»Otroci božji, kaj bom dala v potico, ko pride svoboda!«

Ljudi, ki so sami preživeli drugo svetovno vojno in ki lahko govorijo o svojih izkušnjah, je vedno manj. Sedanji govorci in govorke so se v tem času izvijali iz otroštva, njihova mladost pa je bila pogosto preobremenjena z odgovornostmi in nalogami odraslih. Takšna je bila tudi uporna pot Marije Metlika,  nekdanje partizanke Saše, kasneje soproge pesnika Toneta Pavčka. Saša je svoje spomine pričela s  pripovedjo o razmerah na Primorskem v času priprav na drugo svetovno vojno.

Pogovarjala se je: Maca Jogan; FOTO: Osebni arhiv

»Že dosti pred začetkom vojne so se slovenski ljudje, ki so bili pod  fašistično Italijo, srečevaliz vojno, saj je bila Italija v vojni od leta 1936. Živeli smo v državi, kjer je Slovenec veljal za manjvrednega človeka.  Ko se je uradno začela druga svetovna vojna, sem imela devet let. Rojena sem 9. marca 1930 v vasi Klanec pri Kozini, v sežanskem okraju. Izhajam iz štiričlanske delavske družine. V šolo sem začela hoditi pod fašistično Italijo,   štiri razrede osnovne šole sem končala v rodni vasi, slovenske šole nisem poznala.Kot šolarka italijanske šolese spominjam, da smo imeli v šoli proslavo in mašo,ko je Italija zasedla Abesinijo. Vedela sem, da mlade fante pošiljajo v vojsko, nekatere v Italijo, druge celo v Afriko. Vedela sem, da italijanska vojska pobira slovenske in hrvaške moške, ter jih pod vojaško prisilo internira v Italijo v specialne bataljone. Tudi mojega očeta so poslali, otrok tega ne pozabi.«

Ali ste kasneje nadaljevali šolanje v italijanskih šolah?

»Od septembra leta 1941 do marca 1944 sem vsak dan iz vasi Klanec pri Kozini hodila v Trst, obiskovala sem nižjo trgovsko šolo. Dijakinje med seboj nismo smele govoriti slovensko, niti nismo vedele, katera od nas je Slovenka. To je bilo prenevarno. Toda doma smo vedno govorili slovensko, tudi vaščani med seboj smo se pogovarjali le slovensko. Vsi smo čutili močno narodno zavest. Za vsako ceno smo hoteli ohraniti svoj jezik in svoj narod.Kljub močnemu dolgoletnemu poitalijančevanju smo se vedno čutili Slovence.Zato tudi moja mama ni pristala, da bi nam v italijanščino spremenili priimek, ostro in s svojim ognjevitim temperamentom je šla na urad in protestirala, in tako smo ostali po slovensko: Metlika.«

Upornost je bila torej v vaši družini nekaj vsakdanjega. Kdaj in kako je v vas dozoreval načrt, da se pridružite uporu zoper fašistično nasilje?

»Moja odločitev, da se priključim organiziranemu odporu proti fašizmu je bila samoumevna, čeprav sem bila takrat stara samo trinajst let. Boj proti fašizmu je bil za nas Slovence edina možnost, nekaj samo po sebi jasnega, kot dihanje. Verjeli in verovali smo, da bomo na svoji zemlji gospodarji mi sami, Slovenci, nikomur podložni in nikomur hlapci. Danes se sliši kot  parola, na katero nihče več nič ne da. Žal! A zame je bila in bo ostala ena sama resnica: Kdor ni smel govoriti slovensko, kogar so Italijani zaničevalno klicali sciavo, na kogar je goriška ali tržaška gospoda  gledala zviška kot na reveža s podeželja, ki naj bi jim služil, ta je vedel, da je edina pot upor.

Vedela sem, če hočem kaj biti, če hočemo kot narod preživeti, se moram boriti tudi sama. Pričela sem aktivno delovati v mladinski organizaciji.«

Kdaj ste pa začeli sodelovati s partizani?

»Pred razpadom Italije septembra leta 1943 smo izvedeli za partizane in za njihov boj proti fašizmu, ter se začeli tudi v vasi organizirati, tudi sama sem se pridružila. Spominjam se, bilo je konec poletja leta 1943, med našimi hišami so se pojavili partizani in takrat se je tudi v naši vasi ustanovila OF. Pristopila je večina vaščanov, vsa naša družina, tudi jaz, trinajstletnica. Od septembra 1943 do maja 1944 sem bila aktivna članica mladinske organizacije na vasi, izobraževala sem se, širila propagandni material, literaturo,  organizirala in vodila sem sestanke z mladino in pionirji.Maja leta 1944 sem postala članica Okrajnega komiteja mladine Socerb, odgovorna sem bila za pionirje. Julija 1944 sem stopila v ilegalo kot članica Okrajnega komiteja SKOJ za Socerb.«

Je okupatorska oblast kaznovala vašo družino zaradi vašega ilegalnega uporniškega delovanja?

»Kmalu po mojem odhodu v ilegalo, so mojo mamo aretirali, ker je bila aktivna članica AFŽ. Odpeljali so jo v zloglasni zapor Coroneo v Trstu. Zahvaljujoč njenemu znanju nemškega jezika je preživela. Tudi očeta so nemške brigade TOD prisilno mobilizirale, odpeljale so ga na prisilno delo v Istro, kjer je pod stražo kopal jarke in bunkerje. Tako je naš dom opustel, doma je ostal čisto sam moj desetletni brat. Zelo me je skrbelo zanj, a domov se iz ilegale nisem mogla vrniti, bilo je prenevarno. Po vojni mi je povedal, da ga je teta enkrat samkrat peljala obiskat mamo v zapor. Ko sta se z mamo po dolgem času objela, sta oba jokala, jokala sta tudi oba italijanska stražarja.«

Kako ste vi delovali potem do konca vojne?

»Septembra 1944 sem postala kurirka VDV (Vojska državne varnosti) in pozneje OZNe za Trst, kurirka sem bila do osvoboditve. Moja zadolžitev je bila prenašanje pošte in različnih sporočil na območju Trsta in širše okolice. Redko sem potovala z vlakom, avtobusom ali tramvajem, navadno sem šla peš, pretežno ponoči, po stranskih poteh in stezah, ki sem jih poznala, večkrat sem se orientirala po strugi potoka, saj skozi našo vas Klanec teče Glinščica, ki se v tržaškem zalivu izteka v morje in te potke mi že od malih nog niso bile tuje.

Nosila sem navadna dekliška oblačila in obutev, vse so bila darilo mladink, saj domov nisem mogla. Z dolgimi črnimi kitami in aktovko v rokah sem bila videti kot običajna šolarka, navaden otrok, tako da nihče ni slutil, kakšno delo opravljam.

Naša baza je bila v Borštu pri Trstu. Zaradi varnosti smo se skrivali po bunkerjih ali v zemljankah, ki so bile skrite v vinogradih. Včasih smo spali po hišah. Največkrat pa v zemljankah, kar na golih tleh, pokriti z odejo po dva in dva, včasih pokriti le z jopicami, plašči. V dežju nam je kapljalo na glavo, pod nami so bile luže. Občasno sem stanovala pri somišljenikih v Trstu v različnih stanovanjih. Jedla sem v javkah, kjer smo se zbirali kurirji, ali pa kakor je naneslo.

Katere so bile za vas najtežje preizkušnje, kaj vas je zaznamovalo za celo življenje?

»Če pomislim, koliko mojih tovarišev je umrlo … Bili so mladi ljudje na začetku življenja, dvajsetletni fantje so padali … Na začetku nas je bilo v enoti približno 40, ostalo nas je le 15. Človek temne spomine potisne v podzavest, nerada se spominjam, saj je bila smrt neprestano v zraku, preživetje pa večinoma le stvar srečnega naključja. Kljub bolečim spominom bom skušala odgovoriti, predvsem zato, ker se danes rado pozablja in izkrivlja vlogo odporniškega gibanja, pa tudi zato, ker z zaskrbljenostjo zrem v današnji svet, kjer se ponovno krepijo skrajne struje desnega nacionalizma in populizma, kot da se ljudje iz strahotne šole druge svetovne vojne nismo ničesar naučili.

V Borštu smo praznovali božič leta 1944 v hiši blizu našega bunkerja. Z isto vnemo in zanosom smo peli božične in partizanske pesmi. Kako smo bili veseli doma spletenih nogavic, ki so nam jih prinesli terenci iz okoliških vasi, pa iz Trsta, Lonjerja … Dobila sem celo obleko, veselili smo se potice, voščili smo si hkrati božič in srečno novo leto, da bi nam prineslo svobodo že v prvih mesecih, v to smo bili trdno prepričani. Verjeli smo, da se bodo naši ljudje vrnili iz taborišč, da bomo pozidali porušeno, šli v slovenske šole, da bosta Trst in Gorica naša.«

Kako pa je bilo v naslednjih dneh, saj so bili vsi kraji izjemno močno nadzorovani?

»Nekaj dni po božiču so Italijani in Nemci, pripadniki specialne enote policije prišli iz Trsta in Doline ter obkolili Boršt. Vedeli so, da je v vasi radijska oddajna postaja in so jo iskali. Zjutraj, ko smo hoteli iz bunkerja po svojih dolžnostih, je vsenaokrog pobelil sneg, vaščani obveščevalci so nas opozorili, naj se skrijemo, ker prihajajo policisti. Stekli smo v bunker in si dolge ure negotovosti in lakote preganjali s pogovori o domu, mamini kuhinji … V tem smo zaslišali nad seboj trde vojaške korake, škripanje snega nad glavami. Zadrževali smo dih. So nas že odkrili ali nas še iščejo? Pripravili smo se na preboj, a koraki so oddaljili. Slišali smo jih oditi, šli so v vas, pobrali veliko vaščanov in jih odgnali v taborišča.

Vedeli smo, da se bo specialna enota fašistov vrnila, odšli smo ponoči že ob prvem snežnem metežu. Burja se je razbesnela, sneg je gosto naletaval. Odpravili smo  se čez Kraški rob, mimo Krvavega potoka na Kras. V Krvavem potoku nas je ujel snežni vihar, tako je pihalo in snežilo, da sem se komaj pomikala naprej. Zaledenele so mi obrvi in trepalnice. Tovariš si je snel šal, zavil mi je ušesa, da mi ne bi pomrznila. Še v trdi noči smo v metežu pritavali do gostilne, obraze smo dali na še malo topel štedilnik, da se nam je odtajal led na obrazu.«

Kako pa ste sploh preživljali ure in dneve v bunkerju?

»V zemljankah so bila na tleh koruzna stebla, srčine, smo jim rekli. Ko je bil dež in vlaga, so bile majhne zemljanke polne vode. Tisti soborci, ki so bili dovolj veliki, so se z nogami in z glavo oprli na stene zemljanke in se niso dotikali mokrih tal; neverjetno, kako so se izurili, da so lahko celo zaspali v tem nenavadnem položaju. Jaz sem bila majhna in sem imela vse telo v vodi. Nekoč, ko smo bili natlačeni v zemljanki, je tako oprt zaspal tudi Vojko. Da bi se lahko malo dvignila iz vode, sem se naslonila na njegove noge in zaspala. Zjutraj ga je tovariš pri umivanju vprašal, kako je spal, Vojko pa je rekel: ‘Slabo, Mala je spala na meni.’ Bilo me je zelo sram, čeprav onadva nista vedela, da sem ujela njun pogovor.

V bunkerjih smo se večkrat pogovarjali o hrani, saj smo bili lačni, smejali smo se, si izmišljevali, kaj vse bi jedli, takrat pa smo zaslišali korake in nemudoma utihnili. V tistem bunkerju sta bila dva pograda, z njega sta kot strela planila dva tovariša in se z bombami postavila k vratom. Dolgo je trajala mučna tišina, zadrževala sem dih. Ko so se koraki oddaljili, mi je Vojko rekel: ‘Saška, si se ustrašila?’ In me prav nežno pobožal po licu. Vem, da so vsi pazili name, saj sem bila najmlajša, štirinajst let sem imela. Nikoli me niso obremenjevali s podatki, da me ne bi sovražniki  mučili, če bi me ujeli. Čutila sem, da me hočejo obvarovati, morda je Vojko kot naš vodja čutil še posebno odgovornost.«

Zdaj si marsikdo težko predstavlja takšno trpljenje in …

» … še kaj hujšega. Na tisto zimo, v začetku januarja leta 1945, me veže tudi najbolj žalosten spomin.  Bila sem s skupino, kakih šest ali sedem nas je bilo v bunkerju v Borštu nad Trstom. Zunaj je snežilo, temnilo se je že, nekaj tovarišev pa je moralo kljub temu na pot. Kam in zakaj, tega mi niso želeli povedati. ‘Manj veš, manj lahko poveš’, so rekli. Naš komandant je bil narodni heroj Dušan Munih Darko iz Kanala na Soči. Kdo ve zakaj, smo ga vsi klicali Vojko? Nanj me vežejo najgloblje čustvene vezi, saj je bil blag, do vsakega pozoren in skrben, hkrati pa neustrašen, hiter in  odločen borec.

Darko, po naše Vojko, in še trije tovariši so se odločili, da ostanejo v bunkerju, zato me je v skrbi, da ne bom zmogla poti, Vojko pobožal po licu in rekel: »Mala, ostani tukaj z nami, zate bo prenaporno. Ti ne moreš na hajko. Ne greš v sneg in mraz!« Navajena sem bila ubogati povelja, se držati dogovorov, a moj notranji glas se je kar naenkrat oglasil, nasprotoval, čutila sem, da moram na pot, še danes ne vem, kje sem zbrala moč, da sem ukazom navkljub vztrajala in res šla v tisti noči v snežni metež. Vojko se je tistikrat dvakrat poslovil od mene, dal mi je roko in me pobožal po licu, kot se poboža otroka: ‘Mala, pazi nase!’ Takrat sem ga videla zadnjič. Zjutraj so sovražniki obkolili bunker, domačine so vzeli za talce, obkoljeni tovariši so se poskušali prebiti z bombami in rafali, a pod streli esesovcev so padli: Žitomir, Strela in Lisjak. Vojko se je prebil iz bunkerja, stekel je čez cesto, v vinogradu med trtami paso ga pokosili. Imel je samo enaindvajset let. Veliko spominskih utrinkov me veže prav na Darka, našega Vojka, najbrž  mi je nadomeščal očeta, čeprav je bil od mene starejši le sedem let.«

Pa saj ste bili res še skoraj otrok!

»Da bi bila potrebna starševske tople roke, so tudi drugi mislili in skrbeli zame.V Borštu smo imeli kuhinjo, kjer so nam kuhalemladinke. Kadarkoli sem prišla, sem našla vsaj malo hrane na štedilniku. Spala sem pa kar na štirih stolih. V Lonjerju pri družini našega soborca Danila so vedno hranili zame mleko ali malo žitne kave. Še zdaj se spomnim, da me je njihova stara nona vso premraženo povabila k sebi v posteljo, da bi se pogrela. Imela je preko 60 let, kar se mi danes pri mojih 87 ne zdi nobena starost, a takrat se mi je zdela zelo zelo stara in betežna. Kljub temu sem stisnila svoje premraženo telo k njej in od utrujenosti zaspala.«

Kako pa ste v stalnem gibanju in negotovosti skrbeli za čistočo telesa, obleke?

»Umivala in kopala sem se navadno pri družinah simpatizerjev in članov OF. Velikokrat kar v hlevih, v lesenih čebrih za pranje perila, včasih samo z mrzlo vodo. Posebno sitno je bilo, ko smo imeli garje in uši. Imela sem dolge, črne kite, ki so mi jih nekateri tovariši z roževinastim glavnikom česali in mi tako trebili uši. Ko so prihajali kurirji s severa, smo že pripravljali kotle vroče vode, saj so bili reveži ušivi in včasih garjasti; za njih so dekleta pripravljale vroče kopeli z žveplom. V vasi Lonjer so imeli velike štale in v kotlih, ki so jih uporabljali za žehte, so pripravili žvepleno kopel, od las navzdol smo se razkuževali z žveplenim pripravkom, ki nas je pekel.«

V vseh hajkah pa je bila vaša glavna spremljevalka lakota, kajne?

»Hajkali smo vedno ponoči. Enkrat smo utrujeni in zasopli prispeli na Kras in se zatekli na senik. Lačni se zjutraj zbudimo in vidimo, da visijo pod stropom vreče z orehi. Po vasi so hodili Nemci, zato si nismo upali ven, samo lačno smo zrli v orehe in molčali, nihče si ni upal predlagati, naj jih vsaj poskusimo. Bilo je že pozno popoldne, ko je eden tovarišev nenadoma snel vrečo, jo razvezal in vsakemu od nas dal dva oreha. ‘Nič več, da se ne bo  poznalo’, je rekel.  Ždeli smo in gledali orehe, lakota pa ni popustila. Čez čas je spet snel vrečo in dal vsakemu še dva oreha in čez kakšno uro: ‘Samo še dva … ‘ .  Končno, ko se je že pošteno stemnilo, pride gospodinja in nam prinese nekaj hrane. Opazi, da pol vreče orehov manjka in reče: ‘Otroci božji, kaj bom dala v potico, ko pride svoboda!’ Besedo svoboda je izgovorila s takim žarom, kot bi govorila o nebesih, napisati bi jo bilo treba kar z veliko začetnico, kot bi bila svoboda Raj. Počutili smo se tako nizkotno in osramočeno. Še dolgo potem nam je bilo žal za vsak oreh, ki smo ga pojedli.«

Kje ste dočakali osvoboditev, kaj vam je pomenil tisti dan?

»Pravzaprav sem imela veliko srečo, da sem osvoboditev sploh doživela glede na to, kaj se je dogajalo tik pred osvoboditvijo. Bilo je pred 1. majem leta 1945, ko so Nemci zablokirali vse prihode v Trst. Morala sem iti v vas Gropada nad Trstom obvestit naše člane, ki so se tja pred represalijami umaknili pred kakšnim mesecem. Slišalo se je bobnenje, ki je prihajalo iz Istre, 4. armada je bila že v Ilirski Bistrici in je prodirala proti Trstu. Nemci so postavili lesene jezdece čez cesto, jaz pa sem morala peš proti njim. Ko sem bila pred jezdeci, sem videla, kako izza zaslona jezdecev merijo vame puškine cevi in videla sem čelade Nemcev, ki me srepo gledajo. Imela sem bel dežni plašč in v roki kanglico za mleko. Rahlo je rosilo. Morala sem iti čisto mirno in zbrano mimo njih in čez kamnit zid, kot da grem po mleko in ne k partizanom. Videla sem ročne mine na cesti. Šla sem mimo njih, niso me ustavili Nemci, ni me raznesla mina na cesti, a ko sem prišla do vasi, so bili tam že borci 4. armade in ker me niso poznali, so me hoteli aretirati. Na srečo je prišel znani tovariš in me rešil, predala sem mu sporočilo in se vrnila po isti poti. Takrat na cesti ni bilo več jezdecev, Nemci so se porazgubili, trume nemških vojakov so bežale v strahu pred minometalci.

Osvoboditev sem dočakala v Trstu, veliko veselje je bilo. Razobešene so bile rdeče zastave, ker se nam je pridružilo tudi italijansko odporniško gibanje, ki je bilo zelo močno. Na nekaj tovarišev, ki so bili v uniformah so streljali fašisti-ostrostrelci iz oken stanovanj. Moji tovariši so bili po večini v civilnih oblekah, morda je to komu takrat, na dan osvoboditve, celo rešilo življenje.

Osvoboditev Trsta je bila zame težka preizkušnja, seveda smo bili veseli, a za nas to ni bila prava osvoboditev, ostalo je veliko razočaranje in grenkoba ob izgubi Trsta in Gorice, saj so bile vasi okoli Trsta že dolgo osvobojeno ozemlje, vaščani so nas poznali in podpirali odporniško gibanje, vsi smo pričakovali, da bo to ozemlje, ki smo si ga priborili, tudi ostalo slovensko. Na zahtevo zaveznikov smo morali osvoboditelji v nekaj tednih Trst zapustiti.«

Kolaborantske enote z območja Jugoslavije niso priznale kapitulacije in so oborožene na slovenskem ozemlju, ko so se umikale pred zmagovito jugoslovansko armado,  tu še naprej povzročale zločine. Kako ocenjujete sedanje malikovanje teh ljudi kot »junakov« ali v najslabšem primeru samo »vojakov«, kar slovenska javnost posluša že vrsto let? In kako sprejemate ocene, da je bila partizanska vojska zločinska, ali celo, da je NOB le nek mit?

»Med Primorci, Kraševci ni bilo kolaborantov, bili smo enotni, vključno z duhovščino. Iz Slovenije so pošiljali tudi belo gardo, a se na Primorskem niso uveljavljali. V Trstu je bila domobranska kasarna pri Svetem Ivanu, dnevno sem hodila mimo nje, vedno v strahu, a nihče ni posumil, da sem kurirka.

To, da hočejo prikazati domobrance in kolaborante za osvoboditelje, je najmanj nemoralno in še zgodovinsko netočno. Brez OF, brez partizanske vojske se ne bi osvobodili. Naša moralna dolžnost je bila, da smo se uprli okupatorjem in da smo si sami priborili svobodo. Primorska je bila vedno narodno zavedna. Narodna zavest je segala v vse plasti družbe, tudi med duhovščino.

Naj vam povem svojo izkušnjo: Duhovnik iz naše vasi, gospod Piščanec me je prestregel, ko sem šla na napovedan sestanek s pionirji v vas Petrinje. Rekel mi je, naj mu dam literaturo in propagandno gradivo. Spravil ga je pod talar, da me je obvaroval, če bi me slučajno preiskala nemška patrulja. Gospod Piščanec me je vprašal, kdaj točno imam sestanek in kje, da bo on takoj za tem imel tam verouk in nas pionirje tako obvaroval.«

Vas je to spoznanje o pomenu enotnosti in medsebojni tovariški pomoči spremljalo tudi v povojnem času?

»V času boja smo bili složni in smo si zaupali, brez medsebojnega podpiranja in vere v skupno prihodnost ne bi šlo. Ta zavest me je spremljala tudi v delovne brigade, kjer sem bila dvakrat udarnica, skupaj smo zgradili, kar je bilo porušeno. Nadaljevala sem s šolanjem, naredila gimnazijo in kasneje pravno fakulteto. Danes z razočaranjem gledam prevrednotenje vrednot. Poglejmo samo zgodovinsko dejstvo: zaradi slovenskih partizanov je Republika Avstrija dobila sedanji status. Pri nas je NOB zaslužna za obstoj slovenskega naroda, brez nje tudi ne bi bilo sedanje Republike Slovenije. Življenje mi je dalo priložnost, da sem k temu vsaj malo prispevala in sem na to ponosna. Tega ponosa mi nihče ne more vzeti.«