Vasja Butina, član Društva Novi cvet, na komemoraciji pri grobnici NOB na pokopališču Stožice, 26. oktobra 2017

Spoštovani!

Po vsej naši domovini Sloveniji, se te dni, ob Dnevu spomina na mrtve, zbiramo tudi ob grobiščih in pokopališčih padlih bork in borcev in drugih žrtev NOB, ki so se borili in dali življenje za svobodo in osvoboditev Slovenije izpod fašistične in nacistične okupacije med 2. sv. vojno. V spoštljivem spominu stojimo pred Partizansko grobnico v Stožicah, vojnim grobiščem in osrednjim spominskim obeležjem NOB ljubljanskega Posavja. Grobnico so postavili sorodniki padlih in umrlih leta 1950 in vanjo pokopali 16 partizanov in partizank iz Posavja in 6  nosilcev partizanske spomenice 1941, ki so umrli po vojni. Ob njih ležijo tudi štirje partizani hercegovske divizije, ki so bili smrtno ranjeni v bojih za osvoboditev  Ljubljane in so umrli v bolnišnici tu v Savljah, a jim žal ne vemo imena.

Prva dva Posavčana sta odšla v partizane kmalu po okupaciji, že prve dni avgusta, naslednjih 5 pa sredi septembra 1941, nato pa vedno več, skupaj več kot 300. Prva žrtev s Posavja je bil partizan Lojze Gogala, star 21 let, prvi ilegalec pa Vinko Snoj, ki so ga v zaporu do smrti mučili novembra 1941. Nato je bilo vsako leto več žrtev in je do konca vojne za svobodo padlo 65 partizanov in 105 aktivistov OF, ubitih kot talci in žrtve črne roke, ali pa so umrli v internaciji ali po mučenju v zaporih.

Prvo oboroženo akcijo na Ježici so izvedli 4 aktivisti OF že 7. septembra in ponoči napadli Italijansko patruljo in dva vojaka ranili. Ta spopad je tudi obeležil dan KS Posavje, ki ga zahvaljujoč našim aktivnim članom Krajevnega odbora ZB in spominskega društva NOVI CVET ter Četrtne skupnosti Posavje, praznujemo že 62 let, od leta 1955 dalje.

Na marmornatih ploščah tu pred nami so vklesana imena padlih partizanov in imena vseh drugih žrtev iz Posavja, pokopanih tudi na drugih pokopališčih, skupaj 121 žena in mož, fantov in deklet. Njim gre danes naš spomin in zahvala. Kdo so bili ti ljudje, ki leže tu pred nami? Veliko je o njih in njihovem boju zapisanega, njihovi še živeči soborci, tudi nekateri sorodniki in zgodovinarji so se potrudili in zapisali ta del naše svetle zgodovine. Odporu so se pridružili, da se zoperstavijo okupaciji, fašizmu in nacizmu, ko so videli strahote, ki jih je počel okupator nad vsakim,  ki se mu je uprl že prve tedne okupacije. Videli so, da je nekdo s silo prišel na njihovo zemljo in da so ogroženi njihovi domovi in domovina, kakršna koli je že bila in da jim preti novodobno suženjstvo, saj niso bili nemške ali italijanske rase, ki naj bi zavladala  svetu. Videli so tudi, da prejšnja oblast ni organizirala uspešnega odpora, videli so, in nekateri doživeli sramotni poraz vojske in pobeg kralja na varno v tujino. Videli so ponižen odnos večine političnih strank do okupatorja in še posebej so bili razočarani zaradi priznanja fašistične italijanske oblasti  s strani vodstva RKC ljubljanske pokrajine.

Po osamosvojitvi oz. razdružitvi od bivše skupne države, v začetku 90 let, so nekateri politiki, da bi pridobili in kasneje obdržali del volivcev začeli postavljati novo zgodovino in poglabljati medvojno delitev z opravičevanjem kolaboracije z okupatorjem. Izkrivljanje in ponarejanje enega najveličastnejših obdobij zgodovine slovenskega naroda gre tako daleč, da se odpor ljudi okupatorju, ves NOB in še posebej partizani označujejo z zločinci, s totalitarnim režimom, nezakonitimi poboji in podobno. Vsa OF naj bi bila samo komunistična prevara in revolucija in ne borba proti tujemu okupatorju. In to je rodilo, pravijo, njihov belogardistični in domobranski odpor ter državljansko vojno. Resnica je seveda drugačna.

Res je NOB privedla do spremembe oblasti, a ne z revolucijo, ne z borbo proti prejšnji oblasti, saj te več ni bilo, temveč z borbo proti tuji oblasti, ki je z vojaško silo okupirala Slovenijo. Tudi ni bilo državljanske vojne, saj zanjo ni bilo pogojev, ker je bila Slovenija okupirana in njeni deli vključeni v tuje države Italijo, Nemčijo in Madžarsko in pod njihovo oblast. O ničemer, prav o ničemer niso več odločali Slovenci! Kdo lahko verjame, da bi Slovencem Mussolini in Hitler pustila, da bi se šli boj za oblast, neko revolucijo in državljansko vojno? Ali res lahko kdo verjame, da bi Slovenci v primeru, da bi nacizem s Hitlerjem zmagal, dobili nazaj svojo državo in oblast, ob njegovi zahtevi »Napravite mi to deželo spet nemško« izrečeni že 5 aprila 1941, to je dan pred napadom na Jugoslavijo. Le zakaj pa so nas potem sploh okupirali in nam vzeli državo? Resnica, ki se je ne da izkriviti je, da smo bili Slovenci kot narod v naprej obsojeni na smrt, na uničenje, tako kot Judje, Romi in drugi »manjvredni« narodi, ki jim nacisti niso priznavali pravice do življenja. Slovenci smo se lahko samo uprli, ali pa sprejeli okupacijo. Odgovor večine je bil upor in ustanovitev Osvobodilne fronte, ki je imela odprta vrata za vse, ki so se hoteli boriti proti okupatorju.

To je bila vojna Slovencev, ki niso sprejeli tuje oblasti, borba na življenje in smrt partizanske vojske in OF, proti vojskam tuje oblasti v razkosani Sloveniji. Žal se je tujim zavojevalcem pridružil majhen del Slovencev, večinoma zavedenih s strani dela predvojne politike in RKC.

Opravičevanje kolaboracije in izdajstva z borbo proti komunizmu, ki naj bi bila »sveta vojna« potrebnejša od borbe z okupatorjem je seveda priročen izgovor, a le pesek v oči. Slovenci se nacizmu in fašizmu niso uprli sami, ampak v  zavezništvu z vsemi narodi, ki sta jih teptala nacizem in fašizem.

Kljub ideološkim in ponekod verskim razlikam so pogledi vseh zavezniških držav na leta vojne ves čas enaki, zmago slavijo skupaj in nanjo povabijo borce zavezniških in ne kvizlinških vojska. Zato je bila ZB Slovenije leta 2014 povabljena v Normandijo ob 70. obletnici invazije zaveznikov v Nemčijo in maja letos v Moskvo ob dnevu zmage nad nacizmom.

Te države seveda to, da naj bi šlo za protikomunistično vojno, ne sprejemajo kot opravičilo za kolaboracijo z nacizmom in fašizmom. Kako bi jo tudi, saj je bila komunistična Sovjetska zveza ves čas vojne močna zaveznica Anglije in ZDA ter drugih držav članic koalicije. Prav Stalin, Churchill in Roosevelt so na konferencah v Moskvi, Teheranu in Jalti skupaj usklajevali medsebojne vojne in politične aktivnosti.

Že v Moskvi oktobra 1941 so se zavezali, in nato potrdili na Jalti, februarja 1945, da bodo po koncu vojne vse prebegle vojské in državljane predali državam od koder so pobegnili.

Danes se nekateri politiki in kvazi zgodovinarji, da izmaličijo pomen upora in sodelovanja z zavezniki, sprašujejo, zakaj smo se tako močni vojaški sili sploh uprli. Slišimo jih celo, da bi morali okupacijo lepo mirno, pohlevno prenesti in ne bi bilo nič žrtev.

A kaj, ko je dejstvo, da so zavezniki na konferenci v Teheranu novembra 1943, dali Titovim partizanom in NOV s preko 350.000 borci priznanje kot največjemu partizanskemu odporniškemu gibanju  v vsej takrat okupirani Evropi. Zakaj, zato ker so cenili ta neenak boj, ki je zadrževal tu na Balkanu več elitnih nemških divizij. Nanj smo in moramo biti ponosni tudi mi.

Slovenija je bila del edine okupirane države, ki je v času okupacije in pripojitve tujim državam, vzpostavila svoj lasten sistem oblasti, ki ga je dokončno oblikovala po vojni in se združila v novo skupno federativno državo – Jugoslavijo. Vse države zaveznice so jo priznale že pred koncem vojne, marca 1945 in skupaj z njimi je bila tudi ustanovna članica Organizacije združenih narodov le nekaj mesecev po koncu vojne.

V tej državi je bila že od leta 1974 v ustavi zapisana pravica do odcepitve, ki jo je Slovenija leta 1991, po plebiscitu s skoraj 90 odstotno odločitvijo ZA, tudi izvedla.

Premalo se zavedamo, zlasti mlajši rodovi, da so v partizane odšli in kot aktivisti OF delovali mladi ljudje večinoma stari le od 18 do 25 let. Po letih so bili vrstniki današnje mladine. To je bila njihova borba za njihova življenja, njihove domove, saj je bila ogrožena njihova prihodnost. Kaj so bili njihovi cilji in vrednote, za kaj so se borili in umirali pod rdečo zvezdo, ki so jo s ponosom nosili na svojih titovkah? To so zapisali v temeljnih točkah OF. Že ime Osvobodilna fronta pove da je bil osnovni cilj oboroženi odpor okupatorju, osvoboditev in oblikovanje lastne države  ter  združitev vseh Slovencev. Žal, vseh Slovencev niso mogli združiti v eni državi, pač pa so nam pridružili velik del Primorske. Ali so uresničeni drugi cilji, vrednote in tudi ideali za katere so se borili partizani in aktivisti OF,, naj presodi vsak sam. Naj jih navedem: enotnost, oblast slovenskega naroda kot celote, ljudska demokracija, lastna vojska, človeka vredno življenje, delu čast in oblast ter enake možnosti vsem. To so bili cilji in vrednote naših borcev in aktivistov, ne samo med vojno, temveč tudi po osvoboditvi in graditvi nove države. Nekateri so bili doseženi, nekateri ne, nekateri so bili doseženi kasneje, še več pa se jih je kar nekako izgubilo. To so vrednote, ki so še vedno aktualne, so nekako univerzalne, predvsem za mlade, ki kot vsakič v zgodovini, prevzemajo odgovornost za stanje in razvoj države za prejšnjimi generacijami.

Zveza borcev in predvsem potomci in sorodniki teh žrtev imamo dolžnost, da se izkrivljanju zgodovine, ki se že nekaj let širi v šolske učbenike, na televizije in časopise, celo v parlament, zoperstavimo. Potrebno bo bolj organizirano tudi z zgodovinarji in pravniki, stopiti v bran delu in vrednotam, za katere so dali življenje tisoči partizanov, aktivistov in taboriščnikov, med njimi tudi ti, ki so pokopani in napisani na tem spomeniku tu pred nami. Samo proslave in govori bodo, v kolikor se bo ta gonja nadaljevala, premalo, saj že dalj časa ne gre več samo za ohranjanje zgodovinskega pogleda na NOB temveč predvsem za različen pogled na urejanje družbenih razmer. Mesto, kjer se o tem odloča, to vemo, pa je parlament in politične stranke.

Vse to onečaščanje NOB in vrednot, ki so iz nje izšle, je možno tudi zaradi pasivnosti politične levice in sredine, ki se s tem ne želi ukvarjati, razen pred volitvami, ko nabirajo volivce. Resnici na ljubo, tudi mi, potomci in sorodniki borcev in drugih pripadnikov NOB kar nekako mirno gledamo, vsaj večina, kako se vztrajno, iz dneva v dan potvarja zgodovinska resnica o NOB in o povojni državi, kot da je bilo vse zločinsko, slabo in se je začelo dobro, demokratično šele z letom 1990 oz. 91.

Vsak od nas lahko,  po svojih močeh prispeva k ohranjanju spomina in vrednot naših padlih sokrajanov iz Posavja in širše. Tudi z udeležbo na spominskih srečanjih in proslavah, tisti, ki pa imamo več moči in volje pa z aktivnim  delom v organizacijah borcev in aktivistov NOB. Vse več se nas tudi formalno vključuje vanje, saj naši očetje, matere in stari starši počasi odhajajo in jih kmalu, v nekaj letih ne bo več.

To smo jim dolžni! Slava jim.