Dr. Maca Jogan, članica sveta ZZB NOB Slovenije, na slovesnosti ob 21. juliju, spominskem dnevu občine Hrpelje-Kozina, 23. julija 2017.
Spoštovani!
Tukaj smo se zbrali, da s posebno spoštljivostjo osvežimo spomin na tragične dogodke in da ocenimo, kako se uresničujejo pričakovanja in želje vseh, ki v času najhujšega zatiranja niso »cvilili ponižno kakor psi, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo«, ki se niso »uklonili njih podivjani sili« v času druge svetovne vojne. Ta čas je bil usoden za slovensko narodno skupnost, saj je bil cilj vseh okupatorjev slovenskega ozemlja od 1941 do 1945 njeno uničenje; primorski Slovenci pa so bili iztrebljenju izpostavljeni že ves čas pod fašistično oblastjo. Prav dolgotrajna izkušnja z zatiranjem je v primorskem prebivalstvu netila upornost in iskanje poti za osvoboditev, ki so jih najprej krčili tigrovci, kasneje pa partizanska vojska pod vodstvom OF.
Med mnogimi kraji, katerih imena so s krvavimi črkami vpisana na zgodovinski zemljevid NOB na Slovenskem, sta tudi Rodik in Artviže. Prav v teh dneh pred triinsedemdesetimi leti so Nemci, fašisti in domobranci tu z vsemi sredstvi in skrajno brutalno nadaljevali z napadi in pobijanjem vseh, ki so se aktivno odzvali klicu OF: »Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo«. Zlasti po nemški zasedbi jeseni 1943 so mnoge partizanske akcije (zlasti uspešne prekinitve železniškega prevoza) resno ovirale uresničevanje okupatorjevih vojaških ciljev, zato je bil boj zoper »bandite« ena od stalnih nalog zasedbenih oblasti v Jadranski pokrajini (Küstenland).
Glede na vojna grozodejstva okupatorjev, ki so bila v očitnem nasprotju z vsemi takrat veljavnimi mednarodnimi pogodbami in načeli, je treba poudariti: partizanska vojska ni požigala domačij na Bavarskem, ni pobijala talcev v Berlinu ali v Rimu, Milanu, pa tudi ni hotela požganih domov in grobov na svoji domači grudi. Partizanski borci in borke so se borili za to, kar nam v pesmi sporoča Fani Okič:»Branili smo polja, /branili gozdove, /branili smo mesta, /branili vasi, /umirali smo za bodoče rodove, / za tiste, /ki bodo, /ki jih še ni.«
Umirali so partizani in partizanke, aktivisti, aktivistke OF, kurirji, mladinke in mladinci, komaj rojeni otroci, z leti obloženi starejši: pod streli, obešeni, razkosani, obglavljeni, razmesarjeni, živi zažgani v hišah ali v krematorijih v Rižarni, Dachauu, Auschwitzu. Mnogo teh žrtev je bilo tudi z Rodika in Artviž, med njimi je posebej pretresljiva usoda skupine mladih, ki jo je 21. julija na poti s partizanskega tabora domov v Rodik zajela nemška kolona, in jih potem v Artvižah pred očmi domačinov zverinsko pobila. To so bile: Silva Babič (17), Albina Race (16), Sabina Race (18), Sergej Slavec (16). Veliko je še imen in dolgo bi trajalo, če bi brali imena vseh žrtev z območja Brkinov, potem iz cele Primorske in končno s celotnega slovenskega ozemlja, imena vseh tistih, ki so prispevali k zmagi nad fašizmom in nacizmom, k temu, da je ta narod sploh obstal; da je prišel dan, o katerem so hrepeneli trpeči pod tujčevim jarmom doma, izgnanci v taboriščih, dan vriskanja »Svoboda!« in objemanja, veselja in sreče. Zato smo danes lahko tu in zato lahko govorimo v slovenskem jeziku.
Več sto tisoč pogumnih in upornih posameznikov, ki jih je združeval plemenit cilj svoboda, je vpisanih v zmagovit narodno-osvobodilni boj slovenskega naroda. To je treba vedeti in vedno znova ponavljati. Ob velikanskih žrtvah in odrekanjih je bil boj uspešen predvsem zaradi tega, ker so med ljudmi (bodisi v partizanskih enotah, bodisi na terenu) prevladovale moralne vrline kot so: tovarištvo, solidarnost, pogum, vztrajnost, ustvarjalnost. Znan primorski partizan, dramski igralec Aleksander Valič je v pogovoru pred šestimi leti povedal: »Mene je v partizanih čustveno gladilo, ker ni bilo nobenih razlik med nami. To je bilo pravo tovarištvo, meni dragoceno, čutil sem se svobodnega in enakovrednega, to mi je tudi dajalo moč, da sem skušal ustvarjati razpoloženje med soborci.«(Svobodna misel, 10. junij 2011, str. 11).
Že več desetletij se sprašujem, ali se dediči in dedinje partizanskih bork in borcev ter širokega kroga aktivistk in aktivistov OF še zavedajo veličine NOB in tega, da je slovenski narod preživel kot narod prav po zaslugi zmagovitega partizanskega boja in mnogih žrtev? Ali se ta epopeja ohranja v dovolj hvaležnem in spoštljivem spominu?
Pri odgovoru na to vprašanje moramo upoštevati delitev sedmih desetletij na obdobje do 1990 in po tem letu; leta 1990 naj bi namreč z več-strankarskimi demokratičnimi volitvami prišla šele prava osvoboditev (izpod »suženjstva totalitarizma«). Ta nova »osvoboditev« se kaže predvsem v tem, da že več kot četrt stoletja divja na Slovenskem pravi proti-partizanski vihar, ki ima vedno hujšo rušilno moč. V imenu boja zoper »komunizem/totalitarizem« se brezobzirno in sistematično na simbolni in materialni ravni uničuje humana dediščina upora zoper okupatorje, krnijo se socialne pravice, ki so bile priborjene (pod geslom: Za svobodo in kruh!) in uresničene v zgodnjem socializmu; po osamosvojitvi so bila odpravljena imena šol, ulic, vojašnic, ki so kakorkoli povezana z NOB; simbol (rdeča zvezda), ki je spremljal trpeče in boreče se za svobodo, je preganjan in izenačevan s totalitarizmom.
V novejšem času se vedno pogosteje pojavljajo označbe, da naj bi šlo za »tako imenovani NOB«, srečujemo trditve, da je govor o NOB mit, da gre torej za neko izmišljotino, plod »politične ideologije«, za »privid preteklosti«. Ko bi šlo le za privide, potem tega spomenika nikoli ne bi bilo! In Vinko Möderndorfer ne bi s pesmijo opozarjal, kaj je treba vedeti:
treba je vedeti/in nikoli pozabiti, /da so nekateri zmrzovali/pod smrekami/žrli koreninice/in s svojimi telesi greli/puškine cevi /// treba je vedeti/da so nekateri drugi/metali karte v toplih kasarnah/se ovijali v volnene šale/ko so odhajali na svoje/krvoločne pohode /za tujce/za boga/in zoper brate.
Podobno kot so fašistične oblasti videle v partizanih le »komunistične bande«, tudi v sedanjem javnem govoru v Sloveniji prevladujejo različna prizadevanja za razvrednotenje in izničenje partizanskega boja; iz njega hočejo narediti zločinsko delovanje, torej ga ocenjujejo po merilih okupatorja: ker sprejemajo okupacijo in nasilno iztrebljanje naroda kot pravilno in pravično delovanje, je zanje upor temu le zločin. Na takšni idejni podlagi je lahko nastal tudi predlog društva Huda jama (2017), naj bi Upravno sodišče RS prepovedalo delovanje ZZB; za enkrat je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo, kako bo v prihodnje, pa ni odvisno le od prizadevanj tega in podobnih društev, strank in organizacij, temveč predvsem od vseh tistih, ki molče sprejemajo laži, obrekovanja in zasramovanja NOB; od tistih, ki ne storijo nič, ko se potiska na obrobje ali celo prepoveduje partizansko pesem, ko se potiska v pozabo pesnike in pisatelje, ki so (bili) preveč »rdeči«, ko se v vsem osnovnošolskem izobraževanju namenja le pet ur za obravnavo NOB.
Ob kriminalizaciji NOB (in z njo) se hkrati razbremenjuje zločinskosti sodelovanje z okupatorjem. V samostojni državi Sloveniji se vedno bolj odkrito poveličujejo tisti, ki so pomagali iztrebljati slovenstvo – tudi kot prostovoljni in zapriseženi pripadniki okupacijske vojske. Opravičevanje se opira na trditve, da so to bili »plemeniti borci« zoper komunizem (in to že davno pred njegovim svetovnim zlomom), pa tudi, da so »imeli domovino v svojih srcih«, podobno kot partizani. Ni samo očitno, da se s tem brišejo bistvene razlike med NOB in kolaboracijo, temveč se tako vzpostavlja nova razvrstitev v pomembnosti, kajti borci zoper komunizem naj bi bili zgodovinska avantgarda, ki je 45 let čakala na to priznanje. In takšna razlaga naj bi vodila k pomirjenju med »zločinsko« partizansko in »demokratično avantgardno« stranjo, pri čemer naj bi šlo le za razliko v mišljenju oziroma v ideologiji. Poudarjanje drugačnosti v mišljenju skupaj z brisanjem bistveno različne prakse in služenja različnim »domovinam« v prelomnem času druge svetovne vojne naj bi bil »pravi« korak k spravi in enotnosti na Slovenskem, da bi v 21. stoletju živeli bolj prijazno.
Takšno usmeritev vključuje tudi pred dnevi odkrit spomenik v središču Ljubljane, ki je posvečen »žrtvam vseh vojn in spravi«. Z ukradenim napisom (»Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt«) prihodnjim rodovom govori o izenačenosti v smrti, hkrati pa bo za prihodnost kamniti govorec molka o bistveni različnosti ciljev borečih se strani. To se je izrazilo tudi v ocenah o vlogi spomenika ob odkritju. Tako je bilo med drugim poudarjeno, da je »treba nehati bezati po preteklosti« in da si je treba prizadevati za spravo, ker da »so bile napake na obeh straneh«. Ob nenehnem izenačevanju rabljev in žrtev, je treba še kaj reči. Če se kot glavno sporočilo spomenika ponuja le tragična prekinitev življenja, nikakršne pomenske povezave pa ni na vzroke za takšen množični pojav, potem odpade spraševanje, čemu so bile potrebne tolikšne žrtve, za čigave cilje so padala mlada življenja; ali za narodno, socialno svobodo svojih rojakov ali za pridobitev novih ozemelj in novih množic podrejenih.
Zamisel o dvojni namembnosti spomenika v osrčju Ljubljane se očitno navdihuje v predelani podobi zgodovine slovenske narodne skupnosti v 20. stoletju s težiščem na prelomnem obdobju druge svetovne vojne oziroma okupacije slovenskega ozemlja. K revizionistični podobi sodi tudi skrčenje ciljno neenakega delovanja na tehnični vidik oziroma na trditev (ki je po sebi resnična), da so v vojni vsi pobijali in da so vse žrtve pač žrtve, ne glede na to, za katero »domovino« so padle, ter da je treba imeti enak pietetni odnos do vseh. Hkrati ta namembnost (v spomin «žrtvam vseh vojn«) vzpostavlja videz nevtralnosti spomenika, s čimer je dodatno podprta »sprava«.
V prvih odzivih na odkritje spomenika se ponovno ali na novo poudarjajo zahteve, da ne bo sprave in Slovenija ne bo normalna država, dokler ne bodo odstranjeni spomeniki zločincev (Demokracija, 20. julija). V podrobni analizi spornih imen ulic in trgov, ki bi jih bilo treba čim prej spraviti v red, niso moteča le imena »vrhovnih zločincev« (Tita, Kidriča), temveč tudi imena Kajuha, partizanske ulice ali ulice, imenovane po talcih ali 1. maju (Reporter, 17. julij).)
Če upoštevamo, na katerih »žrtvah« temelji spravni projekt, potem gre v primeru dvojne namembnosti tega spomenika dejansko za zanikanje narodnoosvobodilnega boja, upora zoper okupatorje; ostane predvsem poveličevanje nasprotnikov NOB in sodelavcev okupatorjev. Naj poudarim: zaradi »vseh žrtev« vseh vojn slovenska narodna skupnost ne bi več obstajala, zaradi trdožive upornosti in NOB-ja pa je (za enkrat) preživela. Ko živimo kot državljani in državljanke Slovenije v EU, ne smemo pozabiti na to, da ima naš sedanjik globoke korenine v NOB in da sto-glavi zmaj fašizma in nacizma ni bil nikoli docela obglavljen ter da povsod po Evropi njegove nove, modernizirane glave spet pogledujejo po žrtvah.
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se skupni zgodovinski spomin očistil vsega »ideološkega« (to je NOB, socializma), pa je še vedno velika večina prebivalstva (75% – 2007) v Sloveniji, zlasti na Primorskem, ponosna na upornost in NOB, ki je prispeval k zmagi nad fašizmom in nacizmom. Kot kažejo raziskave slovenskega javnega mnenja (od 1990 do 2013), še vedno prevladuje pozitivna, protifašistična in protinacistična usmerjenost in vsaj polovica odraslih je prepričana, da so partizani bili pravičen boj. Še vedno je vsaj polovica odraslih prebivalcev prepričana, da je bilo domobransko delovanje izdajalsko, vendar pa se je v tem času zelo povečala nevednost (več kot ena tretjina) glede domobrancev, zlasti pri starih do 30 let, pri katerih zagovarja domobranstvo vsaka četrta mlada oseba in le vsaka tretja temu nasprotuje; o tem npr. kdo je škof Rožman, pa že leta 2003 ni vedelo 80 odstotkov starih do 30 let. To pa ni naključje, saj večina mladih v rednem izobraževanju ne dobi ustreznega znanja o dejanskih razmerjih v tem prelomnem času in desetletjih zgodnjega socializma; podobno so pogosto usmerjena javna občila.
Kaj ostane večini ljudi, da ne bi spomin na veličasten NOB utonil v oceanu laži? Ljudsko izročilo, ki se ob takšnih srečanjih, kot je današnje, lahko prenaša iz roda v rod. Žrtve, ki jim je posvečen ta spomenik (in spomeniki povsod drugod), nam naročajo: »ne izpustite iz rok nikdar okrvavljenega prapora naše svobode. Pomislite, da se ga drže vse naše želje, vsa naša ljubezen, pa tudi naše trpljenje in naša kri.« Zadnjo prošnjo je zapisala pred usmrtitvijo koroška Slovenka Helena Čas (marca 1945). Nasledniki svobodoljubnih in upornih prednikov smo lahko upravičeno ponosni na njihova dejanja, mladim so lahko vzorniki in njihova pokončna drža nam je lahko zgled v sedanjih in prihodnjih prizadevanjih za medsebojno solidarnost in strpnost. Mi smo odgovorni, da prapor svobode predajamo iz roda v rod. Zato naj spomin na uporno in svobodoljubno, tovariško delovanje živi kot spodbuda v prizadevanjih za človeka vredno življenje in za mirno sožitje med ljudmi in državami zdaj in v prihodnosti!
