PIŠE: Jožica Hribar, odgovorna urednica
Mlado in starejšo generacijo v današnji sodobni družbi povezujejo neprijetne skupne značilnosti: oboji so potisnjeni na rob družbe,stigmatizirani, zaničevani, obravnavani kot strošek, ker »nič ne ustvarjajo«, in so torej neenakovredni delovno aktivnim državljanom. Mladi, ki šele vstopajo na trg dela, in upokojenci, ki so s tega trga že izstopili, so vsak na svoj način »odvečni«: mladi zato, ker hočejo delo in ogrožajo zaposlene; starejši zato, ker jih družba jemlje kot breme. Mladi in starejši so v osnovi zavezniki in ne nasprotniki, medgeneracijski konflikt med njimi, ki ga želijo nekateri umetno zanetiti, pa je navidezen in zelo nevaren.
Vso zgodovino je bilo tako, da so se mlajše generacije učile od starejših, a hkrati prinašale nova znanja in nov zagon v družbo, starejši pa so svoje izkušnje, modrost, poslovne in socialne stike prenašali na mlajše. Vsak pametni direktor ali mojster si je vzgojil svojega naslednika, ki si je praviloma določil cilj, da bo presegel svojega učitelja.
Kaj se je zgodilo, da tega danes ni več? So res zahteve po vse večjem dobičku in nebrzdan pohlep bogatih vse to potisnili na stranski tir? Na stranskem tiru so starejše generacije, ki so v javnosti vse pogosteje prikazanekot »družbeni paraziti«,in razni »strokovnjaki« kar tekmujejo, kdo bo natančneje izračunal, kako skokovito se povišujejo izdatki za zdravstvo in socialo, ko bi ta denar vendar lahko »koristneje uporabili«. Na stranskem tiru pa so tudi mladi, ki se jim očita, da so razvajeni, nimajo delovnih navad, nočejo delati, predvsem pa nočejo biti tihi prekarni delavci, zadovoljni s tem, kar jim pade z delodajalčeve mize.
Zaradi umetnega ustvarjanja nevarnih medgeneracijskih konfliktov sta Mladinski svet Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije začela serijo posvetov z naslovom Medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost. Da tudi v javnost pošljejo sporočilo, da je medgeneracijsko partnerstvo edini pravilen odgovor na izzive sodobne družbe. In da se vsi skupaj zavemo, da Slovenija ni oaza s starajočo se družbo, temvečda je to problem celotnega razvitega sveta, ki se nezdržno stara, v najbolj razvitih državah že primanjkuje domače delovne sile. Kmalu se bo to zgodilo tudi pri nas. Na trg dela pa vstopajo generacije, ki so zrasle v povsem drugačnih razmerah kot njihovi starši, kaj šele dedki in babice, ki pa so številni tudi še delovno aktivni. Kako torej povezati tri in več generacij na delovnem mestu in v družbeno sožitje?
Namesto da večanja generacijskega razkoraka, oboji potrebujejo več prilagajanja, predvsem pa zavedanje o nujnosti sožitja in potrebe po vseživljenjskem učenju. Enostavna, fizično naporna in slabo plačana dela izginjajo, raziskave pravijo, da bo v prihodnjih desetih letih izginilo kar devet odstotkov današnjih delovnih mest. Na trg dela vstopa generacija, rojena po letu 1990, njihovo rojstvo so starši načrtno odlagali, potem pa so jih postavili v središče sveta. Zato so njihove vrednote, pričakovanja in razmišljanjapovsem drugačni od vrednot danes še aktivne srednje generacije, predvsem pa od vrednot ljudi, rojenih po drugi svetovni vojni. Izziv je, kako te mlade ljudi vključiti ne le v delovne procese, ampak tudi v družbo!
In čeprav so sodobni mladi Evropejci pragmatični realisti, kot pravi dr. Mirjana Ule, in so zanje značilni močan individualizem, zavračanje tradicionalizma in konservativizma, pa je presenetljiva težnja dobršnega dela mlade generacije po osebnem poštenju, želja po smislu življenje vrazvoju lastne osebnosti. Kdor pa živi zase, mora živeti socialno in sočutno.
Torej sočutno in spoštljivo tudi do svojih babic, dedkov, očetov in mater. Ti pa lahko s svojim znanjem, izkušnjami, socialnimi stiki in vzpostavljenimi omrežji, četudi ne več v aktivni delovni dobi, mladim in družbi še veliko dajo. Le prisluhniti jim je treba in jih kdaj uzreti tudi kot mentorje in zakladnice znanja, ne le kot »strošek«!Za to pa potrebuje družba stabilne razmere za delo in življenje in dogovor o svoji prihodnosti.
