Janko Veber, poslanec v Državnem zboru, na spominski svečanosti v spomin žrtvam fašizma Dragarske doline ter požiga vasi Stari Kot in Novi Kot, 22. julij 2017
Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovani udeleženci današnje spominske svečanosti. V veliko čast mi je, da vam spregovorim na današnji svečanosti, ki je namenjena ohranjanju spomina na NOB in je izraz zahvale vsem, ki so se odločili za odločen oborožen upor proti okupatorju. Še posebna hvala padlim za svobodo. Tudi tukaj v neposredni bližini vasi Stari Kot in Novi Kot stoji spominsko obeležje padlim borcem, žrtvam internacije in talcem.
Spomenik v strnjeni obliki odseva razmere, ki so nastale po Hitlerjevem napadu na Kraljevino Jugoslavijo in dogovoru z Mussolinijem o razkosanju Slovenije. Nadaljevala se je politika raznarodovanja, kakršno je kraljevina Italija vodila med obema vojnama na slovenski zemlji. Slovensko zemljo smo branili tako v času prve svetovne vojne, ko so fantje krvaveli v avstro-ogrskih uniformah in se borili za vsako ped zemlje. V Soški bitki jeseni 1917 so skupaj z vojaki vseh narodnosti tedanjega cesarstva nagnali tujce, zemlje lačne, v Italijo vse do reke Pijave. Cesarstvo, ki je sicer naslednje leto razpadlo, je dalo upanje našim ljudem. Primorci so bili prepričani, da so že del novo nastajajoče države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po vaseh so zavihrale slovenske zastave. Slovenska politika v Ljubljani pa pravzaprav ni vedela kako in kaj. To je začutil tudi general Rudolf Maister, ki se je postavil po robu sovražnim silam nemštva in ohranil Maribor slovenski. Žal takega voditelja ni bilo na zahodni meji in ostali smo brez Gorice in Trsta. Nastala je celo tako imenovana Rapalska meja, ki je omogočila, da so italijanske sile jeseni 1918 za dolgih 25 let okupirale vso Primorsko. Pod Italijo je prišla kar četrtina celotnega slovenskega naroda. To vam v uvodnem delu navajam iz več razlogov, ki jih bom v nadaljevanju še podkrepil. Eden od pomembnih razlogov je, da so Italijani po okupaciji v drugi svetovni vojni razširili svoje ozemlje v Sloveniji na Ljubljansko pokrajino in, ker smo na meji s Hrvaško, tudi na Kvarnersko pokrajino na hrvaškem. Cilj je bil poleg zasedbe ozemlja popolna italijanizacija tega ozemlja. Prisilno se je uvedel italijanski jezik v šolah in drugih javnih uradih, sodiščih in drugih področjih javnega življenja. Sestavni del načrta pa je bilo tudi izseljevanje, preseljevanje in dobesedno iztrebljanje slovenskega prebivalstva. Predvidena je bila izpraznitev celih območij vzhodno od Rapalske meje v pasu med treh do štirih kilometrov, kar bi pomenilo izselitev kar 20 do 30 tisoč prebivalcev. Vse to se je preprečevalo z oboroženim odporom, ki je bil organiziran preko OF. Zato je uničenje oboroženega odpora italijanski okupator v obeh pokrajinah predvidel z Roško ofenzivo. Želel je uničiti slovensko vodstvo NOV in partizanskih odredov in izseliti prebivalce v koncentracijska taborišča in pobiti kot talce vse, ki so sodelovali s partizani. Rab je tako postal taborišče smrti in trpljenja, ki je ljudi dobesedno razčlovečilo. Odvzeto je bilo dostojanstvo mnogim iz teh krajev. Še posebej iz Novega in Starega Kota. Podatki pričajo, da sta bili najbolj prizadeti prav občini Osilnica in Draga, ter na hrvaškem občina Prezid. Žal je bilo čiščenje ozemlja še temeljitejše zaradi izdajstva oziroma ovajanja s strani duhovščine. Toda ofenziva ni dosegla svojega cilja. Nasprotno po ofenzivi so nastale brigade kot nova oblika bojevanja. NOV in POS so jeseni 1942 imeli že štiri brigade Tomšičevo, Šercerjevo, Cankarjevo in Gubčevo in šest partizanskih odredov.
Vsi ti dogodki pričajo o organiziranem odporu. Najprej smo premagali fašističnega okupatorja in pridobili osvobojeno ozemlje, ki je omogočilo izvedbo Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer smo razglasili državno pravni status Slovenije in sprejeli uzakonitev vrnitve slovenskega Primorja k matični domovini, sicer bi še danes veljala Rapalska meja, ki nam je odvzela celotno slovensko Primorje. Brez NOB bi slovensko Primorje ostalo italijansko. Tega se moramo zavedati vsi. Z bojem smo osvobodili in združili Slovenijo. To je bil program OF.
Brez tega boja ne bi bilo niti današnje samostojne Slovenije. Potrebno je tudi povedati, da smo imeli mejo na reki Mirni. Določili so jo Angleži na podlagi visokega odstotka slovensko govorečega prebivalstva v posameznih naseljih. Povsem po nepotrebnem so jo premaknili na Dragonjo. Slovenska politika tudi tokrat v Ljubljani ni vedela kako in kaj. Tako kot je to veljalo po prvi svetovni vojni. Tudi po osamosvojitvi Slovenije smo imeli možnost dogovoriti se za mejo s Hrvaško na morju in v Istri do Mirne. Toda ni prevladal nacionalni interes ampak pohlep, ki je nastal zaradi prodaje orožja Hrvaški. Arbitražno sodišče je določilo mejo, s katero je podaljšalo mednarodne vode in omogočilo stik Sloveniji z odprtim morjem. Vsi ti postopki bi bili nepotrebni, če bi ravnali drugače tako po prvi , drugi svetovni vojni in po osamosvojitveni vojni. Niti ena družina ne bi ostala na Hrvaškem. Občutek dobiš, da to ni slučajno ampak plod manipulacij in nastavljanja ljudi na najodgovornejša mesta v državi, ki ne izvajajo nalog v interesu ljudstva ampak elit, ki so prisegle raznim tajnim združenjem in ne državi.
Spoštovani,
odločitev Slovenk in Slovencev za samostojno in neodvisno državo na plebiscitu leta 1990 je narekovala naloge za uresničitev plebiscitarne odločitve. Izvedba je bila mogoča, ker smo imeli organizirano TO do nivoja občin in krajevnih skupnosti. Poleg TO je svojo nalogo odlično opravila tudi Milica, ki je ves čas aktivno varovala ljudi in naše premoženje in omogočala izvedbo aktivnosti TO. To pomeni, da so bili v odpor vključeni ljudje na celotnem območju Slovenije. Danes temu ni tako in se je potrebno ponovno vrniti na tak nivo organiziranosti, ki nam je dokazano omogočil učinkovit odpor. Ni rešitev Nacionalna garda ampak TO. Nacionalna garda bo ščitila elito ne ljudstvo.
Posebej želim izpostaviti, da glasovanje o samostojni in neodvisni Sloveniji ni bilo glasovaje s katerim smo na plebiscitu dali komur koli pooblastilo, da nas siromaši, ustvarja revščino, da je kar 280.000 ljudi pahnjeno v revščino in da se jih 400.000 spogleduje z njo. To ni bil cilj, ki smo ga imeli pred seboj, ko smo glasovali za samostojnost. Nikomur nismo dali pooblastilo, da razprodaja našo skupno lastnino. To lastnino so ustvarili ljudje z žulji in velikim odrekanjem, samoprispevki. Danes pravijo, da je to državno in se lahko prodaja po interesu lažne elite, ki izčrpava Slovenijo. Vse to se dogaja pod krinko demokracije, umika politike iz gospodarstva. Njim ni pomembna usoda navadnega človeka, zanimajo se za svoje ozke interese in živijo na naš račun. Vsega približno 1% slovenskega prebivalstva predstavlja ta lažna elita.
Prejemajo visoke plače za svoje nedelo. Veliko njih ne dela nič. Tisti, ki delajo, pa povzročajo slovenskemu narodu veliko škodo. Zanimiv je naslednji podatek. Dolžni smo okrog 35 milijard in v preteklih letih smo prodali tujcem in domačim tajkunom za milijardo naše skupne lastnine. Kam je šel ta denar? Šel je na račune lažne elite, ki si je ta denar preko plač, posebne delovne pripravljenosti, svetovalnih pogodb, poslovnih poti seminarjev, stroškov pisarn, avtomobilov, izplačevala in oškodovala celotni slovenski narod. Predpostavimo, da en član te lažne elite stane 5000 evrov mesečno, teh 20.000 ljudi predstavljajo strošek 100 milijonov mesečno, na leto je to 1,2 milijarde, kar pomeni v 26 letih samostojne Slovenije oškodovanje za 30 milijard evrov. Torej smo blizu tiste številke našega dolga, ki ga odplačujemo vsi ostali in ga bodo bodoče generacije, ki ga niso ustvarile.
Eden od ključnih vzrokov zakaj se nam to dogaja je, ker v ustavi ni opredeljen prehod družbene lastnine v državno. Ustava ne pozna državne lastnine, kar pomeni, da se nas že ves čas po osamosvojitvi zavaja in manipulira z nami. Ves čas poslušamo, da je državna lastnina nekaj kar je potrebno razprodati, da je to nič vredno. Zakaj se tako mudi? Ker se bojijo, da bomo vendarle spregledali prevaro in jim jasno povedali, da je nekoč družbena lastnina neodtuljiva in je danes skupna zasebna lastnina vseh državljank in državljanov. Od prvega do zadnjega. Vsi imamo imena in priimke, torej se ve kdo je lastnik. Lastnik je ljudstvo. In ljudstvo ni nikoli odločilo, da se lahko prodaja naša skupna lastnina. Na plebiscitu o samostojnosti o tem nismo glasovali, niti ni bilo referenduma, kjer bi odločali denimo o prodaji Leka, letališča Brnik, NKBM, Heliosa, Cimosa, Elana, in drugih uspešnih podjetij. Vse to je torej nezakonito. Zato smo skupina državljank in državljanov vložili pobudo za ustavno presojo vseh zakonov in zloglasnega sklepa o prodaji 15 podjetij. Podporo tej pobudi lahko s svojim podpisom izkažete tudi vi. Preko 5.200 nas je že podpisalo podporo pobudi in pridobili smo podporo organizacij, ki zastopajo 300.000 ljudi. Tudi Zveza združenj borcev za vrednote NOB je pisno podprla to pobudo, za kar se jim iskreno zahvaljujem, kot tudi vsem drugim podpornikom. Vsi podpisi podpore gredo na Ustavno sodišče. Samo tako torej, da se nam vrne odvzeto skupno lastnino, bomo lahko uveljavili 3. člen ustave, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Brez našega soglasja se ne sme prodati ničesar.
To je tudi rešitev za mlade, za katere se ve, da leta 2035 ne bo sredstev za pokojnine. Ta skupna lastnina mora polniti medgeneracijski sklad iz naslova energetike, zavarovalništva, logistike, telekomunikacij, lesa in nepremičnin.
Spoštovani,
samo tako bomo vrnili državljankam in državljanom dostojanstvo in čast, ki nam je bila odvzeta in se nas poskuša spraviti v obliko kolonialne države, kjer bo 99% ljudi brez svoje lastnine. Poti kako lažna elita želi priti do lastnine ljudi so različna. Tudi preko odločitev sodišč, ki dovolijo prodajo hiše-doma zaradi dolga 124 evrov za polovično ceno dejanske vrednosti, imenovanje članov NS v SDH mimo Državnega zbora zaradi prodaje NLB. Predsednica uprave SDH ga. Lidija Glavina naroči revizijo Krke za kar 270.000 evrov in imenujejo člana v NS, ki je sodeloval pri manipulacijah pri prodaji podjetij. Vsem tem je predsednik uprave Krka g. Colarič lahko nadzornik, oziroma je avtoriteta, ki jo potrebujemo za vodenje SDH-ja ne pa obratno. Z zakonom o II. tiru, kjer se je uzakonila najdražja in najbolj neekonomična gradnja, kjer naj bi sodelovali z Madžari. Vse s ciljem, da poberejo vsaj 500 milijonov in potem še preprodajo Luko Koper in tovorni promet SŽ. Glasoval sem proti temu zakonu, ker vem, da smo sposobni sami in mnogo ceneje zgraditi ta tir in si s tem ohraniti pomembno vlogo pri dialogu z vsemi velesilami v svetu, ki potrebujejo našo severno jadransko luko. Od Kitajske, Indije, Rusije, Nemčije, srednjeevropskih držav.
Skratka, srečujemo se s številnimi manipulacijami, ki nam zmanjšujejo plače, pokojnine, dostop do zdravstva, šolstva, razvoja znanosti, oskrbe starejših, jemljejo nam naše dostojanstvo.
Tudi sprava, o kateri se toliko govori in se postavlja po nepotrebnem spomenike namesto, da bi denar trošili za izboljšanje položaja ljudi. Spomeniku nastanku slovenski državi, ki ponazarja stoletna prizadevanja za lastno državo, ter vzpon naroda z osvoboditvijo, je potrebno dodati samo še del, ki ponazarja dokončno osamosvojitev. Ta spomenik že stoji na Trgu republike v Ljubljani, kot spomenik revoluciji. Res je bil revolucionaren dogodek, da smo hkrati premagali okupatorja in oblikovali svojo državo. Tega ni zmogel noben narod na svetu.
Uradna sprava spoštovani, je bila 3. avgusta leta 1945, ko je avnojska oblast sprejela ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi sodelavcev okupatorja, razen za najhujše primere. To je bila odločitev zmagovalca in je uradna sprava. Vsak je dobil državljanske pravice, premoženje, volilno pravico in vse drugo. Tako so bili enaki pred zakonom kot vsi ostali. Kako vsak osebno gleda na to, je njegova osebna stvar in ne državna ali druge prisile. Vse kar se danes dogaja, je samo razdvajanje naroda. Predsednik republike bi moral zavzeti stališče, ki temelji na dokumentih in se tudi jasno opredeliti o ključnih vprašanjih v Sloveniji, zakaj se srečujemo z izgubo dostojanstva in oblikovanjem lažnih elit ter pokazati pot rešitve.
Zato spoštovane tovarišice in tovariši, udeleženci današnje svečanosti, če smo v najtežjih časih okupacije premagali zlo fašizma in nacizma in si vlivali pogum s pozdravom »smrt fašizmu – svoboda narodu«, se danes v slogi uprimo manipulacijam lažnih elit in se pozdravimo s pozdravom »stran z manipulacijo – svoboda narodu« in vrnimo ljudem dostojanstvo.
