Po dveh prebranih knjigah z naslovom Mučeniška pot v svobodo in Domobranski zločini, sem se odločil napisati ta članek. Na nekaterih cerkvah po Sloveniji so spominske plošče v spomin padlim domobrancem. To je tistim, ki so se borili na strani tistih, ki so napadli našo domovino in jo okupirali, izseljevali slovenski narod, požigali njihove domove, mučili in streljali naše ljudi po zaporih, jih pošiljali v taborišča, materam iz rok jemali otroke in jih pošiljali v tujino, vsiljevali našim ljudem svoj jezik in svojo ‘kulturo’ in nam s tem namenili dobesedno narodovo smrt. Spominska plošča kot plošča, bi nekdo dejal. To je sicer delno res, vendar zelo pomembna je prav njena vsebina, ki je lahko izkrivljena, kar v tem primeru nedvomno je in je tista, ki hoče prevaliti njihov velik in krvav madež kolaborantstva na prefinjen in njim znan način na druge. Zločine izdajalcev se ne da izbrisati z nobeno besedo in z nobenim čistilom. Tudi odkrivanjem novih spomenikov na državnem nivoju ne. To so neizpodbitna dejstva. Napis na omenjenih ploščah se ponavadi začne z besedami: “Zaradi komunističnega nasilja…” Kako podlo in do skrajnosti perverzno! Moskovska deklaracija, ki so jo podpisali “veliki trije”, je bila povod za obračun s kolaboranti po celi Evropi po končani drugi svetovni vojni. Tudi pri nas, saj smo del Evrope in del zmagovite koalicije. To je bila samo zaslužena kazen in obračun z izdajalsko sodrgo. Izdajstvo še ni bilo nikoli nagrajeno . Tudi zablodam sprave ne. Za to govoriti in pisati o komunističnem terorju je popolnoma neutemeljeno sprevrženo dejanje.
Kazen je razumljivo doletela tudi tiste, ki so se ne samo s puško v roki z ramo ob rami borili skupaj z okupatorjevimi vojaki proti partizanom. Temveč tudi proti izdajalcem in tistim, ki so imeli te hrabre partizane, borce in poštene domoljube, ki so branili svojo napadeno domovino za razbojnike, raztrgance, bandite, tolovaje itd. Eden od angleških članov vojaške misije v Sloveniji je celo nekoč dejal, da smo Slovenci blazen narod, saj smo bili praktično poleg Angležev edini, ki smo se takratni ogromni nemški vojaški sili uprli z orožjem. Seveda so se pozneje tudi drugi. Za to naj še enkrat ponovim, predvsem tistim, ki mi boste pošiljali anonimke opremljene z raznimi sličicami in podlo vsebino, da je bil izvirni greh povojnih pobojev kolaboracija med drugo svetovno vojno in pika-amen. Šlo je samo za kaznovanje izdajalcev in ne za komunistično nasilje. V tem je bistvena razlika.
Sicer pa, tri stvari iz obdobja druge svetovne vojne mi bodo ostala nepojasnjena. Prva se nanaša na lizunsko obnašanje SLS pred vojno, drugo in zelo pomembno, zakaj je bilo v naši domovini toliko izdajstva in tretjo, dokaj zapleteno vprašanje pa se mi poraja, zakaj je poleg Pariza Adolf Hitler obiskal le še Maribor?
Srečko Križanec, Štore
