Ponoči 26. aprila 1941 so se v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani na pobudo Komunistične partije Slovenije sestali predstavniki krščanskih socialistov, levega krila telovadnega društva Sokol in kulturnih delavcev. KPS so predstavljali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, krščanske socialiste Tone Fajfar, sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak. Ustanovili so Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

Na sestanku so na predlog Borisa Kidriča sprejeli pet točk:

  1. uspehi okupatorjeve demagogije so trenutni, na obzorju je množično vsenarodno gibanje;
  2. slovenski narod bodo osvobodile njegove lastne sile;
  3. ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, bodo postali opora tujim zavojevalcem;
  4. Sovjetska zveza je up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja;
  5. z delom je treba pričeti takoj.

Kot piše v svoji knjigi S puško in knjigo  Božo Repe, so bila že na prvem zasedanju Vrhovnega plenuma OF 15. junija »Gesla našega osvobodilnega boja«, ki so jih objavili 22. junija, na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo. Ta gesla so bila, po Repetu, mešanica nacionalnega in revolucionarnega programa:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

  Ker je poleti in jeseni 1941 postalo jasno, da bo narodnoosvobodilni boj dolgotrajen in da bliskovite zmaga Rdeče armade nad nemškim okupatorjem ne bo in torej tudi ne hitre osvoboditve ostalih držav, torej tudi Jugoslavije in Slovenije, so postopno oblikovali dokončni program OF. In 1. novembra je Vrhovni plenum OF na svojem 4. zasedanju sprejel znamenitih prvih sedem temeljnih točk:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churcilla, Roosvelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.