Andreja Katič, ministrica za obrambo Republike Slovenije, na slovesnosti ob 74. obletnici prihoda 14. divizije na Štajersko

 

Počaščena sem, da ste me povabili sem v Gračnico pri Rimskih Toplicah. V petek smo se nekateri že videli v Sedlarjevem, kjer je 14. divizija po enomesečnem pohodu po Hrvaškem v noči na 7. februar 1944 prek zasilnega mostu prešla Sotlo in stopila nazaj na slovenska tla. Tu pa se po zaslugi vas, ki skrbno negujete spomin na našo junaško zgodovino, spominjamo trpkega in nadvse žalostnega dogodka v operaciji ene najmočnejših enot partizanske narodnoosvobodilne vojske Slovenije.

Kot predstavnica generacije, ki grozot druge svetovne vojne in okupatorskega nasilja ni doživela, čutim veliko odgovornost in spoštovanje –  do vas, ki ste te prelomne dogodke v slovenski zgodovini doživeli.  V njih trpeli. In se kljub vsemu borili. Vedno znova in vse do konca. Do zmage. Do vseh, ki so borcem pomagali po svojih močeh. Do vseh, ki ste verjeli v edino pravo in pravično stvar. V osvoboditev izpod okupatorjevega jarma. V ohranitev in utrditev slovenstva. In v večjo socialno pravičnost po vojni.

Prepričana sem, da mnogi med vami zelo natančno poznate dogajanje med pohodom 14. divizije. Nekateri ste bili tudi priča ali celo udeleženi v tragičnem spopadu, ki se je odvijal tu ob Gračnici. In celo v – tudi za vojne razmere – nesprejemljivem »živem zidu«.

Naj na kratko povzamem te dogodke, med katerimi so partizani utrpeli težko izgubo. Padla sta narodni heroj komandant Ilija Badovinac in  komisar Mihael Srpčič,  življenje je izgubila tudi civilna žrtev – otrok, mladi, 13-letni Ivan Lapornik.

12. februarja pred 74 leti je divizija načrtovala, da bi med Rimskimi Toplicami in Laškim prekoračila Savinjo, se povzpela v Rečico ter poiskala zaledje nad zasavskimi revirji. Nemci so se pomikali po dolini Gračnice, da bi presekali pot borcem 14. divizije. To, kar se je tu potem zgodilo, terja največjo obsodbo. Vermani – pripadniki napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju – so namreč sprevrženo izkoristili navzočnost šolarjev, ki so se vračali z ogleda filmske predstave, in jih vključili medse. Težko si je misliti, da so jim prav oni predstavljali ščit pred partizanskimi zasedami na obeh pobočjih.

Dr. Marjan Žnidarič je zapisal, da »dogodek s šolskimi otroki v spopadu ob Gračnici nima primere v slovenskem osvobodilnem boju. Nikjer drugje se med okupacijo namreč ni zgodilo kaj takega. Zvezni vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl (»Štajndl«) je z zločinskim naklepom, da bi zavaroval svojo predhodnico, uvrstil v bojno vrsto tudi šolske otroke. Če bi jih nameraval le varno pospremiti domov, bi jih uvrstil v sredino kolone, ne pa na čelo predhodnice.«

Dejstvo je, da spada zloraba otrok za vojaške in za bojne namene ter njihova posledična podvrženost smrtni nevarnosti med najbolj sprevržena dejanja. Še celo naciste je bilo potem verjetno vseeno nekako sram tega zavržnega ravnanja, saj so v poročilih zamolčali, da je bil v spopadu ubit otrok, še štirje mladi šolarji pa so bili ranjeni. Ko gledamo danes na ta dogodek, nas zmrazi ob misli, kako krut je bil okupator do slovenskih otrok. Kako skrajno brezobziren je bil do usode in prihodnosti slovenskega naroda.

Žal pa še vedno na tisoče otrok po svetu trpi zaradi vojn in oboroženih konfliktov. In to po vseh naporih mednarodne skupnosti, da bi uveljavili mednarodne pravne standarde, ki bi preprečevali zlorabo otrok v vojne namene. Kot državljanki in ministrici za obrambo Republike Slovenije mi je zato v zadoščenje, da pripadniki in pripadnice Slovenske vojske, ki delujejo v mednarodnih operacijah in misijah na kriznih območjih po svetu, prispevajo tudi k boljšim pogojem za življenje najbolj ranljivih. To pa so prav otroci, ženske in starejši.

Veliko odgovornost pa seveda nosimo v prvi vrsti predvsem za slovenski mladi rod – za naše zanamce. Narodni heroj in partizanski pesnik – član Kulturniške skupine 14. divizije Karel Destovnik Kajuh je v Naši pesmi zapisal:

»Biti mlad v teh težkih časih,

to se pravi

brez mladosti biti mlad,

zreti starega sveta propad,

skrivati premnogo nad,

to se pravi biti mlad…

Pa je vendar sreča biti mlad,

biti mlad in poln nad!

To nam govori, da je kljub vsemu mladost velika vrednota. Da sta v njej sreča in lepota. Da je treba mlade ljudi spoštovati. Ceniti njihov pogum in energijo. Ter jih tudi povabiti in spodbujati k aktivnemu družbenemu življenju. Hkrati pa je tudi za našo generacijo zelo pomembno, da v sebi ohranjamo mladostni duh.

Kajti edino vsi skupaj – vse generacije – povezani, bomo lahko uspešno kos vsem izzivom, ki so pred nami. Teh ni malo. In ne bom nehala verjeti v to, da lahko prav vsak posameznik in posameznica prispevata k boljšemu življenju skupnosti. Ter da imata tudi  možnost, da vplivata na našo prihodnost.

Spoštovani,

koliko krivic in trpljenja je izkusil slovenski narod pod fašizmom in nacizmom… In koliko krivic se tudi danes dogaja ljudem, ki se trudijo za dostojno preživetje sebe in svojih družin. Delu je treba dati čast in delovne ljudi dostojno plačevati! Spoštovati je treba človekovo dostojanstvo! To za vse nas, ki smo na odgovornih družbenih funkcijah, velja še v toliko večji meri. Le tako bomo lahko zares ponosni nase. Le tako bomo branili to, za kar so se borili naši partizanski borci in borke ter naši osamosvojitelji iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije!

Partizanski borci in borke se niso smilili samim sebi. Vedno znova so zbirali moči za boj. Nemci so 25. februarja 1944 uradno končali svojo ofenzivo proti 14. diviziji. A herojska 14. divizija si je po težkih bojih opomogla. 22. marca se je zbrala na Graški Gori. Znova je začela izvajati akcije. Njena legendarna zgodba je dvignila zavest zatiranega slovenskega naroda na Štajerskem.

Danes ni čas za objokovanje. Čas je za ukrepanje. Za premagovanje novih izzivov. Naj nas vodi hrabrost. Naj nas vodi pozitivni naboj partizanskih pesmi! To smo dolžni v spomin vsem, ki so v vojnah dali za Slovenijo največ – svoja življenja!