Govor dr. Matjaža Kmecla, podpredsednika ZZB NOB Slovenije ob dnevu upora, Črnuče, 25. aprila 2017
Danes praznujemo ‘dan upora proti okupatorju’; včasih je bil to dan OF; potem so se nekaj prepirali, ali so se na prvem sestanku v Rožni dolini zbrali 26. ali 27. aprila 1941; ali se je sestanek razpotegnil čez polnoč; potem, ali je najprej bila ‘protiimperialistična’ ali ‘osvobodilna fronta’; ali so bili prvi komunisti ali krščanski socialisti, sokoli in ‘kulturniki’; potem so se še v drugih republikah nekdanje Jugoslavije ‘spomnili’, da Slovenci pa že niso mogli biti prvi uporniki. Kot da bi bilo to važno. Kot da ni bilo važno predvsem to, da so se slovenski ljudje množično in najprej sami od sebe uprli okupaciji in narodnemu uničenju, kot ga je naročil Hitler; ter z njim žugal, tudi z dejanji, Mussolini. Mogoče v Ljubljani in v koščku osrednje Slovenije najprej tega niti niso razumeli tako surovo kot na Štajerskem in Gorenjskem ali na Primorskem. Tam so čez noč postali iz Štajerske Untersteiermark, iz Gorenjske Unter- ali Südkärnten; v nekaj mesecih so izselili več deset tisoč najbolj ‘nevarnih’ Slovencev, učiteljev, duhovnikov, narodno dovolj trdnih gospodarstvenikov, Korošcev, ki so po koroškem plebiscitu 1920 kot aktivisti za Jugoslavijo in Slovenijo pribežali sem; ‘izpraznili’ so cela področja – Posavje zato, da so tam naselili ‘zanesljivejše’ ,Kočevarje’. Tudi Črnuče so doživljale to usodo, postale so Schwarzendorf; od časopisov si dobil le Karawankenbote in Štajerskega gospodarja, knjižnice so izropali, slovensko književnost zmleli v surovinski papir. Za vrh vsega so začeli streljati talce – na stotine, tudi po več deset hkrati, na štajerskem Frankolovem so jih naenkrat obesili sto kar ob cesti; in to nič krive, pogosto po naključju izbrane, nedolžne ljudi; samo zato, ker so bili Slovenci, ali pa ker jih je gestapu ovadil kak pogoltni in pokvarjeni sosed. Samo na Štajerskem je uradno objavljeno 1600, park v Begunjah je prekopan s 500 grobovi postreljancev. – Temen, nasilen, smrtno nevaren, poguben čas! Saj se sliši že obrabljeno, tolikokrat ponovljeno, da že ne gre več v ušesa. Toda dobesedno krvavo resnično! Kdor ne verjame, naj za prvo silo bere ‘pisma na smrt obsojenih’, dokler so jih ti nesrečniki sploh še smeli pisati, blizu 500 jih je! V vsaki knjižnici se dobijo, niso pa za mirno spanje!
Upirali so se povsod in vsi. Ne samo s puško, tudi s človečnostjo, kulturo in solidarnostjo! Tudi niti približno ne samo komunisti, uprl se je slovenski narod. – Zadnje čase postaja vse bolj znano, koliko slovenskih duhovnikov so hitlerjanci potolkli na Štajerskem – če so jih hoteli kar najbolj surovo kaznovati, so jih poslali kar hrvaškim ustašem, ki so se zaradi surovosti gabili celo nacistom – v Jasenovcu so jih zaklali, dobesedno! – vsaj 7. Mi pa danes prirejamo koncert ‘za dom spremnega’ pevca! – ‘Sramotno’ je preblaga beseda. – Vse bolj znana postaja zgodba o štajerskem kaplanu Izidorju Završniku, ki se je dal kot talec v mariborskih zaporih ustreliti namesto šest let mlajšega sotrpina – čeprav je bil tudi sam star komaj 26 let! Da je jugoslovanski režim o teh zgodbah molčal, je razumljivo, čeprav neopravičljivo – zakaj so molčali njegovi poklicni sobratje, pa ni jasno. In vendar se je med aktivnimi uporniki znašlo kar nekaj duhovnikov – pod fašizmom že pred vojno ves ‘zbor svečenikov svetega Pavla’ na Primorskem; njihovega vodjo Virgilija Ščeka je tržaški škof Sancin zato suspendiral. In tako naprej.
Zato se naš praznik ‘upora proti okupatorju’ po svoji vsebini in sporočilu samo simbolno opira na rožnodolski sestanek konec aprila 1941, v bistvu pa gre za praznik trdoživosti, odločnosti in spontanega ponosa vseh Slovencev. Tistih nekaj kolaboracionistov, na katere se danes tako hrupno in z mnogoternim laganjem sklicujejo nekateri politikanti in priučeni ‘zgodovinarji’, po možnosti celo nekdanji agenti obveščevalnih služb, puščam ob strani. Niso vredni niti omenjanja!
Nam, ki smo danes tukaj zbrani, in velikanski večini Slovencev ne more prav nihče danes prepovedovati, da ne bi bili ponosni na generacijo, ki smo jo takrat imeli – da si je upala, ko si nihče daleč naokrog ni upal! Da je tudi za ceno mnogoterih življenj, od katerih vsako je bilo v trpljenju in bolečini cel svet v malem, branila pravico do slovenskega obstoja, pravico do jezika, kulture – tega, da smo to, kar smo po svojih materah in očetih – in ne po prav nobeni nobeni politiki in ideologiji.
Z drugimi besedami: Hitler je 1941 na vrat na nos zastonj priletel v naše kraje, med naše ljudi z naročilom, da ta ‘dežela’ ne sme biti več naša. Slovenski upor je veljal prav zvestobi tej naši ‘prepovedani’ deželi! – In to praznujemo na današnji dan – ki pa ga ne glede na vse bolj ali manj omejene razprave na najkrajši, najbolj smiselni način označujejo besede praznik osvobodilne fronte slovenskega naroda. Kajti za svobodo je šlo, za pravico do življenja! Jaz sem na takratni rod naših prednikov ponosen, prepričan sem, da tudi vsi vi; sijajno so ubranili našo zgodovinsko čast. Cankar je bil pred sto leti še prepričan, da so bili taki samo kmečki uporniki, zdaj jim lahko mirne in lahke vesti prištevamo tudi partizansko uporniško generacijo. Hvala in slava jim!
