V naši politični stvarnosti se ne kaže le očiten porast sovražnega govora, ki so mu trenutno izpostavljeni poslanci ene izmed levo usmerjenih strank (in so zato že skoraj linčani), ampak gre za širši družbeni pojav, ki ga ne moremo imenovati drugače kot fašizacija. Nestrpno in skrajno sovražno govorjenje ni samo znamenje osebne neuravnovešenosti, ampak gre za institucionalno, politično organizirano gonjo najprej proti posameznikom – in to se sčasoma začne širiti na celotno družbo.
PIŠE: Cvetka Hedžet Tóth
Kako se ljudje v takih trenutkih odzovejo? Prvi očitni znak je izguba spontanosti, kajti začnejo se bati, strah jih je, nastaja svilnata varianta totalitarizma in ne upajo si govoriti naravnost in iskreno. Vse mogoče klevete, laži in podtikanja v politiki izpodrivajo pravičnost, ki je že od starih Grkov naprej veljala za najvišjo vrednoto politike. Fašizacija načrtno spreminja laž v politiko, iz laganja pa dela teror. Posamezniku, ki je izpostavljen takim pritiskom, ni lahko, vendar ne sme kloniti. Drugače povedano: nikakršne identifikacije z napadalcem si ne sme dovoliti, to je prvo, kar naj zelo resno upošteva. Iz zgodovine vemo, da so ljudi najbolj lomili prav s takšno identifikacijo, kajti žrtev je bila pod hudimi pritiski pripravljena deloma ponotranjiti očitano krivdo in človek se je zlomil.
Všečno govorjenje, govor z nagobčnikom, pač ni demokracija. Ni najbolj tragično sprejemanje laži za resnico in njeno razvrednotenje in niti ni najhujše obrekovanje in obtoževanje resnice z lažjo; najbolj tragično je vsekakor uničenje človekovega čuta za orientacijo v stvarnem svetu. Tega čuta ni brez svobode in spontanosti. V svetu, v katerem politika deluje z ustrahovanjem, iz zavesti ljudi prej ali slej izgine razlikovanje med resnico in neresnico, resnico in lažjo. To je fašizacija, ta tragični svet totalitarizma, svet, v katerem je resnica brez moči in svoboda zgažena, politična moč pa se uveljavlja s terorjem, četudi mehke variante.
Kakor koli že razumemo politiko oziroma politično dejavnost, je ta najprej samo človeška potreba in izhaja iz človekovih antropoloških in etičnih temeljev. Naj bo jasno povedano: podlaga za politiko oziroma za politizacijo je vsekakor človekov čut za pravičnost, ki je lasten vsem ljudem. Ob pojmu pravičnosti se politizacija sveta sooča tudi z etizacijo in spor med etiko in politiko je odpravljen, kajti politika se etiki pokloni − in politiki ostaja pravica ljudi svéta, so nam pojasnili številni humanisti. Tako po tej plati politični dejavnosti politika ni cilj, ampak samo in izključno zgolj sredstvo za etizacijo razmer v svetu.
Želja vseh nas ljudi je, da bi v svetu domovali; domovanje je naš ideal bivanja v tem kratkem življenju, ki ga živimo med rojstvom in smrtjo. Vsaj še ena vrednotaspremlja ljudi, in to je mir, skratka živeti varno in v miru. Toda prejšnji in zdajšnji vzori oziroma vrednote opozarjajo, da miru nikdar ne bo brez socialnega miru. Kapitalizem s svojo grozečo privatizacijo in uničevanjem socialne varnosti je nevarna bližina fašizacije sveta.
Za številne od nas je eden najprivlačnejših solidarnostnih vzorov prepričanje, da mora potreba ljudi po urejenem, brezplačnem zdravstvu in sociali
na vseh ravneh in tudi potreba vseh ljudi, vsakega, prav vsakega človeka po brezplačnem izobraževanju ostati socialno-solidarnostna vrednota. In nikdar, prav nikdar nič od zdravstva, sociale, izobraževanja ne sme biti pretvorjeno v ekonomsko kategorijo.
Kako razmišljati politično in tudi ustvarjati politiko? Vsekakor ne tako, da določen politični interes ustvarja kategorijo odvečnih ljudi, kajti takšno početje je namensko ustvarjanje zla. K odgovornemu političnemu delovanju spada še krepka porcija skrbi za prijateljstvo. Tudi po tem, kako neka politika skrbi za vrednoto prijateljstva, ocenjujemo etični naboj delovanja kake politične stranke. Temelj vrednote prijateljstva je dobro, ne zlo, in zakonodajalci si morajo prizadevati za slogo, ki je nekaj podobnega kot prijateljstvo, razdor, ki je temelj sovraštva, pa je treba preganjati in preprečevati. Že Aristotel je vedel, »da ima najvišja stopnja pravičnosti značilnosti prijateljstva«. Torej: tisti, ki lahko vplivajo, da bodo ljudje prijazni, naj iz politike ne delajo pogubne zasvojenosti, pri nas tako zelo očitno prepoznavne marsikje v sovražnem govoru, tudi v parlamentu in na javnih shodih.
