Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, na Jančah  28. maja 2017.

 

Že v 19. stoletju smo Slovenci vedeli, da se bomo morali za svoj obstoj bojevati. Že pred 148 leti (1869) so se, prav tukaj na Jančah, slovenski kmetje zoperstavili nemškim turnerjem. Spomnimo se Maistrovih borcev, ki so leta 1918 iz avstrijskih rok iztrgali Maribor in Dravsko dolino, spomnimo se Tigra, kjer so se Primorci v dvajsetih letih preteklega stoletja, prvi v Evropi, zoperstavili fašizmu. Tudi takrat je šlo za obstoj naroda.

Potem je prišlo usodno leto 1941, ko so sile tretjega Reicha podjarmile 13 evropskih držav, ko vojne na vzhodu še ni bilo in sta si Hitler in Stalin razdelila Poljsko. Tudi zavezniške koalicije še nikjer ni bilo. Jugoslovanska kraljeva vojska je klavrno propadla, Slovenija je bila razkosana na štiri dele. Takrat se je nek majhen slovenski narod uprl nacifašizmu. Upor je bil spontan, OF ga je povezala in postavila v temeljnih točkah zelo jasen program bodoče slovenske države.

Iz majhnih partizanskih čet so zrasli odredi in brigade, zrasla je slovenska vojska. Danes proslavljamo tukaj na Jančah 75. obletnico ustanovitve prve slovenske brigade in 2. grupe odredov NOV in POS. Tukaj na Jančah se je 2. grupa odredov bojevala z nemškimi silami. Padlo je 11 borcev, med njimi tudi narodni heroj Jože Kovačič.

Ko gre za obstanek naroda bi morala postati vsa politična, verska in ideološka razhajanja nepomembna, saj smo bili neizprosen boj s fašističnimi in nacističnimi silami.

Razrašča se novi fašizem z namenom, da opere podla dejanja izdajalcev lastnega naroda, ki so vstopili v okupatorske vrste, da opere izdajalskega škofa Rožmana, trosi neverjetne laži. Boj naroda za svoj obstoj prikazujejo kot nekakšno komunistično revolucijo, ponarejanje zgodovine. Lažejo, da so borci NOB sodelovali z nacisti in fašisti, zanikajo holokavst in žrtve holokavsta podtikajo naši narodno osvobodilni armadi in maršalu Titu. Laži, ki jih trosijo razni Dežmani, Možine, pa tudi nekateri poslanci SDS, kot je na primer Breznik, prehajajo v širjenje sovraštva. Žalitve in sovraštvo sta prešla vse meje dostojnosti in prav tako tudi nedopustno potvarjanje zgodovine. Ne žalijo samo našega narodnoosvobodilnega boja, padlih borcev in bork, žalijo tudi vse Slovence in Slovenke, ki so jih pobili fašisti in nacisti. Žalijo borce in borke narodov bivše skupne domovine. Žalijo pobite Jude in tudi vse zaveznike antifašistične koalicije.

Med narodnoosvobodilnim bojem se je rodila slovenska država. K matični domovini smo priključili velik del Primorske in Prekmurja.

Na »Kočevskem zboru« so se poslanci odločili, da se po končani vojni  kot suverena država vključimo v federacijo z drugimi narodi bivše Jugoslavije, kar je bilo na 2. zasedanju Avnoja tudi potrjeno. Skupaj z armado pod vodstvom maršala Tita smo sami osvobodili velik del naše domovine.

Bili smo del velike zavezniške koalicije, ki so jo tvorile liberalno kapitalistični Anglija in Amerika ter komunistična Sovjetska zveza. Ideološke razlike jih v tem skupnem boju niso prav nič motile. To ni bila ideološka ali verska vojna. Zelo jasno je bilo, kdo je sovražnik in kdo zaveznik, tega se za nazaj ne da spreminjati. Tudi zato je nesmiselno opravičevati kolaboracijo z nekako vojno proti komunizmu. Naš doprinos k skupni zavezniški zmagi je nesporen. Narodnoosvobodilna vojska je na področju Jugoslavije zadrževala 20 elitnih nemških divizij in veliko število kvizlinških enot,  ki bi jih nacisti še kako potrebovali na drugih bojiščih.

V Evropi je danes prevladal neoliberalizem, kot družbena in ekonomska koncepcija in služi predvsem svetovnim korporacijam, ki si prilaščajo naravne vire, v prvi vrsti naftna bogastva, vodna pridejo v kratkem na vrsto. Tudi pridelava hrane naj bi postala monopol svetovnih korporacij z vsiljevanjem genetsko spremenjene hrane. Pogubni rezultati neoliberalne politike se kažejo v prvi vrsti na jugu Evrope kot brezposelnost, revščina, brezperspektivnost mladih generacij. Prekarnih delavcev, sodobnih sužnjev, je vsak dan več, vsak dan več ljudi živi pod pragom revščine. Vedno manjše število ljudi je vedno bogatejših in vedno večje vedno bolj revnih. Vsiljuje se nam miselnost skrajnega egoizma, ki se skriva pod masko konkurenčnosti in tekmovalnosti. Pravijo: Vsak naj skrbi predvsem sam za sebe. Če kdo tega ne zmore, je star, bolan, reven, brez dela, si je pač sam kriv. Ta primitivni darvinizem, je prevladujoča vrednota neoliberalizma.

Druga stran tega istega kovanca so nove oblike fašizma. Eno rodi drugo in drugo je v podporo prvemu. Oba pojava neoliberalizem in fašizem sta tesno povezana. Lahko celo trdimo, da je neoliberalizem samo ena od pojavnih oblik fašizma, saj si je podredil ne samo gospodarstva in vlade, pač pa tudi vsak vidik našega mišljenja.

Nove oblike fašizma se pojavljajo povsod po Evropi od Baltika do Sredozemlja: v Italiji paradira ‘Casa Pound’, ki širi sovražnost, rasizem, ksenofobijo, homofobijo in  spodbuja protiimigrantsko propagando. V Grčiji ima ‘Zlata zora’ svoje paravojaške oddelke, poslance v grškem in evropskem parlamentu. Njeni pripadniki pa fizično napadajo priseljence. Med švedski demokrati niso le radikalni nacionalisti, pač pa odkrito govorijo o tem, da so islam in priseljenci največja grožnja sodobni Evropi. Še ne dolgo tega so bili zagrizeni antisemitisti. Na Madžarskim nastopa Jobbik, ki preganja Rome in Jude. V Baltskih državah, zopet paradirajo v uniformah oboževalci SS-a. V Nemčiji Peggida širi sovraštvo do imigrantov. Na Finskem so se pojavili  ‘Odinovi vojščaki’. V Ukrajini častijo divizijo Galicien, prav tisto SS divizijo, ki je leta 1944 in 1945 pobijala po Sloveniji. Požigali so vasi, ljudem so iztikali oči. Z ukrajinsko fašistično stranko Svoboda evropski parlament ni hotel imeti opravka, ker so jo smatrali za ksenofobično, antisemitsko, nedemokratično in fašistično, ko pa je CIA uspešno inscenirala teater na Majdanu in je ta stranka postala del ukrajinske vlade, je evropski parlament molčal.

Tudi v Sloveniji fašizem danes ponovno dviguje glavo. Ob postroju Janševe Manevrske strukture v Kočevski reki je pokojni dr. France Bučar ugotavljal: »Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako, se je začelo v nacistični Nemčiji.«

Kadar se pravosodje znajde pod pritiskom neke politične stranke, potem veste na kako nizek nivo je padla demokracija. Širijo strah pred imigranti, nestrpnost do drugačnih, širijo strah, zato da bi Slovenci poiskali svojega ‘fürerja’. Nekoč je Churchill rekel tale stavek: »Edino česar nas je res lahko je strah, je strah sam.« Hitler je imel svojo SA (Sturm Abteilungen), Mussolini črnosrajčnike, Ivan Janez Janša pa si želi svojo Nacionalno gardo, pod poveljstvom Krkoviča seveda.

Vse pogosteje srečujemo fašistoidne skupine, ki postajajo vedno nasilnejše. Rušijo in razbijajo spomenike (Baza 20, Jelenov žleb). Spomnimo se zažiga knjig pred hišo Milana Kučana. Neki politik SDS razlaga, da bi zgradili zid okoli naše domovine, da je potrebno ustanoviti nekakšno nacionalno gardo. Strah in revščina, ki sta v Sloveniji vedno večji, sta dobro pognojena njiva na kateri se razrašča novi fašizem. Dejstvo, da je bil gost na kongresu SDS Predsednik Madžarske Orban, je samo po sebi dovolj zgovorno. Problem niso obritoglavci. Problem je ravnodušnost in nesamozavest politike in vrha države, ki razraščanje novih oblik fašizma v naši družbi tolerira.

Naša naloga je tudi združevati vse antifašistične sile Evrope. Navezali smo stike z antifašističnimi organizacijami Avstrije in z italijanskim AMPI-jem, posebne odnose gojimo z vsemi borčevskimi organizacijami na območju naše bivše skupne domovine. Nekajkrat letno se sestajamo, si izmenjujemo poglede, trudimo se zaceliti rane, ki so jih pustila devetdeseta leta. Mi se udeležujemo njihovih prireditev in oni naših. Posebno intenzivne in prijateljske odnose gojimo z Zvezo ruskih veteranov.

Naša naloga je tudi širiti razumevanje, sožitje in prijateljstvo med narodi vse Evrope. Nikoli ne bomo pozabili padlih vojakov Rdeče armade, ki so vstopali v naše vrste. Zaslužijo si posebno spoštovanje in skrb za vse njihove spomenike.

Poseben pomen za prijateljske odnose med ruskim in slovenskim narodom je  kapelica pod Vršičem.

Ta naša prizadevanja so bila prepoznana. Letos je bila Zveza združenj borcev za vrednote NOB v večjem številu povabljena, kot edini tuji narod, na parado ob 72. obletnici zmage v Moskvo. Sprejeli so nas z vsemi predsedniškimi častmi.  Na sprejemu pri predsedniku Putinu je v Kremlju zadonela: »Vstala Primorska«.

Za konec naj samo rečem:

Antifašisti vsega sveta združite se!