Andreja Katič na slovesnosti ob 74. obletnici prihoda XIV. divizije na Štajersko in 73. obletnici prihoda brigade, formirane v SZ, v Slovenijo

 

Počaščena sem, da ste me povabili sem v Sedlarjevo, na pomembno točko legendarnega pohoda 14. divizije. 14. divizija – ena najmočnejših enot narodnoosvobodilne vojske Slovenije – je 6. januarja 1944, ko je krenila iz Bele krajine, začela svoj skrbno načrtovan vojaški pohod. Pohod, ki je imel svoj cilj združiti Slovenke in Slovence v narodnoosvobodilnem boju in okrepiti boj proti okupatorju na Štajerskem in širšem območju, kjer je slovenski narod ječal pod hudim nasiljem nemškega okupacijskega režima.

Da bi svoj cilj dosegli, so se podali na zelo drzno, tvegano, a hkrati tudi skrbno načrtovano operacijo, v najhladnejšem obdobju leta. Na njih so prežale številčno veliko močnejše in bolje opremljene sovražnikove enote. Čakala jih je tudi huda zima, izčrpavajoča mraz in sneg ter izredno zahteven teren. Štirinajsto je takrat sestavljalo 1.112 borcev in bork.

Boj z mrazom in ledenim vetrov, nadčloveške muke, požrtvovalna pomoč težko ranjenim soborkam in soborcem, trpljenje tovarišev, ki so omahnili v sneg in zmrznili, vztrajanje na položajih kljub dolgim nočnim pohodom.

6. februarja pa so borci Štirinajste stopili nazaj na slovenska tla. Štirinajsta je tako postala prva večja zavezniška enota protifašistične koalicije, ki je prodrla na ozemlje nemškega nacističnega rajha!

Kot je zapisal dr. Milan Ževart: »Malokatera vojaška enota bi prestala tako hude preizkušnje, kot jih je Štirinajsta med februarsko ofenzivo. Kljub temu, da je izgubila tretjino moštva, ki je prešlo Sotlo, in da je bilo med njenimi borci po ofenzivi dosti ranjenih, ozeblih in izčrpanih, je ohranila svojo udarnost in na novem operativnem območju neverjetno hitro začela izvajati akcije in napadati sovražnika.«

Ta pohod je bil izjemen dogodek v obdobju slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja. Zato si zasluži naš dostojanstven spomin. Zasluži pa si še veliko več kot to – zasluži si naš razmislek! O tem, ali še imamo naš narodni pogum, ki so ga premogli partizani? Ali še premoremo bojevitost? In ali se znamo dovolj močno boriti proti malodušnosti, vdanosti v usodo, občutku nepomembnosti ali majhnosti in nemoči?

Možje in žene, fantje in dekleta, ki so se pridružili partizanom so se zavedali velikega tveganja. Vedeli so, da jih verjetno čaka smrt. Vedeli so, da se borijo proti številčno veliko močnejšim, bolje izurjenim in opremljenim sovražnikovim enotam.

Vendar so se  – vsak zase in vsi skupaj – odločili, da gredo na bojeviti pohod. Da bodo vztrajali. In da bodo najtežjim okoliščinam navkljub napadali okupatorja, se prebijali iz sovražnikovih obročev, razbijali njihove zasede ter prodirali naprej. Da se bodo borili do konca. Niso se predali! Šli so naprej! In z jasnim ciljem! Osvoboditi domovino sovražnika, ki je želel izbrisati slovenstvo z zemeljskega obličja!

»V borbo, Štirinajsta, juriš!« naj se razlega prek sveta!, je bil refren njihove pesmi, ki jo je napisal narodni heroj in partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh, član Kulturniške skupine 14. divizije. Ti junaki si zaslužijo, da smo njihov glas!

Taka odločnost – sploh, ko gre za doseganje naših ključnih ciljev – bi bila potrebna danes. Pa tudi zaupanje v to, da lahko vsak posameznik in posameznica prispevata k boljšemu življenju skupnosti. Prepričana sem, da se vsi, ki smo danes tukaj, tega zavedamo. In da premoremo moč, da naša dobronamerna hotenja spremenimo v realnost. Kljub vsem oviram in pritiskom. Kljub delovanju tistih, ki nimajo tako dobrih namenov.

Želeli ali ne – politika je le izraz za upravljanje. Od lokalne ravni, ravni četrti in vasi do mesta in občine vse do ravni celotne države. Politično udejstvovanje je skozi zadnja leta dobilo negativen prizvok. Kot da je nekaj, kar se običajnega državljana in državljanke ne tiče, saj naj tako ali tako ne bi imela zaznavnega vpliva. Sama sem prepričana, da IMA vsak posameznik možnost, da vpliva na družbeno dogajanje.

Dejstvo je, da so stališča, ki so v javnosti najbolj prisotna, običajno zgolj stališča peščice ljudi. Ali celo zgolj posameznikov, ki pa so dovolj glasni, da so prodrli v medije. In kaj vse danes lahko preberemo na družabnih omrežjih. Vendar običajno ta stališča – pa tudi teža, ki se jo daje zgolj določenim temam – niso pravi odraz volje ljudi. Za bolj dejavno demokracijo je zato treba poskrbeti! Ali pa bo demokracija res izgubila svoj smisel.

Tudi zato morate ljudje, ki niste ali ne želite biti aktivno vključeni v politično delovanje, intenzivneje sodelovati pri oblikovanju stališč, vizij, programov. Pri snovanju razvojnih projektov za našo državo.

Res je, da danes živimo v miru. To je velik privilegij. Živimo v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji, izborjeni v osamosvojitveni vojni. In ne pozabimo, da je bila eden ključnih korakov na tej državotvorni poti – zmaga – slovenskega partizanskega boja v drugi svetovni vojni. To so izjemni dosežki. Pa vendar moramo biti iskreni: svet in Slovenija namreč še vedno nista popolnoma drugačna oziroma taka, kot bi si ju želeli.

V pesmi »Čas odrešenja« pred več kot 70 leti je Kajuh zapisal: »Videl strašno, grozno sem trpljenje, // rudarjev, delavcev bedno življenje …«In Kajuhovo vprašanje: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, ko ne bo več vojn pri nas, ko drugačen bo sveta obraz?«, še vedno odmeva.

Žal imamo dandanes dostikrat občutek, da nekateri živijo le zato, da iščejo tisto, kar nas razdvaja, kar med nas vnaša nemir, prepir, nezadovoljstvo in nas dela šibkejše. Vendar bi bila tista prava pot v tem, da vsi skupaj spet obudimo in uresničimo vrednote, za katere ste se borili partizanski borke in borci.

Poleg borbe proti fašizmu in nacizmu, ki sta želela izkoreniniti naš narod, je bila bistvo vašega boja tudi borba za socialno pravičnost! Ta se je po drugi svetovni vojni skupaj s solidarnostjo dejansko uveljavila na precej zavidljivi ravni. Danes pa jo – žal – primanjkuje. Tudi pri dostopu do javnih dobrin, kot je na primer zdravstvo, je vse preveč pomembno, koliko je kdo premožen. In to kljub temu, da smo v ta sistem skupaj vlagali vsi. To so tiste boleče rane, ki načenjajo našo bit. In to so stvari, za katere je prav, da povzdignemo svoj glas.

Spoštovani,

v teh krajih dejavno izkazujete voljo za napredek in razvoj. To se izpričuje na vsakem koraku. Ste ena turistično najbolj privlačnih občin v Sloveniji. To je zagotovo rezultat dobrega občinskega vodenja, pa tudi sodelovanja in povezanosti občank in občanov za skupno dobrobit.

Obenem pa tudi skrbno negujete spomin na pretekle dogodke in jim izkazujete čast, ki si jo zaslužijo. Verjamem, da je prav energično in odločno prizadevanje za izboljšanje na vseh področjih življenja skupnosti in pri tem opora v spominu na našo borbeno in domoljubno preteklost pravi recept za današnji čas.

In naj se ob koncu ponovno oprem na Karla Destovnika Kajuha – dejal je: »Ne klonimo, tovariši.«  Bodimo pokončni in ponosni. Imejmo v sebi junaštvo, kot so ga imeli borke in borci 14. divizije.