Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije na spominski slovesnosti pri spomeniku pod Gozdnikom v Zabukovici, 28. maja 2017

Tovarišice, tovariši! Vsem vam, ki v srcu nosite in se v vsakdanjem življenju bojujete za udejanjenje vrednot narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, prisrčen tovariški ZDRAVO!

Na današnji dan pred 74. leti je na tem kraju pod streli nacističnih vojščakov padlo 10 povsem nedolžnih Slovencev, Štajercev, Savinjčanov. Nekaj dni pred tem so partizani tu ob Artišnici kaznovali izdajalca, ki je kljub opozorilom še naprej vohunil za partizani in za to prejemal okrvavljeno plačilo od Gestapa. Doletela ga je kazen, v vojni edina možna in pravična.

Česa so bili krivi tukaj postreljeni rodoljubi? Jim je kdo sodil? So imeli pravico do zagovornika? Kdo je ukazal njihov poboj? Kdo ga je izvršil? In še bi bilo vprašanj, na katera je enostavno odgovoriti. En sam greh so imeli ti nesrečni ljudje – bili so Slovenci in nižja rasa – »untermenši«. Zločin je še strašnejši, saj so pobili tri brate Atelškove iz Planine pri Ljubnem ob Savinji ter brata Ramšakova iz Rečice nad Laškim. Prvi talci iz decembra 1941 pa vse do pomladi 1943 so bili ali zajeti partizani, ali izdani aktivisti, ali pa bližnji sorodniki partizanov, ki niso bili odvedeni v koncentracijska taborišča. Ustreljeni so bili kar sredi mesta v Starem piskru ob zidu marijine cerkve, kar nemškega župnika ni motilo. Ker pa očitno ni bilo dovolj zastrašujoče za Štajerce in uporne Slovence, so začeli streljati kar povprek. Dovolj je bilo samo dejstvo, da je žrtev slovenskega rodu. Poboje so izvajali na kraju, kjer so partizani pokončali izdajalca ali pa napadli nemške vojake. Število talcev so določili glede na položaj žrtve v nacistični oblastniški lestvici. Za izdajalca ali padlega nemškega vojaka je bilo ustreljenih deset talcev, za okrožnega vodjo nacistične stranke Dorfmeistra pa kar sto obešenih na obcestna drevesa na Frankolovem. Sodil talcem ni nihče, zagovornikov niso imeli. Največ jim je bilo, da so se s kratkim pismom poslovili od najbližjih. To milost so jim nacistični krvniki dovolili. Vernim niso omogočili poslednje spovedi niti jih dali v poslednje olje. Pod imeni talcev na rdečih plakatih je bil podpisan deželni vodja Überreither – Avstrijec po rodu. Izvršitelji so bili iz  polka deželnih strelcev po rodu Avstrijci. Okrožni vodja nacistične stranke v Celju Dorfmeister je bil porabski Avstrijec. Poveljnik spodnještajerskih vermanov Steindl je bil tudi Avstrijec. Pripadniki rezervnih policijskih enot, ki so izvajali boj proti partizanom so bili po rodu Avstrijci. Republika Avstrija se nikoli ni opravičila Štajercem in Slovencem za zločine, ki so jih počeli Avstrijci v vrstah Hitlerjevega Wehrmachta.

Nočem sejati nikakršne mržnje do sosednjega naroda in države. Rad bi samo opozoril naše politike, ki se tako ponižno, skoraj hlapčevsko obnašajo do oblastnikov na Dunaju. Avstrija je dežela blaginje. Od kod in kako? Osebni denar prebivalcev nekdanje Jugoslavije je v bankah od Celovca pa do Gradca ali pa v njihovih podružnicah v novih državah. Samo Slovenci  naj bi imeli v Avstriji več kot 8 milijard evrov prihrankov. K temu je treba prišteti še zavarovalnice. In sprejeta je deželna ustava avstrijske Koroške, kjer so sicer omenjeni Slovenci kot manjšina, jezik slovenski pa ni veljaven v državnih ustanovah, kljub 7. členu ADP in določilom mednarodne konvencije o narodnostnih manjšinah. Sosednja država se požvižga na ADP, ker naj bi jo podpisala tedanja Jugoslavija, ki pa je ni več. Ni zaskrbljujoče, da Avstrija zavrača notifikacijo pogodbe s strani samostojne Slovenije, več kot nerazumljiva je nemarnost slovenske politike, da ne zahteva notifikacije neposredno od Rusije kot varuha te pogodbe. Tako so gospodje osamosvojitelji že na samem začetku prodajali našo samostojnost in suverenost. To je ena od kravjih kupčij, da so lahko izvažali ljubljanske smeti v Avstrijo in uvažali nemško orožje v smetnjakih, da je prvi predsednik naše vlade hodil po navodila na Dunaj. In danes so lastniki večine naših podjetij, naših gozdov avstrijski državljani oziroma Nemci. Sicer pa našozunanjo politiko narekuje Dunaj in Berlin od prvega dne naše samostojnosti. Spomnite se presrečnega Rupla z Genscherjevim rumenim jopičem in Peterletovih vsako tedenskih izletov na Dunaj k njegovemu mentorju Mocku.

Poslednje nacistične in izdajalske horde so se valile v Savinjski dolini vse do 15. maja 1945. Zadnji dnevi vojne so bili na tem območju zelo dramatični. Naša Šlandrova brigada in Kamniško-zasavski odred sta tu spodaj med Preboldom, Polzelo in Levcem zaustavila 369. legionarsko divizijo »Vražjo«, ki so jo poleg nemških poveljnikov tvorili Hrvati in Bošnjaki iz Bosne, in del 7. SS divizije Princ Evgen, v kateri so bili banatski Nemci. Ko je Šlandrova odšla na Koroško, je te »Nemce« prepustila 11. krajiški diviziji, v njej pa so bili poveljniki od čete navzgor Srbi iz Bosanske krajine. V njeni sestavi je bila 5. krajiška brigada – kozarska, ki so jo tvorili borci s Kozare, ki se niso uspeli prebiti iz obroča. V brigadi ni bilo borca, ki ne bi imel nekoga mrtvega iz ožje družine. Tu pod nami so se srečali znanci, sošolci, sokrajani in morda celo nekdanji prijatelji, ki so v dveh letih storili strahotne zločine nad Srbi na Kozari, Podgrmečju oziroma v Bosenski krajini. Obe enoti sta se bojevali na Grmeču v februarju 1943 v drugi fazi operacije Weiss ali bitke na Neretvi. Na Grmeču je življenje izgubilo prek 3000 srbskih civilistov in okoli 2000 jih je bilo odvedenih v Jasenovac. Zločince iz Vražje divizije je dosegla roka maščevanja in pravice in večina jih je v grobiščih pod Vrheh.

Ljudje so se razveselili svobode in dolga leta smo vsi upali, da je fašizem premagan in poslan v zgodovino. Ušteli smo se, vnuki zločincev ga znova obujajo, in sicer v navidezni demokratični preobleki. Na prepoved koncerta nekakšnega ljudskega in domoljubnega pevca s Hrvaškega, dejansko pa ustaškega in fašističnega hujskača Thompsona, nekakšni naši demokrati točijo krokodilje solze, češ saj on je samo pevec, ki razveseljuje narod. Naj  vam predstavim in pojasnim prvi stih njegove najbolj znane pesmi, s katero začenja svoje koncerte: »Jasenovac i Gradiška Stara, to je kuća Maksovih mesara«. V teh dveh ustaških taboriščih je umrlo po sedaj znanih poimenskih podatkih prek 92.000 Srbov, Judov, Romov, tudi 261 Slovencev, med slednjimi celo 7 duhovnikov, katerih edini greh je bil, da niso hoteli brati maše za Pavelićev rojstni dan, ker za žive se ne mašuje. Največ ljudi je pobito z noži na mesarski način. Celo poseben nož so si izmislili in ga poimenovali srbosek. Maks Luburić je bil ustanovitelj teh taborišč in eden najhujših ustaških zločincev, ki je pred srdom ljudstva uspel pobegniti v tujino v okrilje nekdanjih zaveznikov. Konec je storil v medsebojnih obračunih ustaških veljakov v tujini. Evropski demokrati iz Zagreba pa celo pošiljajo diplomatske in politične proteste. Gospa predsednica v dogovoru z našim gospodom predsednikom pravi, da je prepoved kontraproduktivna. Mar res? Še bolj pa v nasprotju z zdravo pametjo in političnim razumom je bila njuna prisotnost na »pietetnem« pokopu kosti ustaških zločincev v Mariboru. Koncert bi bil kraj divjanja proustaških mladcev iz sosednje države in nekaterih fašistoidnih mariborskih navijačev, ki so pred leti prišli protestirat v Ljubljano v korist vodje stranke, ki oživlja fašizem pri nas. Maribor kot kraj koncerta ni naključno izbran, saj je tompsonovo fašistoidno dretje prepovedano v Avstriji in Nemčiji, neželen pa je tudi v Međimurju.

Pred dnevi pa je komaj omembe vredna skupinica izbrancev naroda iz vodjeve stranke v hramu slovenske demokracije izgnala našega predsednika Turnška, čeprav ga je povabila na sejo in mu ni dovolila, da odgovori na očitne laži te skupinice o NOB in povojni graditvi. Postopek mladega Mahniča je povsem istoveten izgonu nemških komunistov in socialdemokratov iz Rajhstaga – nemškega parlamenta leta 1933. Takoj za tem pa so nacisti ustanovili taborišče Dachau. In začela se je Hitlerjeva demokracija Nacionalsocialistične nemške delavske stranke. Pred leti je njihova stranka takrat še Socialdemokratska stranka Slovenije na predvolilni plakat z velikimi črkami zapisala kratico SDSS in  spodaj pripisala »Je danes in bo jutri«. Neki šaljivec pa je potegnil navpičnico med napisoma in izpadlo je »SD je danes, SS bo jutri«. SD oziroma Sicherheitdienst je bila Hitlerjeva varnostna služba. iz katere je nastal zločinski Gestapo. SS pa pomeni Schutzstaffel ali zaščitni oddelek, kasneje zločinska organizacija, ki jo je mednarodno sodišče v Nürnbergu razglasilo kot zločinsko. Naši domobranci so bili pomožni SS policisti in v njihovih uniformah paradirajo mladci vodjeve stranke na domoljubnih proslavah na Šentjoštu in Rovtah. Kako prav je imel tisti šaljivec z navpičnico! Vodja prek parlamentarnih odborov obvlada obrambo in vojsko ter varnostne službe v državi, ki ju vodita najbolj zagreta – zagrižena člana stranke. Ustanovil bi pa še svojo strankarsko vojsko nekakšno nedeljsko Nacionalno gardo. In do SS res ni daleč?!

Izgon našega predsednika iz parlamenta ni zgolj odstranitev Turnška, to je dejansko izgon naše organizacije iz javnega življenja, iz politike, kar si pa vodjeva stranka že lep čas prizadeva. Mahnič in Breznik sta pri tem povsem postranska in nepomembna. Zelo zgovoren, kar v nebo vpijoč, je molk predsednika države, ki nenehno poziva k strpnosti in dialogu. Predsednik parlamenta ni našel besed, da se opraviči Turnšku oziroma da pokara jezikavega mladca. Da se temu vodjevemu jurišniku zelo mudi, priča tudi, da je v svojem mandatu sklical 41 nujnih sej in komaj 9 rednih. Vprašujem predsednika parlamenta, kako dovoli takšno ihto in vnemo tega mladca. Predsednika vlade so bila v predvolilnem boju polna usta etičnosti in skrbi za demokracijo, pa se ni oglasil ob pobalinskem odvzemu besede in izgonu našega predsednika. Člani odbora iz drugih demokratičnih strank se niso odzvali kot to počnejo v podobnih razmerah, niso odšli s seje skupaj s Turnškom, tudi protestirali niso. Skoraj vse te stranke se nam pred volitvami dobrikajo, ker potrebujejo naše glasove. Nak, jaz jih že ne bom več volil. Varuhinja človekovih pravic ni nič rekla ob tako grobem kršenju ustavne pravice do svobode govora. Samo naše predsedstvo je prišlo na plano z izjavo solidarnosti s predsednikom. Tudi med nami so tovariši, ki se ne bi spuščali na raven te skupinice in vodjeve stranke. Dokler se bomo samo branili in poskušali z resnico prepričati te lažnive k…., oprostite – kljukce? Oni argumente in resnico sicer poznajo, ali je ne sprejemajo. Oni se držijo preverjene krilatice Hitlerjevega propagandista Göebbelsa, da tisočkrat ponovljena laž postane resnica. Čas je, da jim odgovorimo ostro in odločno. Čas je, da se poženemo v juriš z besedo in odločnostjo. Čas je, da se tem malikovalcem nacizma in fašizma upremo z vso močjo. Mladi, stopite z nami v boj, kajti za vašo prihodnost in za staro pravdo zdaj bo drajna.

Smrt današnjemu fašizmu – svoboda zatiranim v kapitalizmu!