Govor dr. Mace Jogan, članice Sveta ZB NOB Slovenije, 4. avgust 2018
Spoštovani!
Če bi pred sedeminsedemdesetimi leti vsi le »cvilili ponižno kakor psi, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo«, če ne bi bilo tistih, ki se niso »uklonili njih podivjani sili«, danes ne bi bili tukaj, ne bi govorili po slovensko, slovenska narodna skupnost bi obstajala le še v spominu. Pa je tedaj na Ptujskem deloval Jože Lacko, ki je že ob napadu nemške vojske hotel braniti domovino s prostovoljci, kasneje pa je z enako prepričanimi to počel v partizanski enoti. Mnogo jih je bilo, ki so sledili prvemu cilju OF o »neizprosni oboroženi akciji« zoper okupatorja! Prav zato, ker smo imeli uporne in svobodoljubne prednike, smo lahko danes zbrani na tej spominski slovesnosti, ki je namenjena počastitvi 70. obletnice ustanovitve Zveze borcev; organizacije, ki varuje in skrbi za ohranjanje vrednot, katere so v prelomnem času druge svetovne vojne navdihovale in povezovale vse, ki so z narodno-osvobodilnim bojem praktično pokazali, kaj je »aktivno slovenstvo« in ljubezen do domovine; vrednot, ki so se v zgodnjem socializmu začele postopoma uresničevati v vsakdanjem življenju. Brez žive narodne skupnosti tudi ne bi nikoli prišlo do samostojne države Slovenije.
Prav v tej naši državi pa se vedno bolj očitno potvarja podoba polpretekle zgodovine:, normalna vsebina vsakodnevnega (medijskega in političnega) obredja je postalo podcenjevanje, zasramovanje, kriminaliziranje in izničevanje NOB-ja. Nujnost upiranja takšni praksi je vedno večja. Treba je zavrniti trditve, da je NOB »komunistična izmišljotina«, velika laž, da je mit, da je samo državljanska vojna in da so pravi »rodoljubi« bili nedolžne žrtve komunističnega nasilja, ki je vladalo do leta 1991; nesprejemljiva so (sveža) priporočila nekaterih, naj bi v imenu prihodnjega mirnega življenja, sprave, sploh vse skupaj pozabili, ker da je tako partizanstvo kot domobranstvo »še kako človeško«. Seveda je vse, kar se je dogajalo in se dogaja človeško, vendar je bistveno vprašanje, v kakšnih dejanskih okoliščinah je vzniknila uporna misel in kaj je vodilo k partizanskemu boju že kmalu po okupaciji, kakšni so bili »človeški« cilji okupatorjev, kako so se uresničevali. Prepričana sem, da samo poznavanje resničnih življenjskih razmer pod tujčevim jarmom omogoča, da dojamemo in pošteno ovrednotimo, v čem je veličina NOB in tudi, da ocenimo nizkotnost sodobnih mrhovinarskih predelovalcev tega dogajanja.
Nikoli ne smemo pozabiti, da zasedba slovenskega ozemlja ni (bila) enaka npr. okupaciji Francije, Norveške, Nizozemske. Medtem, ko so pri drugih zahodnih državah prevladovali ekonomski interesi, so se na našem (prehodnem) ozemlju tem pridružili ali bili celo poglavitni politični: uničenje narodne skupnosti za razširitev državnega prostora. Cilju »Naredite mi to deželo zopet nemško!« so nemške zasedbene oblasti dosledno in vsestransko sledile, pri tem kršile mednarodne konvencije (npr. Haaško konvencijo o zakonih vojne iz leta 1907) in se obnašale, kot da je zasedeno ozemlje formalnopravno del Nemčije (»Reicha«).
Preveč poredko so obujeni spomini na brutalne ukrepe iztrebljanja slovenstva, ki so se jih zasedbene oblasti sistematično in celovito lotile po zasedbi našega ozemlja. Tako so bila takoj odpravljena vsa slovenska krajevna imena, uničenih in zažganih je bilo na tisoče knjig iz šolskih knjižnic, strogo je bila zapovedana raba samo nemškega jezika, razpuščene so bile slovenske šole, društva, in še vrsta drugih ukrepov. Na Gorenjskem in Štajerskem se je kmalu po okupaciji začelo izganjanje ljudi, ki so bili označeni kot nevarni za Reich, zlasti izobraženih – duhovnikov, učiteljev, v začetku predvsem na Hrvaško in v Srbijo. Vsi raznarodovalni ukrepi, katerih cilj je bil v koreninah uničiti slovenski živelj, njegovo kulturo in vse, kar je ljudi povezovalo in v njih krepilo občutek pripadnosti slovenskemu narodu, so se opirali na podrobne načrte ponemčenja, ki so bili izdelani že pred okupacijo, in ob izredno močni organizacijski podpori »Švabsko-nemške kulturne zveze« (»Schwäbisch-deutscher Kulturbund«) na slovenskem ozemlju. Kot poroča dr. Tone Ferenc, so si nemški nacisti za popolno ponemčenje postavili »nerazumno kratek rok« – le nekaj let. Prvi pomemben ukrep je bil množičen izgon Slovencev. Po načrtih naj bi bilo izgnanih od 220 do 260 tisoč Slovencev, kar je predstavljalo tretjino vsega prebivalstva na zasedenih območjih.
Silovito in celovito okupatorjevo nasilje je spodbujalo odpor in priprave na organiziran upor, ki so ga začele prve partizanske čete in odredi. Ne smemo pozabiti, da upornost ni zrasla iz nič, da ni bila plod nekakšnih uvoženih, utopičnih sanj ali zapovedi nekega diktatorja. Ure in ure bi lahko brali imena in priimke vseh tistih pogumnih in neustrašnih ljudi, ki so kljub strogemu nadzoru, kljub grožnjam z ustrelitvijo in kljub prvim ustrelitvam, s svojim predanim delom uresničevali cilje OF. Samo na Štajerskem so (1941-1945) glede na objavljene usmrtitve ubili 1.590 talcev, 66 skupin so postrelili, eno pa obesili. Večino so sežgali v graškem krematoriju, nekaj pokopali tam, kjer so jih pobili. Ne smemo pozabiti na Razglase (Bekanntmachung), s katerimi so zastraševali ljudi, ko so javno sporočali, kdo je bil ustreljen zaradi »priprav komunističnih zločinov«.
Glede na vojna grozodejstva okupatorjev (in njihovih slovenskih sodelavcev) je treba poudariti: partizanska vojska ni požigala domačij na Bavarskem, ni pobijala talcev v Berlinu, pa tudi ni hotela požganih domov in grobov na svoji domači grudi. Partizanski borci in borke so se borili za to, kar nam v pesmi sporoča Fani Okič:
»Branili smo polja, / branili gozdove, / branili smo mesta, / branili vasi, / umirali smo za bodoče rodove, / za tiste, / ki bodo, /ki jih še ni.«
Ob velikanskih žrtvah in odrekanjih je bil partizanski boj za osvoboditev uspešen, ker so med ljudmi (bodisi v partizanskih enotah, bodisi v množici aktivistk in aktivistov OF na terenu) prevladovali tovarištvo, solidarnost, medsebojna pomoč (altruizem), pogum, ustvarjalnost. V tem odporu so se rodili tudi temelji suverene državnosti, »v odporu sta se krepila nacionalni ponos in odporniška samozavest, ki nam je pol stoletja kasneje omogočila osamosvojitev domovine. … Odpor je vodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, …/ki/ si je v program postavila ljudsko demokracijo kot obliko vladavine po narodni osvoboditvi.« (J. Stanovnik, 27. 4. 2012).
Težnje po bolj pravični družbi, so v času samoupravnega socializma postajale vidne v odpravi velikih neenakosti, v zagotavljanju socialne varnosti v primeru bolezni in starosti, v izenačevanju možnosti izobraževanja za vse, kar je spodbujalo in omogočalo tudi dejavno udeležbo prebivalstva v odločanju o lastnih pogojih življenja. V pričakovanju, da bo odpravljanje ovir, ki jih je predstavljalo centraliziranje političnega odločanja v SFRJ še pospešeno, se je končno večina prebivalstva SRS s plebiscitom (1990) odločila za samostojno državo, in jo v desetdnevni vojni z JLA (1991) tudi obranila. Pričakovanja o boljšem ekonomskem in bogatejšem duhovnem življenju pa so se kmalu razblinila ob surovih čereh uvajanja kapitalističnega reda. Hitro se je tudi pokazalo (in se vedno bolj jasno kaže), čemu in komu koristi demokracija kot oblika urejanja skupnih zadev: predvsem zakonitemu povečevanju družbene neenakosti in rušenju ustanov socialne države, torej velikim lastnikom kapitala.
Za nekatere politične struje (zagovornike) osamosvojitve naj bi šele večstrankarske volitve (1990) prinesle pravo osvoboditev (izpod »suženjstva totalitarizma«). Ta nova »osvoboditev« se kaže predvsem v tem, da že več kot četrt stoletja divja na Slovenskem pravi proti-partizanski, proti-socialistični vihar. Njegova rušilna moč se napaja v zahtevah slovenskih domobrancev Združenih slovenskih protikomunistov v Argentini, ZDA, in drugod po svetu (Tabor, Buenos Aires, julij-avgust 1990). Iz natančnega seznama njihovih zahtev, katerih uresničitev naj bi bila temelj za spravo in predvsem za »mirno sožitje Slovencev« za vse čase, navajam le nekaj pomembnih: »1. Razveljaviti vso zakonodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB). 2. Vrniti slovenskim domobrancem čast in priznanje, da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v obdobju sovražne okupacije moralno upravičeni in po občasnem meddržavnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne interese slovenskega naroda ter s tem stali v službi najvišjih vrednot civiliziranega človeštva: Bog – narod – domovina. 3. Rehabilitirati ustanovitelja, poveljnika in idejnega vodjo slovenskega domobranstva gen. Leona Rupnika in škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je, zvest svoji vzvišeni službi, …bil tudi v času državljanske vojne za časa tuje okupacije nezmotljiv učitelj in skrbni pastir svojemu narodu. … 11. Vrniti vso po komunističnem režimu zaplenjeno, ali pod pritiskom odtujeno imovino njihovim izvirnim lastnikom ali njih zakonitim dedičem…. 13. Odstraniti vse spomenike komunističnim vodjem in za komunistični sistem zaslužnim osebam, ali pa na enako vidna mesta postaviti spomenike tudi domobranskim in drugim zaslužnim narodnim osebnostim.«
V novejšem času smo vedno pogosteje priče uničevanju materialne dediščine, spomenikov; očiten primer je bližnje Kidričevo. V opravičilo za te skrunitve spomenikov se vedno pogosteje pojavljajo označbe, da naj bi šlo zgolj za »tako imenovani NOB«, za plod »politične ideologije«, za »privid preteklosti«. Ko bi šlo le za privide, potem tega spominskega dneva nikoli ne bi bilo! In Vinko Möderndorfer ne bi s pesmijo opozarjal, kaj je treba vedeti:
treba je vedeti/in nikoli pozabiti,/da so nekateri zmrzovali/pod smrekami/žrli koreninice/in s svojimi telesi greli/puškine cevi /// treba je vedeti/da so nekateri drugi/metali karte v toplih kasarnah/se ovijali v volnene šale/ko so odhajali na svoje/krvoločne pohode /za tujce/za boga/in zoper brate.
Vedeti je tudi treba, da je sedanje označevanje partizanov kot komunističnih zločincev skladno z merili okupatorja, saj so tudi nacistične oblasti videle v partizanih le »komunistične bande«. Tako misleči, govoreči in pisoči torej sprejemajo okupacijo in nasilno iztrebljanje naroda kot pravilno in pravično delovanje, zato je zanje upor zoper to le zločin. Na podlagi takšne moralne drže je lahko nastal tudi predlog društva Huda jama (2017), naj bi Upravno sodišče RS prepovedalo delovanje ZZB; zaenkrat je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo. Kako bo v prihodnje, pa ni odvisno le od prizadevanj tega in podobnih društev, strank in organizacij, temveč predvsem od vseh tistih, ki molče sprejemajo laži, obrekovanja in zasramovanja NOB; od tistih, ki ne storijo ničesar, ko se potiska na obrobje ali celo prepoveduje partizansko pesem, ko se potiska v pozabo pesnike in pisatelje, ki so (bili) preveč »rdeči«, ko se v vsem osnovnošolskem izobraževanju namenja le pet ur za obravnavo NOB.
Ob kriminalizaciji NOB (in z njo) se v samostojni državi Sloveniji vedno bolj odkrito poveličujejo tisti, ki so pomagali iztrebljati slovenstvo – tudi kot prostovoljni in zapriseženi pripadniki okupacijske vojske. Opravičevanje se opira na trditve, da so to bili »plemeniti borci« zoper komunizem (in to že davno pred njegovim svetovnim zlomom), pa tudi, da so »imeli domovino v svojih srcih«, podobno kot partizani, šlo naj bi le za razliko v mišljenju oziroma v ideologiji. Sprejemanje »drugačnosti v mišljenju« v prelomnem času druge svetovne vojne naj bi bil »pravi« korak k spravi in enotnosti na Slovenskem. Zagovorniki takšne razvojne usmeritve zanemarjajo dejstvo, da je »drugačno mišljenje« vodilo (in vodi) tudi v drugačno praktično ravnanje.
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se skupni zgodovinski spomin očistil vsega »ideološkega« (to je NOB, socializma), pa je še vedno večina prebivalstva (75% – 2007) v Sloveniji ponosna na upornost in NOB, ki sta prispevala k zmagi nad fašizmom in nacizmom. Kot kažejo raziskave slovenskega javnega mnenja (od 1990 do 2018), še vedno prevladuje pozitivna, protifašistična in protinacistična usmerjenost in skoraj polovica odraslih prebivalcev (46 %) ima v letu 2018 pozitiven odnos do pojma »slovenski partizani«, le 14 % pa negativen. Po podatkih za leto 2018 ima pozitiven odnos do pojma »slovensko domobranstvo« 20 % (ena petina) odraslega prebivalstva, medtem ko jih ime negativen odnos 37%. Še vedno je (SJM 2012) polovica odraslih prebivalcev prepričana, da je bilo domobransko delovanje izdajalsko, vendar pa se je v času od 1993 do 2012 zelo povečala nevednost glede domobrancev, zlasti pri starih do 30 let: pri teh zagovarja domobranstvo vsaka četrta mlada oseba in le vsaka tretja temu nasprotuje. To pa ni naključje, saj večina mladih v rednem izobraževanju ne dobi ustreznega znanja o dejanskih razmerjih v tem prelomnem času in desetletjih zgodnjega socializma.
Ponos na NOB lahko krepi samozavest vseh, ki jim sedanje razmere v naši družbi niso prijazne. En vir ponosa je lahko tudi ocena Petra Wilkinsona, člana angleške misije, ki je bila nekaj mesecev pri slovenskih partizanih, in ki je v poročilu (spomladi 1944) zapisal, da gre pri partizanskem odporu za »gibanje, ki je verjetno najpomembnejši dogodek v srednji Evropi, od kar je Andreas Hofer na začetku 19. stoletja dvignil tirolske kmete v upor proti Napoleonu.« (J. Pirjevec, Primorski dnevnik, 2. 8. 2018). Ključne vrednote (svoboda, pravičnost, tovarištvo, solidarnost), ki so v času NOB spodbujale boj za obstanek, so še kako vredne, da jih ohranjamo, seveda z novim pomenskim nabojem in prilagojeno sedanjim okoliščinam. Na primer: »Nekoč je tovarištvo pomenilo reševanje ranjenih tovarišev. Danes je to javno zdravstvo, dostopno vsem, bogatim in revnim, brez dolgih čakalnih vrst.« (T. Turnšek v majski številki Svobodne besede, str. 3)
Kaj ostane večini ljudi v prizadevanjih, da ne bi spomin na veličasten NOB utonil v oceanu laži? Ljudsko izročilo, ki se ob takšnih srečanjih, kot je današnje, lahko prenaša iz roda v rod. Predvsem pa skupno prizadevanje vseh, ki jim (nam) je pokončna drža upornih prednikov in prednic zgled, vrednote, za katere so se oni borili, pa spodbuda za vsakdanje delovanje na različnih področjih. Pri tem se lahko opremo na stališče Zveze borcev za vrednote NOB (zloženka) ob 70. obletnici: »V obletnici vidimo trenutek, da še enkrat poudarimo: mi smo skupnost vseh tistih ljudi, ki vidijo v nekdanji Osvobodilni fronti in NOB dragoceno zakladnico slovenskega ponosa, svobodoljubnosti in poguma; v takratnih ljudeh vidimo generacijo, ki ni računala, kaj se ji splača, temveč je tudi za ceno desettisočev življenj ostajala zvesta slovenski zgodovini in vodilom, ki so se v njej spočela. Dejanje predstavlja dragoceno srebrnino, h kateri se bomo lahko zmeraj spet, kadar nas bo svet grabil za vrat – in nas bo zagotovo še, ker vidijo v nas drobiž, tako kot sta nas Hitler in Mussolini – vračali po navdih.«
Zato naj spomin na uporno in svobodoljubno, tovariško delovanje živi in naj nas vodi v prizadevanjih za ohranitev naravnih virov na zemlji, za človeka vredno življenje ter za mirno sožitje med ljudmi in državami zdaj in v prihodnosti!
