storila Postojna.

Ni evropsko imenovati nestrpnežev na kakršnokoli javno funkcijo.

Evropsko je ljudem, ki se znajdejo v stiski, ponuditi pomoč in oporo.

Ni evropsko otroke iz revnih družin kaznovati z zadnjim mestom v vrsti.

Evropsko je brati Borisa A. Novaka.

Ni evropsko poveličevati pogroma nad ustvarjalci, ki nam nastavljajo ogledalo.

Evropsko je, ko Ljubljana na Kongresnem trgu povzdvigne rdečo zvezdo, da bi slavila

vrednote narodnoosvobodilnega boja.

Ni evropsko, ko postavljamo spomenik domobrancem.

Evropsko je učiti otroke sožitja in ljubezni do vrstnikov.

Ni evropsko razpisovati nastanek rasističnih pravljic.

Evropsko je prenašati izpovedi ljudi, ki so to državo pomagali ustvarjati.

Ni evropsko prenašati izlive ljudi, ki jo želijo rušiti.

Evropsko je zaupati državo ljudem, ki kaj znajo.

Ni evropsko zaupati takim, ki znajo samo nastopati.

Evropsko je misliti po svoje, ko vemo, da imamo prav.

Ni evropsko slepo slediti političnim sponzorjem.

Evropsko je spominjati se tistih, ki so nam izborili pravico do maternega jezika.

In evropsko je nadaljevati tam, kjer so oni morali končati.

Vsak zase ve, kje lahko poprime.

Za vse pa velja: kar zmoreš, to moraš.

Danes je dan, ko se spominjamo. Ko se spominjamo, da nam nekoč morda ne bo žal.

Žal za priložnostjo, ki je nismo izkoristili. Za trenutkom, ki ga nismo znali ovrednotiti. Za potjo, ki je nismo želeli prehoditi.

Spoštovani prijatelji, na nas je, da se vsem žrtvam Urha in vsem našim pokojnim poklonimo.

Naj jih spomin prihodnjih rodov ne zataji in naj njihova misel o svobodi ne izgubi moči.