Matjaž Nemec, poslanec, na žalni slovesnosti v nekdanjem italijanskem koncentracijskem taborišču Gonars, 1. november 2017
Lepo vas pozdravljam. Počaščen sem, da lahko skupaj obeležimo spomin na vse tiste, ki jih ni več med nami.
Spomin, ki ni samo misel, ki jo ob dnevih, kot je ta, damo na plan, v spoštovanju do pokojnih, ki smo jih ali nismo poznali. Je zaveza do vseh, še posebej ob obeležjih kot je ta, ob katerem stojimo, da se ta spomin razraste v nekaj večjega. V kolektivno zavedanje, predvsem pa odgovornost. O pomenu človečnosti, humanosti, dostojanstva, varnosti in miru. Kar ustvarja pogoje, potrebne za sobivanje narodov, nacij v sožitju in harmoniji.
Dan spomina na pokojne, je tudi dan, ko prav v krajih kot je Gonars dobi še jasnejši pomen. Tisti pravi, ki je globoko v ljudeh, ne glede na to, kaj smo po narodnosti, kateri generaciji pripadamo, kateri čas živimo. Vsega tistega, kar je sedem desetletij nazaj obstalo pred vrati taborišča, vseh taborišč, kjer je pod težo fašističnega in nacističnega režima tisoče ljudi končalo svoja življenja, bilo trpinčenih in zatiranih.
Ta dejanja so se globoko zajedla v življenja ljudi, ki živijo tukaj ali pa tistih, katerih sorodniki, prijatelji, družinski člani so v taborišču trpeli in umirali. Ta bolečina je bila in ostaja velika. Bolečina je čustvo posameznika, ob dogodkih, ki so se odvijali v vojnih letih pa lahko pronica vse do samega tkiva celotne družbe, vseh generacij. In tanka je meja, da se ta bolečina lahko spremeni v nekaj, kar rojeva še več trpljenja. Se izrodi v tisto, kar to trpljenje ustvarja in krepi. To so sovraštvo, nestrpnost in nasilje. Namreč skleniti začaran krog, ki polni svoje baterije s tistim, česar nas uči lekcija taborišča v Gonarsu, je še preveč enostavno.
Težje je ohranjati spoštovanje, sodelovanje, vse tisto, kar je preseglo meje in generacije. Za kar smo se družno, v duhu človekoljubja in mirnega sobivanja, ki nimata predznaka Slovenec, Italijan, Hrvat ali katerokoli drugo nacionalnost, odločili, da so naši vodniki v prihodnost. In vesel sem, da smo se odločili za slednjo, težjo pot. Tudi takrat, ko je bilo hudo. Da smo zmogli razlike in različnosti pustiti ob strani, ker smo vedeli, da je rane iz Gonarsa in vseh krajev po celi Evropi, ki vejejo to boleče, a močno sporočilo, treba pozdraviti. In spoštovani, prav paradoksalno je, da so tisti ljudje, in tudi nacije, ki so in še danes trpijo največjo bolečino preteklih dni zmožni postati največje zdravilo proti tej bolečini. Z dejanji odpuščanja, prijateljstva, sodelovanja in mirnega sobivanja. Tudi v zmožnosti postaviti se nasproti vsem težnjam, ki želijo na tej bolečini preteklosti tudi danes razpihovati nemir.
Če kaj, verjamem, da smo vsi danes tu zbrani, glasniki tega sporočila. Da ne samo obujamo spomin tedanjih dni, temveč gojimo vrednote spoštovanja in sobivanja!
Spoštovani, mednarodni procesi, dogodki in časi nas opominjajo, da je prav vsak dan posebej dan, ki terja ta naš napor. Morda danes še bolj kot kadarkoli prej. Ko danes gledam na vse kar smo skupaj dosegli, čutim optimizem, da bo temu tako tudi v prihodnje.
Hvala vam zato!
