Martin Premk
Vsi bo morali podpreti pobudo o prepovedi nacističnih in fašističnih simbolov, ki velja tudi v več tujih državah. Kadar se o dogajanju v Sloveniji med drugo svetovno vojno pogovarjamo s tujci, so stvari jasne. Partizani so bili mednarodno priznana zavezniška vojska, domobranci in podobni kvizlingi pa so bili le del nacističnih sil osi, domobranci celo pod neposrednim poveljstvom organizacije SS. Povedano po kmečko, partizani so se bojevali proti okupatorju, vsi drugi pa skupaj z okupatorjem proti lastnemu narodu. Dejstva so neizprosna.
Poveljnik Slovenskega domobranstva je bil general SS in general policije Erwin Rösenser, višji SS in policijski vodja, podrejen neposredno vodji SS Heinrichu Himmlerju. Zato neodomobranci za poveljnika Slovenskega domobranstva nenehoma poskušajo razglasiti Leva Rupnika, ki pa to nikoli ni bil. Nacisti so ga postavili za predsednika pokrajinske uprave »Ljubljanske pokrajine« in zadnjih nekaj mesecev vojne za »inšpektorja domobranstva«. Ni bil niti general, saj mu je generalski čin že kmalu po začetku vojne odvzela kraljeva vlada v Londonu, nemški okupator pa mu ga je vseeno priznaval. Enote Slovenskega domobranstva so delovale skupaj z enotami SS-policijskih polkov in so bile pojmovane kot SS-policijske enote. Nikjer v izvirnih dokumentih se ne omenjajo »pomožne« policijske enote. Udarni domobranski bataljon z Rakeka, ki mu je poveljeval Rupnikov sin z lepim slovenskim imenom Vuk, je bil sestavljen iz mladih, izurjenih in krvoločnih fantov ter je bil lahko le posebna vojaško-policijska in ne pomožna enota. Le v očeh svojih gospodarjev nacistov so bili domobranci bolj pomožne kot »prave nemške« enote. Za naciste so bili še vedno pripadniki manjvredne rase, ne glede na to, kako zvesto so jim služili. Pogosto so jih njihovi nemški gospodarji celo z gnusom prezirali. Zato so bili poveljniki domobranskih bataljonov, z izjemo bataljona na Rakeku, ki mu je poveljeval Vuk Rupnik, do konca vojne nemški SS-policijski častniki.
Več v tiskani izdaji!
