Milan Kučan na slovesnosti posvečeni Janku Premrlu Vojku v Idrijskem logu
Dogodek, ki se ga danes spominjamo, je le eden na dolgi poti bojev, ki so jih do svobode prehodili slovenski partizani. Zakaj so lahko v neenakopravnem boju z veliko močnejšo okupatorsko soldatesko zmagali? Vi Primorci, ki ste prvi v Evropi izkusili zločinsko moč fašizma, lahko odgovorite da zato, ker so se upali upreti, upali vzeti usodo naroda v svoje roke, si zaupali med seboj in ker so verjeli, da je pravičnost v tem boju na naši strani.
Kaj pa danes? Imamo pogum in samozavest, imamo ponos, da o svojih nacionalnih interesih spregovorimo, jih ubranimo in uveljavimo v Bruslju in drugih središčih naših mednarodnih povezav? Si upamo dvigniti svoj glas kljub tveganju, da se komu zamerimo? Si med seboj zaupamo? Verjamemo, da je pravičnost na naši strani? Se zavedamo svojih sposobnosti in svojih moči? Na ta vprašanja bodo morali odgovoriti ljudje, ki smo jim na nedavnih volitvah zaupali, da v našem imenu upravljajo z državo.
Janka Premrla Vojka, njegovih partizanskih tovarišev in veličine slovenskega odpora se spominjamo neposredno po volitvah. Zdaj je na poslancih, da v Državnem zboru izberejo vlado. Ta bo naslednja 4 leta upravljala z našo prihodnostjo. Nič kaj lahka naloga jih ne čaka. Ne morejo je prenesti na nikogar. Zaupanja državljanov ne morejo in ne smejo izigrati. Stati morajo za obljubami, ki so jih volilcem dajali pred volitvami. Zato državljani upravičeno pričakujemo, da bodo pri tem odločanju najprej mislili na državo, šele potem na stranko in povsem na koncu nase in na svoje kariere.
Slednje poudarjem, ker so poslanci, ki bodo določali vlado, razporejeni med 9 strank. Določali naj bi jo z mislijo na prihodnost. Svoj pogled nanjo so stranke izpisale v svojih volilnih programih. To so obljube in tudi vaba, ki naj bi pritegnila čim več volilcev in zagotovila čim boljše izhodišče za vstop v vlado. Programi bodo razumljivo podlaga za sklepanje koalicijskih zavezništev. Sorodnost programov naj bi bila poglavitni kriterij izbire. Vendar je enako pomembna verodostojnost tistih, ki so te programske obljube zapisali. Jim je zaradi preteklih dejanj mogoče zaupati. Je mogoče verjeti, da bo zdaj po volitvah naenkrat vse povsem drugače. Je mogoče zgolj zaradi bolj prijaznega nastopanja in bolj umirjenega besedišča v volilni kampanji pozabiti na sejanje sovraštva in širjenje laži in strahu, na razdvajanje in izključevanje, na zlorabljanje parlamentarnih procedur in tožarjenje države v tujini. Je mogoče verjeti, da nenadna sprememba ni le obvod do lažje prilastitve ključnega vzvoda oblasti, s katerim bo mogoče legitimirati politiko izpred časa volilnih obljub. Možni sestavljalci vlade, ne bi smeli imeti prekratkega spomina. Program, pogled naprej, je nujen, a je nujen tudi pogled nazaj. Pravijo, da cilj opravičuje sredstva, a je treba cilj prepoznati. Obljube in lepe besede so premalo za pridobitev oblasti.
Še nekaj bi rad poudaril. Pri teh volitvah je bila manj pomembna delitev Slovencev na desne in leve, tudi tista povezana z našo preteklostjo. Pač pa je prišla do izraza razlika med gnevno in preudarno Slovenijo. Z gnevno razumem tiste naše sodržavljanje, ki so zaradi različnih razlogov nezadovoljni s svojim materialnim ali družbenim položajem in razmerami v državi, njihovo nezadovoljstvo pa je podžigal in izrabljal del politike s propagandnim aparatom medijskega imperija, s pravo tovarno laži. Ta imperij, podprt s tujim denarjem, je sporočal, kako je v državi vse slabo, zanikal dosežke, prepričeval kako naši identiteti in kulturi, naši varnosti in prihodnosti, grozijo migranti, kako je najbolje, da z našim premoženjem upravljajo tujci, ker da to sami ne znamo, kako je za vse naše težave kriv nekdo drug, sile kontinuitete, globoka država, jugo nostalgiki, nasprotniki osamosvojitve, sindikati. Ni težko izrabljati tako ustvarjenega gneva za politično podporo, je pa neodgovorno. Odvrača pozornost od pravih razlogov za težave, ustvarja iluzije o hitrih rešitvah in močnih posameznikih, ki jih bodo izpeljali. Gnev in sovraštvo, ki mu sledi, pušča globoke posledice in otežuje pritegovanje ljudi v prepotrebno skupno delovanje za skupno dobro. Zato me ta gnev, ki je prišel na volitvah do izraza, skrbi in me je strah njegovega vpliva na prihodnost.
Sestavljanje vlade bo letos naporna in tudi odgovorna naloga. Zagotoviti politično in gospodarsko stabilnost in začrtati razvoj je še kako zahtevno delo, zapis v koalicijsko pogodbo je koristno dopolniti z znanjem in izkušnjami. Zato ne bi bilo odveč, če bi se tisti, ki bodo pisali pogodbo, poprej sestali z bivšimi predsedniki vlad, ki imajo izkušnje z vodenjem koalicij in slišali, kje so čeri, na katerih se najpogosteje razbije čoln, na katerem se vozijo obljube skupnega dela za dobrobit državljanov in države. Pameten nasvet izkušenih je pametnim ljudem nedvomno dobrodošel.
Prihodnost je, kot vselej, v naših rokah. Šli smo na volitve in jo položili v roke poslancev. Nanje smo prenesli odgovornost za prihodnost. Ostane nam upanje, da smo se odločili prav. Posledice bomo nosili sami. Še posebej, ker se tudi zdaj ob vsem velikem govorenju o pripravljenosti za sodelovanje poskuša diskreditirati vsako koalicijsko povezovanje, ki naj ga ne bi vodila relativna zmagovalka volitev. Kot da za temi drugimi ne bi prav tako stala volja ljudi.
Breme prihajajočih velikih tehnoloških in posledično družbenih sprememb bo kot zmeraj na ljudeh, na nas vseh. Pri tem bomo bolj uspešni, če bomo živeli in ravnali po vrednotah, ki so Slovenijo držali pokončno in zmagovito v najhujših časih.
