PIŠE: Božidar Gorjan – Bogo
Bogo Gorjan je slovensko borčevsko organizacijo vodil v letih od 1984 do 1988, v času, ko so se v nekdanji skupni državi Jugoslaviji začele pojavljati težnje po centralizaciji, kar je imelo za posledico zahteve po večji samostojnosti posameznih republik. Posebno vlogo so imele tedanje družbenopolitične organizacije, med katerimi je bila zelo močna Zveza združenj borcev Jugoslavije (SUBNOR). Ta se je zavzemala za večjo centralizacijo zaradi ohranjanja pridobitev socialistične revolucije in druge svetovne vojne, a z neskritimi željami po politični nadvladi enega (srbskega) republiškega odbora.
Spopad različnih stališč o razvoju Jugoslavije
V letih od 1984 do 1988 smo borci sodelovali v ostrih delitvah in polemikah o razvoju in usodi naše državne skupnosti. Zavzemali smo se za uveljavljanje stališč Zveze združenj borcev Slovenije, organizacije, ki je bila družbenopolitična in je delovala v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije, bila je prisotna v predsedstvu Zveze komunistov in kot samostojna organizacija v slovenski javnosti ter v jugoslovanski borčevski organizaciji. V osemdesetih letih se je že zelo čutila resna kriza v zvezi z vprašanji našega nadaljnjega razvoja. Morda ni odveč na začetku opozoriti, da je jugoslovanska javnost veliko bolj zavzeto spremljala dogajanje v naši organizaciji kot pa slovenska, in sicer zato, ker naj bi borcem že po njihovem statutu pripadla vloga, da »čuvajo jedinstvo in tekovine naroda Jugoslavije«, s tem je bilo mišljeno tudi revolucionarno izročilo, predvsem pa vse tisto, kar je zajemal pojem »bratstvo in enotnost«.
Tako smo se slovenski delegati v predsedstvu Zveze združenja borcev Jugoslavije (SUBNOR) kmalu znašli sredi razprav, ki so bila v središču odločanja v državnih in političnih organizacijah. Delegati v zvezni borčevski organizaciji smo bili Bojan Polak, ki je bil v letih 1983-1984 predsednik SUBNOR Jugoslavije, Ela Ulrih- Atena in jaz, kot predsednik slovenske borčevske organizacije. V zadnjem letu se nam je pridružil še dr. France Hočevar, eden prvih zveznih tožilcev in podpredsednik vlade Staneta Kavčiča.
O pomembnosti naših odločitev priča dejstvo, da so se vseh naših sej udeleževali po trije generali ali polkovniki JLA, ki so predstavljali politično upravo generalštaba. Niso pogosto sodelovali v razpravah, v glavnem so spremljali in beležili naše razprave ter ugotavljali različna stališča posameznikov ter republik in pokrajin. Prisotni smo tako dobili jasno sporočilo, da smo nadzorovani in »da gre zares«.
Ni treba posebej poudarjati, zakaj so polemike potekale predvsem med delegati srbske in slovenske delegacije. Naša stališča so bila poznana v javnosti, enako tudi srbska, natančneje Miloševićeva. Nas so podprli nekateri delegati iz Hrvaške in Vojvodine, občasno tudi Makedonci in Bosanci. Hrvaška delegacija je bila že po tradiciji razdeljena: veliko je bilo med njimi Srbov iz Slavonije, Like, s Korduna, ki so navadno podprli srbska stališča, za katera je vse bolj postajalo jasno, da so ta stališča velikosrbska. Skupno nastopanje vseh Srbov iz različnih republik in pokrajin pa je že pomenilo težnjo po spremembi obstoječe federalne ureditve.
O vlogi Mihajla Švabića
Srbsko delegacijo v SUBNOR je vodil njen predsednik Mihajlo Švabić, ki je bil od leta 1986 predsednik SUBNOR Jugoslavije. Zanj je bilo znano, da je vnet privrženec politike Slobodana Miloševića, kot predvojni komunist in dobro poznan predvsem v mladinski organizaciji Jugoslavije pa je imel v Srbiji velik ugled in vpliv.
Že na prvi seji predsedstva SUBNOR me je presenetil njegov nastop, seje pa sem se udeležil kot novi predsednik ZZB NOB Slovenije, potem ko sem na tem mestu zamenjal Janeza Vipotnika. Švabić je avtoritativno zahteval moje opravičilo, ker naj bi v Sloveniji obsojali Bojana Polaka zaradi njegovih stališč v času, ko je vodil zvezno organizacijo. Ta naj bi bila zgled delovanja v korist bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije. Vsi prisotni so čakali, kako se bom ubranil tega nenavadnega napada. Poudaril sem velik ugled, ki ga ima tovariš Polak, ki je sedel poleg mene, v Sloveniji, in njegovo prisotnost v novem predsedstvu označil kot znak največjega zaupanja, ki ga uživa med slovenskimi borci.
S tem nastopom je Švabić hotel vnesti razdor med člane naše delegacije, ki je nato enotno nastopala vse do najtežjih sporov leta 1989. Takrat je predsedstvo Zveze borcev Slovenije za eno leto prevzel prav Bojan Polak, ki jo je vodil do osamosvojitve in je bil kot predsednik organizacije slovenskih borcev ob strani vseh sil, ki so pripomogle k naši samostojnosti.
Miloševičevo srbsko vodstvo in njegov zvesti zagovornik Mihajlo Švabič sta poskrbela, da smo na vseh sejah obravnavali tematiko, ki naj bi v celoti spremenila značaj organizacije in jo naredila za orodje izvrševanja politike »enotnosti« v državi in »enotnosti« v organizaciji. Ves čas smo govorili o »jedinstvu« države in organizacije. Švabić se je zavzemal, da bi imela organizacija še v času njegovega predsednikovanja kongres, na katerem naj bi sprejeli nov statut. Po novem naj SUBNOR Jugoslavije ne bi več sestavljale republiške in pokrajinske organizacije, ki so po obstoječem statutu delovale kot statutarno in programsko samostojne in volile enako število delegatov v zvezno predsedstvo. Po tem predlogu bi republiške organizacije volile enotno vodstvo, zastopane pa bi bile po številu članstva. Že v komisiji za pripravo statuta smo bili v manjšini, ko smo se uprli takemu predlogu, in tako smo porabili leto priprav na kongres, na katerem bi ohranili že uveljavljene prakse samostojnih pokrajinskih in republiških organizacij. A smo na kongresu, ki mu je bila namenjena velika pozornost, čeprav bolj v jugoslovanski kot slovenski javnosti, uspešno zadržali staro organizacijo, z veliko večino smo glasovali za staro (obstoječe) stanje.
Kongres je ohranil demokratičnost
Referatu Mihajla Švabića na kongresu o potrebi po novi organizaciji, ki naj bi edina zadržala enotnost, bila zgled za spremembe v državi, preprečila protirevolucionarne pojave, ki po posameznih republikah že ogrožajo obstoj države, je sledila moja razprava. V njej sem odločno zahteval, da zadržimo samostojnost republiških in pokrajinskih organizacij. Tako je prvi dan kongresa izzvenel v razpravi o dveh koncepcijah razvoja organizacije in države, o centralizmu na eni strani in o demokratičnem razvoju narodov in narodnosti kot edinem poroštvu za hitrejši razvoj demokracije v Jugoslaviji na drugi strani. Prvi dan kongresa so tudi v razpravi prišla močneje do izraza stališča v podporo demokraciji. Tudi zato je Švabić za drugi dan razprav poskrbel, da so bili poklicani k razpravi predvsem njegovi somišljeniki. Kongres in razdvojenost sta bila slika takratnega stanja v državi.
Vse priprave na kongres so potekale ob vprašanju, ali so v državi na delu protirevolucionarni elementi. Na koncu se je govorilo predvsem o Sloveniji, kjer da so vidni pojavi kontrarevolucije in tudi že identificirane sile, ki predstavljajo kontrarevolucijo, med njimi Zveza socialistične mladine in nekateri intelektualni in vodstveni krogi. Švabić je hotel na vse načine doseči obsodbo kontrarevolucije, težnje za razbijanje države, da bi tako v javnosti dobil razlog za obsodbo teh pojavov, tudi za intervencijo. Predvsem slovenski delegati smo ponavljali zahtevo po avnojski Jugoslaviji, s poudarkom na prostovoljnem združenju narodov in narodnosti in na razvoju demokratičnih odnosov. Tolikokrat smo to ponavljali, da je nekoč enemu izmed delegatov politične uprave JLA ušlo vprašanje:»Pa kaj vam je ta avnojska Jugoslavija, armada je edini porok za obstoj države?!«
Švabić je poskušal, usklajeno z vodstvom JLA, borčevsko organizacijo spremeniti v centralno vodeno in sestavljeno po večinskem principu. Ko je predal besedo predstavnikom politične uprave vojske, so nam obrazložili predlog, da bi se sile, ki so za Jugoslavijo, združile tako, da bi delovale pod okriljem generalštaba. V poštev bi prišli obe najbolj domoljubni organizaciji, to je naša, borčevska organizacija in pa organizacija rezervnih vojaških častnikov, vojska pa bi prevzela stroške za delovanje obeh organizacij. Pri tem so računali na to, da so v manj razvitih republikah v času gospodarskih težav nekatere družbenopolitične organizacije imele težave s pokrivanjem stroškov za svoje delovanje. Člani predsedstva smo se zavedali, da bi takšna rešitev pomenila izgubo neodvisnosti, zato smo bili v večini proti taki rešitvi.
Končno je Švabiču uspelo z izgovorom o pomanjkanju sredstev doseči, da smo se shajali v domu armade. Vendar so se tudi na teh sejah predsedstva v novem, vojaškem razpoloženju nadaljevale enake razprave in tudi tam smo ponavljali potrebo po samostojnem delovanju naših organizacij.
Zavedali smo se, da bodo imele te razprave daljnosežne vplive. Vendar smo verjeli, da je v ospredju samo vprašanje o tem, kakšna bo Jugoslavija: ali centralizirana ali pa sestavljena iz republik, ki bi si lahko uredile tak notranji sistem, da bi se razvijale samostojno in v demokratičnem duhu, upoštevaje zahteve po večji demokraciji. Pod »avnojsko Jugoslavijo« smo si predstavljali tudi konfederalno ureditev. Člani našega takratnega predsedstva, oba generalpolkovnika, Stane Potočar in Hribernik- Svarun, narodni heroj Drago Flis – Strela, sicer podpredsednik naše organizacije, smo razpravljali tudi o predlogu, da bi nekateri rodovi vojske morali biti pod poveljstvom republike Slovenije.
V Sloveniji borci postali »odsluženi«
Moj mandat je potekel leta 1988. V tem času sem sodeloval z Bojanom Polakom, novim predsednikom. Aktivno sem spremljal dogajanje v SUBNOR Jugoslavije in ugotavljal, kako daleč je segal vpliv Mihajla Švabića. Srbski borci so organizirali pohod na Novi Sad in s tako imenovano »jogurtno revolucijo« spremenili pokrajinsko oblast. Na sotočju Save in Donave je v govoru pred srbsko množico Mihajlo Švabić 9. novembra 1988 pošiljal Janeza Stanovnika in tiste, ki z njim soglašajo, iz Jugoslavije v »Kalifornijo«. Iste sile so nameravale organizirati tudi pohod na Ljubljano, kjer pa se je pokazala odločnost Slovenije, da ne bomo klonili pod pritiski. Tudi izseljevanje ljudi s Kosova je pokazalo ,česa je sposobna velikosrbska politika.
Pri nas je žal prezgodaj prevladala ocena, da borci nismo »uporabni« v nastajajočih razmerah. Pa so naši glasovi pri vsakokratnih volitvah šteli enako kot glasovi drugih državljanov. Ponavljam, da so v Sloveniji ostali opisani spori v SUBNOR Jugoslavije manj odmevni kot v drugih republikah. Enako so bila manj znana tudi stališča predsedstva slovenskih borcev, predvsem zato, ker smo predstavljali starejšo generacijo, po mnenju nekaterih politično odsluženo. Celo mladina je delila ta mnenja, njihove slogane so pozneje prevzeli tudi prenovitelji in so nastopali s parolami kot »dovolj vas imamo« in še »nočemo biti obremenjeni z grehi naših starih«. Leve stranke so zanemarjale borčevske glasove, desne so pa celo poskušale organizirati novo organizacijo borcev. Zaradi stališč o »odsluženosti« borcev so se naši glasovi razbili po vseh strankah. Čeprav starejši nismo bili v vodstvih novih političnih strank, smo bili z našimi glasovi pri plebiscitarni odločitvi, z udeležbo v kratki vojni in nato na svobodnih volitvah političnih strank enakopravno prisotni z drugimi državljani Slovenije in ostali smo zvesti graditvi samostojne države.
