Marijan Križman, podpredsednika ZZB NOB Slovenije, ob počastitvi 74. obletnice napada Južnoprimorskega odreda na fašistično kolono v Dovcah pri Komnu

 

Tovarišice in tovariši, tu smo, da se na dostojen način poklonimo veličastnemu in za slovenski narod zgodovinskemu boju primorskega človeka, ki je golorok odšel v boj za svobodo, socialne pravice in odpravo ponižanja, ki ga je bil deležen od strani nacifašističnega okupatorja. Hitler in Mussolini sta Slovencem kot manjvredni rasi namenila izginotje in v ta namen izvajala genocid, ki mu v zgodovini vojskovanja ni para. Gentilejeva reforma šolstva, stroga uvedba italijanskega jezika, deportacije inteligence, priseljevanje prebivalcev iz juga Italije je samo del tega pošastnega načrta. Prvi upor proti fašizmu se je začel 15. maja 1921 v Marezigah, kjer so “škvadristi” šikanirali ljudi na volitvah in jim ukazovali kako naj volijo. Takrat so potekale volitve v italijansko zbornico, kjer so slovenski kandidati imeli dobre možnosti.

Takih in podobnih uporov je bilo povsod po Primorskem, saj se primorski narod ni in se nikoli ne bo uklonil. Tudi takrat so sledili povračilni ukrepi, prišlo je do Tržaškega procesa, zapornih kazni, konfinacij. A upor je tlel in zagorel v Narodnoosvobodilni boj in zajel vso svobodoljubno Slovenijo.  V tem okolju je v tistih razmerah nastal Južnoprimorski partizanski odred, ki sodi med najbolj znane slovenske vojaške enote, ki so med drugo svetovno vojno operirale na Primorskem. Velik pomen delovanja  Južnoprimorskega odreda vidimo tudi iz podatka, da je iz svojih vrst poslal v razne enote 9. korpusa kar 1500 borcev in bork, ki so skupno z drugimi primorskimi partizanskimi formacjami uspešno in častno opravili svojo domovinsko dolžnost ter priborili Primorski svobodo. Anton Šibelja-Stjenka, rojen v Tomačevici, je gotovo eden tistih, ki ni prenesel poniževanja in se je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja dejavno vključil v organizacijo TIGR. Leta 1940 je bil zaprt in obsojen na tako imenovanem drugem tržaškem procesu, leta 1941 je postal član OF. Začel je izvajati sabotaže po Krasu od katerih je najbolj znan napad na nemško kolono tu v Dovcah 2. februarja 1944. Uspeh njegove skupine je bil poln, zaplenili so veliko orožja in vojaške opreme, predvsem pa onesposobili sovražnika in mu poslali jasno sporočilo o pomenu Narodnoosvobodilnega boja na Krasu.

Ohranjajmo vrednote Narodnoosvobodilnega boja in opozarjajmo na laži, ki jih desničarji širijo o partizanih ter povzdigujejo domače izdajalce. Njihova zlonamernost pa je zagotovo primer domobranskega spomenika v Grahovem. Ne gre toliko za spomenik, kot za lažno besedilo, ki govori o domobrancih, o » slovenski narodni vojski«. Čigava vojska je to bila? Slovensko domobranstvo je 24. septembra 1943 ustanovil general SS in policije Erwin Rosener, obsojen kot vojni zločinec na procesih v Ljubljani in v Nurenbergu.

Rosener je domobrancem tudi poveljeval, saj so njihove enote delovale v okviru nacistične organizacije SS ter bile del nemških oboroženih varnostnih sil, kar so se potrdili kasneje s prisego na rojstni dan Adolfa Hitlerja 20. aprila 1944. Da ne bo pomote, vsako večjo vojaško formacijo domobrancev je vodil nemški oficir, da se je vedelo kdo je hlapec in kdo gospodar na Slovenskem. Da, to so bili »hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Danes desetletja kasneje se ponovno vračajo belogardistične uniforme, ki jih SDS uporablja kot narodno gardo. Vračajo se simboli nacizma, ki jo cerkev sprejema kot takrat, ko jih je blagoslovila preden so odšli v boj s partizani in izrekli znano krilatico » Za sedem Kristusovih ran naj umrje partizan«. SDS ob državnem prazniku in nekaterih drugih priložnostih ima svojo proslavo in se tiste uradne ne udeležujejo. Njihovi predstavniki sedijo v Državnem zboru in pričakujejo, da bodo prej ali slej vodili Slovenijo. Kam pa, nazaj v preteklost, sovraštvo, nacionalizem in še kam.

Prav zaradi teh in drugih dogodkov kot naprimer izobešanje nacistične zastave v Ljubljani sem napisal Pobudo o prepovedi nošenja simbolov in gesel nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Slovenska zakonodaja je v tem delu pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako ni kaznivega dejanja za tistega, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutljivost slovenskega prostora, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja namenilo Slovencem izginotje iz zemljevida narodov. Trpljenje Primorcev pod fašizmom vse od leta 1921 do njegovega razpada 1943 je bilo še posebej hudo, ker so fašisti daleč pred drugo svetovno vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in izselili predvsem na jug Italije zavedne župnike, učitelje, uporne Tigrovce ter ostalo inteligenco. Pobudo bomo na Zvezi preoblikovali v Zakon in jo po ustaljeni proceduri vložili v Državni zbor preko nam naklonjenih strank. Zanimivo pa je, da tak zakon imajo v Italiji in Nemčiji, kjer sta fašizem in nacizem imela domovinsko pravico. Ob tej priložnosti vam sporočam, da na Zvezi organiziramo javno razpravo oziroma okrogle mize, ki bodo potekale v Kopru, Ljubljani in Mariboru.

V Državnozborsko proceduro pa je že vložena sprememba zakona o praznikih in dela prostih dnevih in sicer, da se poimenovanje praznika 15. septembra spremeni tako, da se ta praznik namesto vrnitev Primorske k matični domovini po novem imenuje priključitev Primorske k matični domovini. Natančno tako kot ga je poimenoval v svojem proglasu Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda leta  1943. Letos bomo končno v Komnu spet praznovali priključitev Primorske.

Pa še nekaj o drugem tiru, ki izginja v primežu bitke za obvladovanje investicije, kapitalskega deleža Madžarske in nove luške uprave, ki se je podala v boj s tistimi, ki pristanišče vsak dan nosijo na svojih plečih.  Ob prvi predstavitvi zakona o drugem tiru so predvidevali, da bo Madžarski delež v 2 TDK znašal 50 odstotkov, kasneje so po številnih protestih ta delež zmanjšali na 49 odstotkov.  Pred časom pa se je Jure Leben ob obisku v Luki Koper retorično vprašal:« kdo pravi, da bodo Madžari dobili 49 odstotkov v podjetju?« Podobno je bilo z donosom na madžarski »kapitalski vložek«, ki je imel na začetku predlagan 4,5 odstotni donos, kasneje 2,5 odstotnega, zdaj v javnosti ni več podatka o donosu. Nekaj podobnega se dogaja z zemljišči, ki naj bi jih Madžari dobili na področju DPN /državni prostorski načrt/ Luke Koper. Veliko ugank in še več megle se spušča na naše edino pristanišče, referendum je dal odgovor, ustavno sodišče ga išče in nihče ne ve kaj bo, ko bo. Na videz je res, kar je v Divači rekel minister Gašperčič: »Nobena vlada še ni privedla projekta tako daleč, da bi podpisala pogodbo za pripravljalna dela«. To je kot dan in noč v primerjavi s prvo izjavo istega ministra, da drugega tira še najmanj 30 ali 40 let ne bomo potrebovali, toda v tempu smo še vedno 30 ali 40 let stran. Danilo Petrinja-Primož, partizan in prvi direktor Luke Koper je s skromno tehniko in še skromnejšimi financami zgradil Luko in prvi tir. Zato mu bomo v Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper letos postavili spomenik, tudi v opomnik aktualnim oblastnikom, da kjer je volja je tudi pot.