Piše: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije

Po osmih letih, odkar je državni zbor sklep o postavitvi spomenika vsem žrtvam vojn, je trenutni predsednik države Borut Pahor odkril spomenik, to se pravi eno veliko in eno manjšo steno iz betona. Mimogrede, stali sta več kot milijon evrov. Pod obema zidovoma je iz pesmi, posvečeni narodnim herojem, ki so dali svoje življenje za svobodo, iztrgan verz Otona Župančiča.

Zakaj prav zdaj, po osmih letih? Letos so predsedniške volitve in treba je pohiteti z nabiranjem političnih točk. Toda sama slovesnost, kot je ta dogodek imenovan v vabilu državnega protokola, je vrgla senco na prvotni namen državnega zbora. Ustava Republike Slovenije v 7. členu pravi: »Država in verske skupnosti so ločene.« V okvir državne proslave ne sodi molitev ne nadškofa ne kakšnega drugega duhovnika. Prav je, da se mrtvim, žrtvam vojn, posvečajo molitve in maše, toda ne kot del državne slovesnosti. Spomenik naj bi bil  posvečen žrtvam, ne pa izdajalcem lastnega naroda, esesovcem, kar so domobranci v resnici bili. Esesovski general Rösener je ob njihovi prisegi Hitlerju dejal: »24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva … Iz majhnih krdel belogardističnih legionarjev je na moj ukaz zraslo slovensko domobranstvo …« Po vojni so dobili zasluženo kazen, kot vsi izdajalci povsod po Evropi. Pahor jih je v svojem govoru imenoval žrtve revolucionarnega nasilja in krivičnih obsodb. S tem je razžalil vse borce, ki so dali svoje življenje za svobodo, pobite talce, vse umrle in zažgane  v taboriščih.

Ne vem, ali bo predsednik Pahor poskušal prepričati tudi nemške politike, naj se »spravijo« z esesovci in postavijo kakšen skupen spomenik tudi »žrtvam nürenberših procesov«.  S svojim govorom je odvzel »spomeniku« v Ljubljani  njegov prvotni namen.

Vprašamo se, ali je spomenik »namenjen spravi slovenskega naroda ali žrtvam vseh vojn«. Če upoštevamo, na katerih »žrtvah« temelji spravni projekt, potem gre v primeru dvojne namembnosti tega spomenika dejansko za delno zanikanje narodnoosvobodilnega boja, upora zoper okupatorje, ki ga Pahor označuje kot revolucionarno nasilje. Po meri zagovornikov »nevtralnega« in obče veljavnega določanja »vseh žrtev« je določena sprava (kot druga namembnost).

Tako pripisana nevtralnost spomenika vsem žrtvam nastopa kot plašč, za katerim stoji Katoliška cerkva na Slovenskem, ki poskuša izenačiti kolaborante s fašizmom in nacizmom z njihovimi žrtvami in s tem oprati sramotna dejanja ljubljanske škofije. Postavljeni spomenik naj bi v svoji »neobremenjenosti« v bistvu predstavljal materialni (trden) vir za krepitev »sprave« po načrtih RKC, ki pa hkrati že dolgo nastopa kot glavna sila razkola, ki si lasti vse vidike našega življenja.

Groteskno pri spomeniku vsem žrtvam je, da še bolj razdvaja državo. Zato je spomenik sramoten, nepotreben in nekoristen. Draga in pompozna betonska bloka sta sama sebi namen. Hladen narcisoidni selfi politične propagande, poškropljene z žegnano vodo koristoljubja.