Franc Sever – Franta, partizanski komandant, na slovesnosti ob 74. obletnici začetka pohoda XIV. divizije na Suhorju
Drage tovarišice in tovariši, dragi prijatelji in spoštovani gostje!
Dovolite mi, da v imenu še živečih junakov in borcev te naše divizije vse prisrčno pozdravim in vam zaželim prijetno srečanje.
27. aprila leta 1968 je maršal Tito v Velenju o pohodu naše XIV. udarne divizije med drugim dejal: “Preživelim borcem čestitam za njihov junaški boj, zaradi katerega je XIV. divizija postala ena od najslavnejših enot našega NOB-ja. Borci so prehodili herojsko pot, dolgo 500 km, ki je prepojena s krvjo najboljših slovenskih sinov in hčera, ki niso veliko prispevali le k osvoboditvi Slovenije, ampak vse naše domovine.”
Ta izjemno visoka in objektivna ocena XIV. divizije našega takratnega vrhovnega poveljnika nas, Slovence, posebej pa našo vojsko, obvezuje, da s spoštovanjem in posebno pozornostjo in odgovornostjo vsestransko preučimo njen zgodovinski, operativni in strateški pohod, med katerim so se naši borke in borci ter njihovi poveljniki izkazali z junaštvom brez primere, in ga uvrstimo med obvezne učne vsebine šolanja naše vojske in častniškega kadra. Pripadniki XIV. divizije so z velikimi žrtvami opravili pomembno zaupano politično, taktično in operativno-strateško nalogo tudi ob koncu vojne, ko so se z okupatorji, z njihovimi lizuni z vsega Balkana in z vojsko NDH borili ob naših etničnih mejah v Avstriji še šest dni po podpisu kapitulacije Tretjega rajha. Junaštva borcev in poveljstva te divizije in njihove uspešno opravljene naloge, ki je terjala sicer veliko izgub, ne smeta naš narod, naša zgodovina nikoli pozabiti. XIV. divizija mora ostati zapisana z zlatimi črkami v narodovi zgodovini, v zgodovini slovenskega partizanskega vojaštva in poveljništva.
Ko danes v bogati zakladnici NOV in PO Slovenije ter naše mogočne OF tudi v pohodu XIV. divizije odkrivamo pomembne izkušnje in utrjujemo ob tem vrednote našega odpora, se moramo otresti subjektivnih ocen, še bolj pa tistih, napolnjenih z lažmi in s poniglavostjo potomcev in častilcev kolaboracije, ki jih najdemo celo med nekaterimi našimi strankami in v Katoliški cerkvi. Z lažmi in jalovim klevetanjem mogočnega narodnoosvobodilnega boja skušajo že 75 let oprati protinarodna dejanja kolaboracije in izdajstvo svojih prednikov. Zato in zaradi časovne oddaljenosti smo dolžni zdaj objektivno, kritično in argumentirano spregovoriti o teh naših velikih dogodkih med 2. svetovno vojno, tudi o jurišnem maršu znamenite XIV. divizije.
Ko sem se pripravljal na to svečano srečanje v spomin na junaško divizijo, sem poskusil na podlagi zapisanih besed in osebnih izpovedi o kalvariji tega preboja na naših, slovenskih tleh, omeniti temeljne okoliščine, ki so botrovale temu težkemu dogodku z ene in druge strani. Žal še vedno v naši zgodovini o pohodu in preboju XIV. divizije manjkajo nekateri podatki iz zaupnih partizanskih arhivov ter nemških obveščevalnih služb: gestapa, vojaške obveščevalne službe in varnostne službe rajha, ki jih večino hranijo v nemških, ameriških in ruskih arhivih. Ne glede na to pa lahko na podlagi zapiskov in spominov pokojnih prič neposrednih spopadov, udeležencev bojevitega pohoda, podamo dovolj utemeljeno in strokovno objektivno oceno spopadov na maršu, na Hrvaškem in kasnejših bojev in jurišev v štajerskem hribovju.
Na vojaško-politični položaj v Sloveniji in Evropi ob koncu leta 1943 je močno vplivala kapitulacija Italije. Tretji rajh je zato na štajerskem območju zaradi pomembnosti nasprotnikov v Italiji in na Balkanu uvedel kruto obliko okupacije s policijskim varnostnim sistemom, povezanim s Hitlerjevo mantro: “Naredite mi to deželo spet nemško!”
Štajerska s Koroško, Kozjanskim in Međimurjem je bila naše največje območje s številčno najsiromašnejšo vojaško, partizansko zasedbo. V času, ko je na Dolenjskem z Notranjsko deloval 7. korpus, na Primorskem in Gorenjskem pa Deveti, je imela Štajerska severno od reke Save le štab 4. operativne cone, brigado Slavka Šlandra in tri odrede. Pri tem pa moramo poudariti, da je cona organizirala in uveljavljala funkcionalno logistično organizacijo na terenu v okviru OF in na Dolenjsko, v 7. korpus, poslala kar 12.000 mobilizirancev in prostovoljcev.
Na okupiranem Štajerskem so Nemci konec leta 1943 tako začeli novo mobilizacijo naših fantov, ki pa smo jo želeli izkoristiti tudi mi. Štajerska je postala izredno pomembna za armado rajha, pa tudi za nas –v tem delu domovine je bilo treba razširiti in okrepiti narodnoosvobodilni boj. Nemčija se je v tem delu Prekmurja in Štajerske zaradi neuspehov in porazov lotila temeljitega čiščenja partizanstva in se začela pripravljati na gradnjo zadnje obrambne linije zunaj območja rajha.
Zahodni zavezniki so si odločno prizadevali za odprtje druge fronte na zahodu; Rdeča armada pa se je po številnih uspehih pripravljala na strateško ofenzivo na območje Tretjega rajha. Poleg tega in še niza drugih elementov se je nemško vrhovno poveljstvo zavedlo, da obstaja možnost zavezniškega izkrcanja na Balkanu, kjer so Titove enote že predstavljaje prvi ešalon. Zato so Nemci na to območje poslali zloglasni Vražji korpus s tremi divizijami. Mimogrede – 392. divizijo tega korpusa je vodil edini slovenski general v Tretjem rajhu, Ivan Mikl, ki se je takoj na začetku pohoda XIV. divizije, decembra 1944, spopadel z njo na Hrvaškem, kar dokazuje, da je bilo sodelovanje med vojsko NDH in Tretjim rajhom dobro usklajeno.
Na podlagi teh ocen in dejstva, da se je pripravljala 6. ofenziva v Jugoslaviji, je Kardelj nekako v istem času kot Tito, čeprav takrat nista bila skupaj, poslal Glavnemu štabu Slovenije in CK ZKS predlog, da bi poslali na Štajersko večjo partizansko enoto. Tito je 18. novembra 1943 slovenskemu glavnemu štabu poslal opozorilo, da sovražnik proti njegovim enotam pripravlja ofenzivo večjega obsega in da naj glavni štab zato sestavi tri skupine divizij, od katerih bi se ena podala proti Štajerski in tam ofenzivno delovala.
Glavni štab Slovenije je začel predlog preučevati. O vsem so se obveščali in vzdrževali komunikacijo po radijskih postajah, in to vse do konca preboja divizije na Štajersko. Kdo lahko potrdi, da Rösener ni na Bledu, v Rimskih Toplicah ali Zagrebu dešifriral te depeše in tako že na samem začetku pohoda divizijo oropal njenega glavnega aduta – presenečenja?
Vrhovni štab je 23. decembra 1943 v ukazu Glavnemu štabu Slovenije zapisal: “Strinjamo se, da pošljete eno divizijo na Štajersko. Divizija mora tam delovati in biti ogrodje za tretji korpus, s katerim naj bi širili narodnoosvobodilni boj na sever in na vzhod.”
Glavni štab se je medtem že odločil, da bo na Štajersko poslal XIV. divizijo. Ta se je 3. januarja 1944 za pohod skoncentrirala v vasi Uršna sela. Vodstvo Glavnega štaba se je sestalo z ožjim poveljstvom divizije in mu ukazalo, da mora takoj začeti priprave na daljši pohod nekam na območje Jugoslavije. Štajerska v tem ukazu še ni bila omenjena. 6. januarja po komaj dvodnevnih pripravah, je bila divizija nared za bojni pohod in preboj; s tremi brigadami se je premaknila v vas Vivodine. Tu je bil tudi zadnji sestanek s štabom divizije in ožjimi štabi brigad. Na njem sta poleg poveljnika Glavnega štaba Slovenije Franca Rozmana – Staneta sodelovala še politični komisar Glavnega štaba Boris Kraigher in Ivan Maček – Matija kot predstavnik CK KPS. Šele takrat so navzočim povedali, da gredo na Štajersko, z opombo, da tega drugim ne smejo povedati. Poleg tega je poveljnik Glavnega štaba Slovenije Franc Rozman – Stane, političnemu vodstvu OF predlagal, da naj bi divizije na to zahtevno območje ne pošiljali pozimi, a ni bil uspešen.
Po tem sestanku je bila na hrvaški strani zabava s plesom, kot da gredo na parado, ne pa na zahteven in nevaren pohod. Na ples so povabili tudi Jelko iz 4. bataljona Šercerjeve brigade, ki je bila menda glavna sovražnikova vohunka, zato tudi smer in cilj pohoda nista bila več skrivnost. Zapravljen je bil glavni adut presenečenja – pohod prek Hrvaške. Člani Glavnega štaba so poveljujočemu kadru divizije in brigad predstavili razmere na Hrvaškem in Štajerskem in jim dali navodila za pohod prek Hrvaške. Hkrati so prejeli tudi naloge in razporeditev po preboju na novem operativnem območju, na Štajerskem.
Pohod se je začel pred 74-imi leti, 9. januarja 1944, z okoli 1200 dobro oboroženimi borci. Imeli so tudi težke minomete; vsi, tudi vodilni kader, pa veliko bojnih izkušenj. Pohod je trajal do 25. februarja 1944. Zadnjih 20 dni, na ozemlju Štajerske, je minilo v obkolitvenih juriših in prebojih sredi zasnežene narave, v kateri so skušali borci in poveljniki v nemogočih razmerah med spopadi zbirati tudi obveščevalne podatke o nasprotnikih. Čeprav so bili ti pomanjkljivi, je vodstvo na njihovi podlagi ukrepalo in iskalo najboljše možnosti za izpolnitev naloge, zaupane diviziji. Vse to pa je bilo posledica dejstva, da obveščevalna služba, ki je želela, da vse ostane tajno, služba Glavnega štaba Slovenije, IV. operativne cone in same divizije, ni pripravila varnostno-obveščevalnega načrta za pohod divizije in ni poskrbela za zaščito med njenim prebojem. V juriših, bojih in prebojih iz verižnih obkolitvenih akcij nasprotnikov, ob utrujajočih in nevarnih pohodih, je divizija tako izgubila več kot polovico moštva. Borci so padli, onemogli ali pa so bili ranjeni, izgubljeni in pogrešani. Pri vsem tem je popolnoma jasno, da za tragedijo ni bilo krivo poveljevanje v diviziji in brigadah. Navkljub srditemu sovražnikovemu obrambno-ofenzivnemu odporu in trikratni številčni premoči – v sovražnikovih vrstah je bilo okoli 3500 predvsem policijskih profesionalcev in pripadnikov Wehrmannschafta – je diviziji ob velikanskih naporih vseh njenih borcev uspelo opraviti zastavljeno nalogo in se v peklenskih razmerah prebiti na novo operativno območje, na Štajersko.
Vprašajmo se, v čem in kje je bil potem razlog za tolikšno število žrtev divizije: v moštvu, opremi ali oborožitvi? Borci, ki smo bili posredno in neposredno vključeni vanjo in obstoječa literatura o pohodu divizije na Štajersko, menimo, da so bili razlogi za tragedijo tega pohoda naslednji:
Divizije na tako zahteven in rizičen pohod in preboj ne bi smeli poslati pozimi, zlasti pa ne brez tesnega sodelovanja s poveljstvom IV. operativne cone, z divizijami in Glavnim štabom Slovenije in to prek koordinatorjev in vojaških strokovnjakov, ki bi morali že med pripravami poskrbeti za natančen pregled zasedbenih okupatorjevih sil na Štajerskem in za natančen načrt delovanja posameznih brigad in IV. operativne cone,pa tudi za smer prodiranja brigad na novem operativnem območju v sodelovanju z enotami IV. operativne cone.
Glavni štab Slovenije, štab IV. operativne cone in štab divizije poleg tega nikakor ne bi smeli ves čas operacij in pohoda vzdrževati med seboj radijske zveze, saj so vedeli, da je imel nasprotnik na Bledu, v Zagrebu in Rimskih Toplicah največje obveščevalne dešifrantske centre rajha na območju. Pohod divizije prek Hrvaške bi moral biti hitrejši, predvsem pa ne kronan z zabavami in veselicami, mitingi in nepotrebnimi stiki z ljudmi ob trasi pohoda.
Povelje, povezano s pohodom divizije in poslano po radijski zvezi IV. operativni coni, je bilo pomanjkljivo, nerazumljivo in površno, kar opravičujejo s tem, da je moralo biti tajno. Koordinatorji pohoda pri diviziji, IV. operativni coni in vodstvu Glavnega štaba Slovenije bi morali biti izkušeni vojaški strokovnjaki iz Glavnega štaba. Komunikacija poveljevanja in koordiniranje bi morala potekati prek njih, ne prek radijskih postaj.
Poleg tega bi morala imeti divizija na voljo več časa za pripravo pohoda in bojev med njim. Zelo koristno bi bilo, da bi nemške enote, ki so se bojevale proti XIV. diviziji, razdelili oziroma zavedli in v dolini reke Save uprizorili maskirni, lažni pohod za preboj divizije. Napovedati bi ga morali po radijskih postajah, toliko bolj, ker so tudi Nemci pričakovali vpad naših enot na tem območju. Obveščevalno-varnostne zaščite pohoda Glavni štab Slovenije, IV. operativna cona in divizija sploh niso pripravili, niso preučili razmer niti pripravili načrta, ali pa je bilo to narejeno tako slabo, površno in neefektivno, da imamo prav to lahko za enega od temeljnih krivcev za tragedijo, ki se je zgodila med pohodom.
Vsi ti polovičarsko opravljeni postopki za pripravo pohoda divizije – ali pa sploh neopravljeni – so izničili njeno glavno prednost – presenečenje – in omogočili nasprotniku, da ji je zadal velike izgube. Kljub vsemu pa je divizija izpolnila svoj cilj. Ob vseh nevšečnostih in posledicah površnosti se je prebila na območje IV. operativne cone, severno od reke Save, in v neverjetno surovih okoliščinah boja izpolnila strateško nalogo našega NOB-ja.
Pa ne samo to: po prihodu na Štajersko je divizija, sestavljena iz dolenjskih, notranjskih, ljubljanskih ter štajerskih in koroških borcev spremenila karakter partizanskega boja na tem območju iz diverzantskega v redno operativno vojaško delovanje.
Brez XIV. divizije Zgornja Savinjska dolina ne bi bila osvobojena že med vojno; Štajerci pred mobilizacijo in rusko fronto ne bi nikoli rešili toliko slovenskih fantov, če na Štajerskem ne bi bilo XIV. divizije. Po zaslugi preboja te divizije na Štajersko, ustanovitve Šlandrove in Prešernove brigade na Gorenjskem ter osvoboditev Zgornje Savinjske doline Štajerska in Koroška nista bili ne pravno, ne dejansko vključeni v Tretji rajh, čeprav so si Nemci to močno želeli.
Brigade s štabom divizije so si z mobilizacijo in prostovoljci, ki so pobegnili iz Wehrmachta in se pridružili enotam divizije, zelo hitro opomogle, se reorganizirale, okrepile in se vključile v odpor proti zločinski okupaciji. Skupaj z operativnim štabom, s Šlandrovo in Zidanškovo brigado ter s koroško grupo odredov in tremi odredi v okviru IV. operativne cone so postale udarna slovenska vojska, enakovredna 7. in 9. korpusu.
Šest dni po podpisani predaji Tretjega rajha je ta naša divizija na Koroškem do naših etničnih meja bíla boj z ustaši, srbskimi četniki in našimi domobranci, z vlasovci, Rösenerjevo policijo na mostu pri Borovljah in 4. divizijo gorskih lovcev na Poljani in jih zadržala do prihoda 3. armade Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Skupaj s 3. armado je razorožila okoli 400.000 vojakov Wehrmachta, kolaborantov, četnikov, handžar divizije ter armado ustašev in beguncev iz NDH-ja in jih spravila v ujetništvo.
Po koncu vojne, konec maja 1945, je bila XIV. divizija iz spoštovanja edina in kompletna iz Slovenije vključena v 3. armado Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije ter z njo poslana v Vojvodino. Tako pa je bila ukinjena tudi naša vojska,v diviziji pa niso več uporabljali našega jezika.
O politiki danes ne bomo razpravljali, saj ta tako ali tako nič ne sliši, pa tudi vrednote NOB-ja so ji bolj v napoto kot v čast in ponos. Legendarna XIV. divizija in njen pohod pa sta živa narodova zgodba; nimamo samo Martina Krpana in Kralja Matjaža. Hvala za pozornost in lep pozdrav.
