Boštjan Žekš, svetovalec predsednika republike, na slovesnosti na Ogenjci, 30. julija 2017
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, tovarišice in tovariši, Društvo za ohranitev spomina na partizansko bolnico Ogenjca, gospod župan, zelo me veseli, da sem po nekaj letih spet z vami na spominski slovesnosti tukaj na Ogenjci, ob obletnici tragedije, ki se je tu zgodila 31. julija 1942. Letošnja slovesnost je še posebej pomembna, saj gre za 75-letnico dogodkov.
Ko čas teče, me ti žalostni dogodki na Ogenjci vedno bolj spominjajo na kako antično, starogrško tragedijo. Kar vidim pred seboj zbor starcev, ki pripoveduje zgodbo o vojni, o uporu, o ofenzivi, o ranjencih, skritih v jami, o dvajsetletni bolničarki Mimici in o njihovi odločitvi, da raje umrejo, kot da bi jih zajeli sovražniki. In zgodbo o izdajalcu, ki je pobegnil in bolnico izdal sovražniku, italijanski vojski. Ta je obkolila in napadla bolnico, v kateri je Mimica sama skrbela za ranjence. Ko so videli, da ni rešitve, jih je po dogovoru Mimica postrelila in na koncu pokončala še sebe. Pri tem ni bila popolnoma uspešna, tako da so trije ranjenci preživeli kot priče tragedije, izdaje in izdajalca. Ta je kasneje kot v grški tragediji izdajo plačal s svojim življenjem.
Ob tem se je treba spomniti, kako mladi so bili vsi akterji. Mimica, Marija Čepon iz okolice Borovnice, je imela dvajset let. Ni bila šolana bolničarka, ampak se je priučila s tako veliko zavzetostjo, da so jo vsi cenili. Tudi ranjenci so bili mladi, tako da so trije preživeli živeli še dolgo po vojni. Tudi zdravnik Aleksander Gala Peter, ki je organiziral bolnico Ogenjca in pripravil jamo, je bil mlad. Imel je 26 let in je ravno diplomiral v Zagrebu. Kljub morda pomanjkljivim izkušnjam je deloval vzorno in strokovno. Za upor in odpor se je odločila mladina, zavedajoč se, da bo borba težka in negotova. Niso imeli izkušenj, niso znali, toda vedeli so, da je to edina prava izbira za slovenski narod.
Prav je, da se redno spominjamo tega dogodka, še posebno pa ob bolj okroglih obletnicah. Ne le zaradi njegove dramatične narave, ampak zato, ker ponazarja celotno slovensko odporniško gibanje v drugi svetovni vojni. To spominjanje je posebej važno v teh časih, ko izgubljamo merila za to, kaj je prav in kaj ni, kaj je pomembno in kaj ne. Toda tudi v tem obdobju relativizacije, ko skušamo vse napake in napačne odločitve razumeti ter skušamo iz tega sklepati, da smo, oziroma smo bili, vsi enaki, saj smo bili v napake na nek način prisiljeni, moramo ohraniti osnovna etična merila, po katerih je odpor premočnemu sovražniku nekaj pozitivnega, kolaboracija s sovražnikom in izdaja pa sta nekaj slabega ali celo greh in zločin.
Tudi dogodke na Ogenjci lahko relativiziramo. Saj bi se lahko predali in bi najbrž na tak ali drugačen način preživeli. Saj je morda celoten odpor slovenskega naroda bil odveč, mirno bi lahko sklonili glave in se podredili okupatorju. Ta je sicer načrtoval uničenje slovenskega naroda, toda najbrž bi do konca vojne, ki bi jo bili in dobili drugi brez naše pomoči, nekako preživeli. Toda tudi če bi se to zgodilo, bi mi zgubili svoj narodni ponos in narod brez ponosa ni sposoben za velike dosežke in ni sposoben priti do svoje države. Zato se moramo zavedati, da stoje temelji naše države tudi tu na Ogenjci.
Iz tega mora slediti tudi naš pogled na spravo. Da smo postavili v Ljubljani spomenik vsem žrtvam vojn je prav. Vse žrtve so naše žrtve in vse žrtve obžalujemo. To pa ne pomeni, da so bila dejanja teh žrtev enakovredna in enako dobra ali enako slaba. Oceno teh dejanj moramo prepustiti zgodovini in zgodovinarjem, sami pa se moramo spravno in tolerantno obnašati in se izogibati poudarjanju neprimernih in enostranskih pogledov. Ena od takih po mojem mnenju neprimernih izjav v zadnjem času je nedvomno tista, da so se partizani zatekali v varno zavetje gozdov in prepuščali prebivalstvo okupatorju. Ogenjca nedvomno ni bila varno zavetje.
