Dr. Marjan Žnidarič, predsednik ZZB NOB Maribor, na spominski slovesnosti na Klopnem vrhu na Pohorju, 16. septembra 2017
Leto je naokoli in zopet smo zbrani tukaj na Klopnem vrhu, v osrčju pohorskih gozdov, da bi se spomnili naših hrabrih borcev, prvih pohorskih partizanov, ki so pred 76. leti izbojevali eno najpomembnejših in najodmevnejših zmag štajerskih partizanov v letu 1941. Zmag, po kateri je poveljnik varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko že čez dva dni, 19. septembra, proglasil Pohorje za zaprto ozemlje.
Ker nisem politik, vam danes ne bom govoril o politiki ali aktualnostih sedanjega družbenega trenutka. Kot zgodovinar, ki se že več kot pol stoletja ukvarjam s proučevanjem zgodovine druge svetovne vojne in slovenskega osvobodilnega boja, vam želim spregovoriti o pomenu in okoliščinah, v katerih je na slovenskem Štajerskem leta 1941 prišlo do oboroženega odpora proti nacističnemu okupatorju. Takrat smo se Slovenci znašli pred najhujšo preizkušnjo doslej, pred grožnjo narodove smrti. Kdor se je uprl leta 1941, je z narodnega vidika storil veliko, pogumno dejanje, ki je omogočilo obstoj in nadaljnji razvoj slovenskega naroda, pol stoletja za tem pa tudi rojstvo samostojne slovenske države. Svoboda in domoljubje ne rasteta iz neodločnosti, računarstva in skrivaštva, še zlasti pa ne iz pajdašenja s tistimi, ki ti strežejo po življenju. Zato so zaradi krepitve narodne zavesti in ohranjanja zgodovinskega spomina takšne slovesnosti pri spominskih obeležjih slovenskega osvobodilnega boja kot je današnja še kako potrebne. Za suhoparnimi faktografskimi podatki, ki so zapisani na teh obeležjih se skriva nešteto človeških usod, težavnih poti, prečutih noči in tveganj, strahu in stresov, porabljene energije za širjenje uporniške besede in uporniških dejanj. Družinam, pri katerih so bile partizanske postojanke, je vsak hip grozila nevarnost aretacije, mučenja, požiga domačije, taborišče ali celo smrt. Danes si, zlasti mladi, težko predstavljajo, kolikšno je bilo junaštvo in samoodpovedovanje naših partizanskih borcev, ki so se utrujeni, večkrat lačni kot siti, premraženi, slabo oblečeni in obuti ter pomanjkljivo oboroženi bojevali z mnogo številčnejšo in za tisti čas najmoderneje opremljeno okupatorjevo vojsko, ali pa civilistov, ki so se kot aktivisti OF in ilegalci bojevali s tako rekoč nevidnim sovražnikom, ki je imel tisočero oči in ušes, a so vendarle zmagovali, ker jih je prežemala zavest, da se borijo za pravično stvar, za svojo domovino, za svoj jezik, za svobodo.. To je bil čas, ko je vsa Evropa ječala pod nacističnim škornjem. Takrat so se resnično samo najpogumnejši in najbolj zavedni odločali za tvegano pot, s katere je bilo malo možnosti, da se bodo vrnili živi.
Oborožena vstaja na Štajerskem se je začela ob veliki sovražnikovi premoči v ljudeh in oborožitvi. Priprave na začetek oboroženega odpora so bile kratke, zaradi ostrega okupacijskega režima so morale potekati tudi v veliki tajnosti. Prvim uporniškim skupinam in partizanskim četam je močno primanjkovalo orožja, vojaških izkušenj in strokovnih vojaških kadrov, kar je odločilno vplivalo na izbiro načina boja, ki so ga bile zmožne voditi. Izkušnje, vojaško usposobljenost in selekcijo kadra so partizanske enote v prvem obdobju lahko pridobivale in opravljale samo med bojem. Leta 1941 je na Slovenskem nastalo 35 partizanskih čet, v katere je vstopilo 1.924 borcev in bork. Na Štajerskem, kjer je v petih četah bilo 266 borcev, se je oborožena vstaja začela na petih območjih, ki so tudi pozneje nosila glavno breme in bila zanesljiva zatočišča partizanski vojski, in sicer v Šaleški in Savinjski dolini, v zasavskih revirjih, v zaledju Celja ter na Pohorju.
Ker je Pohorska četa, zaradi katere smo danes tukaj, nastala in delovala na Pohorju, eni od zibelk slovenskega partizanstva, je prav, da ji posebej namenimo nekaj stavkov. Prva organizirana skupina prostovoljcev je odšla iz Maribora in Limbuša na Pohorje že okoli 15. julija 1941. Imela je nalogo, da pripravi sprejemni tabor za borce, ki jih bosta mariborska in ptujska odporniška organizacija v naslednjih dneh pošiljali na Pohorje. Do 29. julija se je pri Urbančevi koči v Lehnu na Pohorju zbralo že 29 borcev. Kar 19 jih je bilo iz Maribora, 5 iz Ruš, 3 iz Rogoze ter po eden iz Limbuša in Hoč. Večina borcev je bila komunistov – 13, devet je bilo skojevcev in sedem mladincev, ki so se izkazali v junijskih in julijskih sabotažnih akcijah. Naslednji dan, 30. julija 1941, je član PK KPS za Štajersko Leon Novak svečano ustanovil Pohorsko četo in zaprisegel borce. Ker prihajanje novih borcev ni bilo dovolj konspirativno, so nacisti že dan po ustanovitvi čete razbili nekaj skupin borcev in novincev, četa pa se je panično razkropila na vse strani. V prvih dneh avgusta so nacisti v Mariboru, Rušah, Ribnici in Lehnu na Pohorju ter okoliških vaseh zaprli precej ljudi, za katere so menili, da so povezani s partizani. Ko so se nacisti umaknili s Pohorja, so se borci pričeli vračati v četo, ki si je na Šumiku uredila nov tabor. Do 10. avgusta se je četa spet okrepila na 20 mož in že dva dni pozneje napadla orožniško postajo v Ribnici na Pohorju. V napadu sta padla poveljnik postaje in ribniški župan, okupatorjev pomožni policist pa je bil hudo ranjen. Čeprav v tej prvi akciji Pohorske čete ni bil dosežen večji materialni uspeh, je akcija imela velik moralni in politični pomen, tako med borci kot okoliškim prebivalstvom. Ubita sta bila prva dva okupatorja na slovenskem Štajerskem, četa pa ni imela izgub. Kot maščevanje za partizanski napad Pohorske čete v Ribnici na Pohorju in Revirske čete v Zagorju ob Savi so nacisti 24. in 25. avgusta 1941 v Mariboru ustrelili 13 talcev. 31. avgusta je Pohorska četa v Bistrici pri Rušah zažgala Osetovo posestvo, ki ga je zaplenil okupator, 3. septembra pa se je pri Sokolskem domu na Pohorju spopadla z okupatorjevo patruljo in hudo ranila enega policista, ki je pozneje umrl. Četa se je nato umaknila na južno Pohorje, kjer je izvajala preskrbovalne akcije. V noči na 13. september je četa na Klopnem vrhu po rekviziciji zažgala Fischerjevo lovsko kočo.
Dne 15. septembra se je Pohorski četi v taboru na Rogli pridružila skupina šaleških partizanov, ki jih je na Pohorje pripeljal španski borec Miha Pintar-Toledo in takoj prevzel mesto komandirja čete. Četo, ki je imela 23 borcev je razdelil v tri vode. Z dvema se je dva dni pozneje, 17. septembra, na Klopnem vrhu spopadel z oddelkom 50 mož 138. polka gorskih lovcev. Spopad se je po dveh urah končal s popolno partizansko zmago. Sovražnik je imel dva mrtva in dva ranjena, na partizanski strani pa je padel Franc Soklič-Brko. Bil je prvi padli partizan na Pohorju. Takoj po vrnitvi v tabor na Rogli je četa krenila proti Mislinjski dolini in naprej v Šaleško hribovje. Od 26. septembra do 2. oktobra je počivala na Graški gori, se nato premaknila na Grmado nad Plešivcem, kjer je bil 5. oktobra 1941 iz njenih borcev ter Savinjske in Revirske čete ustanovljen Štajerski bataljon.
Zanimivo je, da so pohorski partizani krepili svojo aktivnost ravno v času, ko je okupator partizanstvo na Štajerskem močno zdesetkal. Uničeni sta bili krška uporniška skupina in Celjska četa, hudo prizadeta pa Revirska četa. Ne smemo tudi pozabiti, da je Pohorska četa operirala najbolj severno in to v neposredni bližini Maribora, upravnega središča zasedene slovenske Štajerske. Kljub začetnim težavam se je hitro konsolidirala ter s svojimi borbami in političnim delom na Pohorju ustvarila pogoje, da se je leta 1942 partizanstvo tukaj lahko razvijalo naprej. Delovanje Pohorske čete leta 1941 je pri Pohorcih prebilo led dvomov in nezaupanja, zato je jeseni naslednje leto Pohorski bataljon sorazmerno lahko in hitro navezal stik s terenom. Mnoge zveze iz leta 1941 so kljub represalijam delovale naprej, nekatere tudi do konca vojne. Kljub občasnim okupatorjevim vdorom v osvobodilno organizacijo na širšem mariborskem območju je še vedno ostalo dovolj ljudi, ki so bili pripravljeni podpirati partizane in veliko tvegati, tudi za ceno lastnega življenja, življenja svojcev ali izgube premoženja.
Da je kljub hudim udarcem v letu 1941 v naslednjih letih lahko prišlo na slovenskem Štajerskem do množičnega odpora proti okupatorju, gre v veliki meri zasluga zavednemu slovenskemu kmetu in zadržanju slovenske duhovščine v mariborski škofiji. Verni ljudje na podeželju so veliko dali na besedo svojih duhovnikov in škofa. Ta je kot pravi Slomškov naslednik vsa štiri leta okupacije ohranil svojo nacionalno in antinacistično držo. V usodnih trenutkih za obstoj slovenskega naroda sta mu bila narodnost in materin jezik važnejša kot vera. In ravno zato so imeli slovenski partizani v preprostem, a narodno zavednem slovenskem kmetu največjo oporo. Brez nesebične podpore kmečkega prebivalstva, ki je slovensko partizansko vojsko hranilo, oblačilo, varovalo, skrivalo in skrbelo za njihove ranjence, jih obveščalo o namerah okupatorja, predvsem pa jim vlivalo pogum in prepričanje, da se borijo za pravično stvar, za obrambo domovine. Kmetje na Pohorju, v šaleškem hribovju, mozirskih planinah, na Paškem Kozjaku, na Kozjanskem in drugod so bili pripravljeni svoji narodni vojski dati tudi zadnji rep iz hleva, zadnjo košaro krompirja iz kleti, samo da nažene okupatorja in da ostanejo na svoji rodni grudi. Zato se mi zdi še kako na mestu izjava pisatelja Toneta Partljiča na slovesnosti pri Urbančevi koči konec letošnjega julija, ko je rekel da bi si »pohorski kmetje zaslužili velik spomenik slovenskega narodnoosvobodilnega boja«. Pa ne samo kmetje na Pohorju, ampak povsod tam, kjer so bile partizanske enote deležne njihovega gostoljubja in dobrote. Slovenski kmet je podpiral tri vogale našega osvobodilnega boja.
Tovarišice in tovariši, iz povedanega izhaja bistvena naloga naše organizacije. Ne smemo dovoliti, da se zaradi ozkih političnih interesov izkrivlja in pači zgodovinska resnica, vedno in povsod si moramo prizadevati da so vrednote NOB obče civilizacijske vrednote in da je zgodovinska resnica o slovenskem NOB hrbtenica narodne zavesti in samozavesti.
