Govor dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB NOB Slovenije, 22. september 2018
Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani zbor,
Prinašam vam tople pozdrave v imenu predsedstva ZZB za vrednote NOB in se zahvaljujem vsem, ki ste poskrbeli za današnjo prireditev. Posebej bi rada izpostavila pohvale vredno sodelovanje treh krajevnih organizacij ZZB, Šempetra, Vrtojbe in Bukovice- Volčje Drage, ki ste skupaj z Območnim združenjem Zveze Borcev Nova Gorica in predsednico Katjušo Žigon pripravili jubilejno proslavo ob 75 obletnici Goriške fronte. Dragi praporščaki, zahvaljujem se vam za vaše nesebično prostovoljno delo in skrb za prapore, ki simbolizirajo naše partizanske enote. Z velikim spoštovanjem pozdravljam vse tiste, ki ste bili še žive priče dogodkov iz septembra leta 1943.
Goriška fronta je poseben mejnik v času boja proti fašizmu in nacizmu. Gre za niz vojaško strateških ukrepov, kjer lahko prvič v času partizanskega boja na Primorskem vidimo strateško-taktično razpostavitev in uporabo partizanskih enot taktične ravni v frontalnem spopadu z nemškim okupatorjem in njegovimi fašističnimi pomagači. Prostorsko gledano so bile partizanske enote razmeščene na 25 km dolgi fronti.
V boje so bile vključene tiste primorske brigade (Kosovelova, Vojkova, Soška in Tržaška), ki so se formirale po kapitulaciji Italije zaradi tisočev mladih, ki so vstopali v partizanske vrste. Množično nastala vojska je imela veliko bojno moralo, dobro orožje, pobrano od razoroženih Italijanov in zanesljive zaloge streliva. V bojih je sodelovalo že partizansko topništvo. Primanjkovalo je izurjenega vodstvenega kadra, tako da so vodje manjših enot postali starejši in prekaljeni borci. V Tržaški brigadi so bili italijansko govoreči borci iz Trsta in Tržiča, v glavnem delavci in vojaki razpadle italijanske vojske. Na pomoč je prišla še Gradnikova brigada, ki se je vrnila iz Notranjske.
22. septembra, se pravi točno pred 75 leti, so imele partizanske sile pobudo in so zoževale obroč okoli Gorice. Potem pa so nemške sile z okrepitvami med 25. in 30. septembrom izvedle protiofenzivo, ki je slabo izurjene partizanske enote niso mogle zadržati, zato so se umaknile v zaledje Primorske. V bojih je padlo veliko število mladih ljudi, nemške sile pa so vzporedno z boji izvajale tudi represalije nad civilisti z množičnim pobijanjem talcev.
Sprašujemo se, zakaj so bili tisti boji na območju Goriške, Vipavske doline in Krasa tako zelo srditi? Odgovor je v strateškem pomenu te fronte, ki je nase vezala obsežne nemške formacije, in se le-te niso mogle premakniti globlje v Južno Italijo, od koder so že prodirale zavezniške protifašistične sile. Nemške enote so morale ostati na tem ozemlju, da bi omogočile logistiko nemških sil tako v Italiji kot tudi na Balkanu. Za Slovence in Primorsko pa se je začela ključna faza boja za priključitev Primorske k matični domovini.
16. septembra 1943 je Vrhovni plenum OF sprejel odločitev, da se Primorsko z Istro priključi k matičnemu narodu. Ta sklep, razširjen na Dalmacijo z otoku, je sprejelo tudi 2. zasedanje Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943. Za postavitev slovenske narodnostne meje na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Reziji je padlo in bilo ranjenih še veliko partizanov.
Iz celotnega dogajanja je potrebno potegniti nekaj zaključkov za današnji čas.
Po 75 letih še vedno prihajamo na te svete kraje primorske usode in takratne dogodke obeležujemo kot svoje občinske ali državne praznike. To govori o moralni moči vrednot, za katere so se borili tukajšnji partizani.
Na goriški fronti so se primorski partizani borili skupaj z drugimi Slovenci, z borci italijanskih protifašističnih enot in z borci, ki so prišli iz različnih delov sveta. Za Primorce je to bilo pomembno spoznanje, da niso sami v boju, temveč, da imajo zaveznike. In da je z zavezniki potrebno znati sodelovati. To dejstvo moramo dobro poznati še v današnjem času, saj se desne radikalno ksenofobne sile ponovno krepijo, bolj ali manj javno zagovarjajo stare fašistične ideale in simbole, pod plaščem demokracije vstopajo v nacionalne parlamente. Zato se moramo ozreti naokrog in poiskati zaveznike v naprednih gibanjih po svetu, v VZPI-ANPI, v Zvezi koroških partizanov in še kje. Boj proti neofašizmu in neonacizmu je naš skupen boj.
Srečujemo pa se tudi s pojavi, ki zanikajo vrednost partizanskega boja. Gre za dve obliki zanikanja. Del nove generacije želi pustiti preteklost zgodovinarjem in ne želi več obujati spominov na dogodke, ki bi lahko še danes delili ljudi, celo prihajajoče generacije. Tudi mladi ljudje, ki jih je šolski pouk zgodovine povsem onesposobil za razumevanje pomena zgodovine primorskega naroda, se izmikajo pogledom v preteklost. Zahtevajo svojo prihodnost, ki pa je zaradi težav z zaposlovanjem vse bolj črna.
Druga oblika zanikanja pa prihaja iz vrst idejnih somišljenikov in potomcev kolaborantov iz druge svetovne vojne. Oni niso za to, da se preteklost pozabi, ampak jo želijo restavrirati na način, da bi se vloga kolaborantov in okupatorjev zdela sodobnim generacijam manj zlovešča in moralno sporna. Vse nas, ki zaradi svojih prednikov, ki so se borili po vsej Primorski, prihajamo na kraje spomina (kot bi rekel primorski zgodovinar Klabjan), razglašajo za norce. Naše borce preslikujejo v ideološke krvave revolucionarje, ki so hoteli priti na oblast in vzpostaviti komunizem.
Nikjer ne bi mogli tako zelo zgrešiti smisla partizanskega boja kot prav na Primorskem. Spomnimo se vseh tistih mladih fantov, ki so v svojih domačih oblekah, ali pa preoblečeni v kakšen kos italijanske uniforme stali v postrojih primorskih brigad. Edini skupen prepoznavni znak so bile kape, triglavke z všito rdečo zvezdo. Šivala so jih dekleta naskrivaj širom Primorske v času, ko se je italijanska država bližala koncu. Kako bi mogli tem rodoljubom, dekletom in fantom, reči, da so komunistični revolucionarji? Koliko jih je sploh bilo med njimi, ki so vedeli za Komunistično partijo in SKOJ? Še svoj jezik so smeli uporabljati le naskrivaj. Ta tip zanikovalcev zgodovine partizanov, ne le, da potvarja dejstva, pogosto iz zgodovine jemlje samo negativne stvari, poraze. Denimo iz Goriške fronte samo tisti del po 25.septembru, ko je Nemcem uspelo s protiofenzivo, in številne mrtve ob tem razglašajo za nepotrebne, ker da bi bilo bolje potuhniti se in počakati, da se vojna konča. Vojna se nikoli ne konča sama od sebe. Boriti se je treba do njenega bridkega konca.
Kdo bo v prihodnje še prepoznal revizijo zgodovine, če bo del populacije tiščal glavo v pesek zgodovine, del pa jo bo spreobračal in potvarjal? Kje smo mi in naš glas? Tu smo in se zavedamo, toda ali smo naredili dovolj – tako v smislu pritiska na učne načrte v šolah kot tudi pri vzgoji svojih lastnih otrok? Ali smo dovolj glasni, ko zahtevamo zakonsko prepoved nošenja fašističnih in nacističnih simbolov? Smo dovolj jasno povedali javni RTV, da je njeno uravnoteženo obravnavanje partizanske zgodovine v Spominih in Pričevalcih v bistvu neuravnoteženo omogočanje duha kolaborantov, da zaseje svoje kvarno seme v nove generacije? In še nekaj je – v pehanju za boljšim življenjem je veliko naših ljudi padlo v revščino in na socialni rob. Peščica petičnežev pobira sadove našega dela, garanja. Ne pozabimo, da so se naši partizani borili tudi za socialno pravičnost – morda se takšen boj obeta tudi novim generacijam. Zgodovina se pogosto ponavlja.
Smrt fašizmu – Svobodo narodu!
