Besedilo: dr. Božo Repe
OF je bila ena od prvih jugoslovanskih političnih organizacij, ki so se po okupaciji aprila leta 1941 odločile za odpor in obnovo Jugoslavije, vendar na novih, enakopravnih nacionalnih izhodiščih in s socialno pravičnejšo ureditvijo. Postala je pomemben del jugoslovanskega odporniškega gibanja, od pomladi leta 1943 je imela tesne stike z zahodnimi zavezniki in je z njimi usklajevala vojaške operacije, reševala zavezniške letalce in tako od zahodnih zaveznikov kot od Sovjetske zveze dobivala pomoč. O akcijah slovenske partizanske vojske so izhajali celo stripi v ameriških revijah. Kljub izjemno težkim razmeram slovensko odporniško gibanje, vključno z vodstvom, nikoli ni zapustilo slovenskega ozemlja. OF je Slovencem izjemno dvignila samozavest, iz »naroda hlapcev« so postali »narod junakov«, kot je bila ena od parol tistega časa. Zelo je spoštovala in razvijala kulturno tradicijo slovenskega naroda. Partizanske enote so imele svoje kulturniške skupine, izjemno močna in sugestivna je bila partizanska likovna umetnost – že med vojno so nastajale celo likovne razstave, delovali so partizanska gledališča (tudi lutkovno gledališče), ansambli, folklorne in druge skupine. Kljub izjemnim vojnim razmeram so izhajale pesniške zbirke in druge knjige, partizanski umetniki pa so se organizirali v kulturni plenum, ki je razpravljal o ključnih vprašanjih slovenske kulture. Ena od slovenskih posebnosti je bila, da se je več partizanskih enot imenovalo po slovenskih pesnikih in pisateljih. Vse vrste kulturne dejavnosti so imele tudi močno propagandno in mobilizacijsko funkcijo, ljudem so v nečloveških razmerah dvigale moralo in jih spodbujale k uporu in krepitvi nacionalne zavesti.
OF je večino narodnopolitičnih ciljev izpolnila. Osvobodila je slovenski narod. Čeprav ni v celoti dosegla združitve vseh Slovencev v eni državi (Zedinjena Slovenija), ji je uspelo priključiti Primorsko. Slovenci so dobili status republike v jugoslovanski državi z ustavo, lastnim parlamentom in vlado ter pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, česar niso imeli nikoli prej v svoji zgodovini. S spremembo družbenega reda (uvedbo socializma) so bili sicer radikalno in specifično izpeljani tudi nekateri modernizacijski procesi, ki jih prejšnje meščanske elite niso želele ali zmogle izpeljati (ženska volilna pravica in širša emancipacija, ločitev cerkve od države, industrializacija družbe, večja socialna enakost).
V zdajšnjih razmerah, ko se doma in v EU soočamo z nenehno revizijo in relativizacijo zgodovine in njeno politično zlorabo, ko se soočamo z novim fašizmom, ki tokrat ni v uniformah (ne še!), ampak v Armanijevih oblekah in kravatah, je treba spomniti, da se je komaj enoinpolmilijonski narod že tri mesece po okupaciji uprl vsem trem okupatorjem: nemškemu, italijanskemu in madžarskemu. Da so okupatorji na slovenskem ozemlju nenehno kršili mednarodno pravo: streljali so talce, pošiljali ljudi v koncentracijska taborišča, jih sistematično deportirali, da bi izpraznili slovensko nacionalno ozemlje, izvajali prisilno mobilizacijo, požigali vasi, da bi preprečili povezavo prebivalstva s partizani. Velja se vprašati, ali si bodo vodilni politiki tokrat v govorih upali izgovoriti besedo partizani. Velja se vprašati, na katerih slikah bomo iskali vrednote: na protifašističnih in narodnoosvobodilnih ali na kolaborantskih in fašističnih? In velja spomniti na pesem evangeličanskega pastorja Martina Niemöllerja o molku in gledanju stran: »Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko protestiral«.
