Kapitulacija Italije septembra leta 1943 je pomenila veliko zmago protihitlerjevske koalicije svobodoljubnih narodov, Nemčija pa je izgubila pomembnega zaveznika. To je bil predvsem velik uspeh sil NOV in POJ, ki so pod Titovim poveljstvom s 300.000 borkami in borci osvobodile velik del Jugoslavije. V Sloveniji in Hrvaški so nastala obsežna osvobojena ozemlja, na katerih je narodnoosvobodilno gibanje prevzemalo oblast in z narodnoosvobodilnimi odbori uveljavljalo ljudsko demokracijo.
PIŠEJO: Marko Vrhunec, Jurij Kogej, Bojan Vidmar, Milić Sikirica – Miki, FOTO: Jožica Hribar
V Sloveniji je nemška vojska sicer takoj zasedla ljubljansko pokrajino in oktobra leta 1943 sprožila splošno ofenzivo za uničenje slovenske partizanske vojske. Narodnoosvobodilna vojska Slovenije je nadaljevala boj za osvoboditev. Močno se je okrepilo naše sodelovanje z zavetniki in Winston Churchill je predlagal Titu, da se anglo-ameriške čete izkrcajo v Kvarnerju in skupaj odprejo tretjo fronto v Evropi. Tito tega predloga ni sprejel, je pa izdal povelje Glavnemu štabu Slovenije, da v Gorski kotar napoti eno od svojih divizij, da bi v primeru izkrcanja zaveznikov skupaj vodili vojne operacije.
Za to nalogo je Glavni štab določil 18. divizijo, ki so jo sestavljale tri brigade in je štela 2.355 borcev. Ljubljanska brigada je bila določena, da prodre v južni del Gorskega kotarja, Kočevska brigada v severni del, Levstikova pa je varovala osvobojeno Kočevsko. Tako je Ljubljanska brigada 26. decembra 1943 prišla v Gerovo, prodrla po Kolpi do Broda in ga zavzela brez boja, ker je ob napadu nemško-ustaška posadka zbežala. Kočevska brigada se je obrnila proti Vrbovsku, Ljubljanska pa v Srbske Moravice, kjer jo je prebivalstvo sprejelo z zastavami z rdečo zvezdo. Štab brigade se je vaščanom zahvalil za topel sprejem. Brigada je nadaljevala prodiranje in prišla brez bojev do Delnic, tam je priredila velik miting. Ni šla do Luzijane, ampak se je obrnila južno in prišla do Lokev – Fužine. Treba je povedati, da je bila Luzijana skupaj z železnico Zagreb–Reka za Nemce prepotrebna prometnica, ki so jo trdno držali v svojih rokah in z močnim varovanjem skrbeli za potreben promet.
Brigada je s svojimi patruljami dosegla Benkovac in zagledala pod seboj Jadran. S sovražnikom je imela le občasne kratke spopade. Pomembna pa sta dva vojna dogodka. Ko so hrvaški aktivisti dobili sporočilo, da se je del nemške posadke v Hreljinu pripravljen predati naši vojski, je 23. decembra brigada napadla in zavzela postojanko ter ujela 15 Nemcev, 25 nekdanjih rdečearmejcev in zaplenila nekaj orožja, med njim več strojnic »šarcev«, ne vedoč, da je tisto noč po Luzijani šla nemška oklepna divizija v Reko. Ujete Nemce smo predali Hrvatom, da so jih v Pisarevini zamenjali za ujete partizane, rdečearmejci pa so bili vključeni v vse tri naše brigade. Kot odgovor so Nemci 31. januarja 1944 s šestkrat močnejšimi silami napadli Lokve – Fužine in vneli so se težki boji. Odbili smo jih in z naših položajev opazovali, kako pod našim ognjem bežijo v Fužine, od koder so jih tovornjaki odpeljali na Reko.
Brigada je ostala na teh položajih še mesec dni. Izkoristila ga je za izvedbo široke kampanje za Avnoj, med katero smo borce in prebivalstvo seznanjali z avnojskimi sklepi in utrjevali bratstvo in enotnost. Pri tem je bila izredno uspešna brigadna kulturna skupina pod vodstvom Bojana Adamiča, ki je kmalu dobila ukaz za premestitev v Vrhovni štab in je odšla na Vis. Svojo bojno nalogo, v katero je spadalo tudi razlaganje in propagiranje avnojskih sklepov, je brigada v celoti izpolnila in se po snežnem metežu 18. februarja 1944 vrnila v Slovenijo.
Na bojni poti brigade v Gorskem kotarju je padlo 14 bork in borcev, in sicer: Štefan Burger, Branimir Dražil, Stane Fatur, Domen Gornik, Karel Knaus, Slavko Martinčič, Anton Mrše, Peter Novak, Stane (Štefan) Osterman, Ivan Pirc, Karel Ruparčič, Lojze Skalja, Angela Šorli in Ivan Zgonc. Njim se bomo poklonili na naši ekskurziji 11. junija.
