Govor Milana Gorjanca, Črni vrh nad Idrijo, 23. februarja 2017

Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije, na proslavi v spomin na Janka Premrla – Vojka, Črni vrh nad Idrijo, 23. februarja 2017

Tovarišice, tovariši, ki ste občutili grozote vojne in veličino narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, iskren tovariški ZDRAVO! Vsem udeležencem današnje komemorativne slovesnosti, ki v srcu nosite in se bojujete za udejanjenje vrednot tega boja, prisrčen pozdrav!

Zbrali smo se, da se poklonimo spominu narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je preminil po nekajdnevnem boju z rano blizu Črnega vrha na Brinovem griču nad Godovičem. Njegova življenjska pot je dobro znana ne samo na Primorskem, temveč po vsej Sloveniji in tudi zamejstvu. Rodil se je v Šembidu v Vipavski dolini – danes je to Podnanos v dokaj premožni trgovski družini. Tudi on je hotel naslediti očeta v družinskem poslu in se je šolal na Trgovski šoli v Gorici. Leta 1940 so ga vpoklicali v italijansko vojsko. Takrat se je ta vojska bojevala v Abesiniji in Libiji za interese fašističnega večnega rimskega imperija. Po srcu in miselnosti domoljub je Vojku bila tuja fašistična ideologija. Ko so se jeseni 1941 pojavili prvi partizani v Brkinih, je Vojko ob drugem obisku doma odšel med narodne borce v Nanos. Ena njegovih prvih akcij je bil napad na vojaški kamion na Nanosu. Najodmevnejša pa je bila bitka na Nanosu 19. aprila 1942, ko so se kljub velikim izgubam primorski partizani pod Vojkovim vodstvom spretno izmaknili iz obroča več tisoč italijanskih vojščakov. Po ustanovitvi  1. primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča je Vojko postal poveljnik Zgornjevipavske oziroma Trnovske čete. Vojku pripisujejo idejo, da se je prvi primorski bataljon poimenoval po Goriškem slavčku Simonu Gregorčiču, sicer katoliškemu duhovniku in velikemu domoljubu. Ta ideja ni samo odraz Vojkove vernosti, je tudi izraz slovenskega domoljubja. Kasneje je postal namestnik poveljnika bataljona. Glavni štab slovenskih partizanov je nameraval že sredi februarja 1943 oblikovati partizansko brigado tudi na Primorskem, poimenovali naj bi jo po tolminskem puntarju Andreju Lahajnarju, za poveljnika pa so imenovali prav Vojka. Zaradi njegove smrti brigada ni bila ustanovljena. Manj kot dva meseca kasneje je ustanovljena prva primorska brigada poimenovana po drugem tolminskem puntarju Ivanu Gradniku. Po kapitulaciji Italije je Primorska vstala in oblikovano je bilo 6 novih brigad, dve diviziji in 9. korpus. Prva in 16. slovenska je bila Vojkova brigada.

Po besedah njegove sestre Rade je Vojka v boj popeljalo geslo: »Živi in trpi z ljudstvom in za njega«.

Primorska oziroma primorski Slovenci so prvi občutili zločinskost fašizma in so se mu tudi prvi uprli v organizaciji TIGR, katere boj je povedel večino prvih primorskih partizanov v upor fašizmu. Ta upor so  nosili ljudski junaki. To niso bili silaki Martina Krpana ali Petra Klepca. To so bili navadni ljudje, ki pa so imeli srce in dušo, srce, ki je bilo za narod in dušo, ki je navdihovala upor. To niso bili samo hrabri ljudje kot so to bili Janko Premrl – Vojko, Pinko Tomažič, Mihaela Škapin – Drina, Albert Gruden – Blisk, Anton Šibelja – Stjenka in drugi narodni heroji, ki so se uprli Mussolinijevemu fašizmu. To so bili tolminski puntarji Ivan Gradnik in Andrej Lahajnar, ki so povedli obubožane kmete proti laški izkoriščevalski gosposki. To so bili tudi ljudje domoljubne besede kot pesnika Simon Gregorčič in Matej Bor, pisatelji France Bevk in Boris Pahor. Slednji je z besedo postal simbol upora proti fašizmu  in s tem enak svojemu svaku Vojku. Vojkova sestra Rada je bila soproga Borisa Pahorja. Če bi se za pisano besedo v boju proti fašizmu dodeljeval red narodnega heroja, potem bi ga zagotovo med prvimi dobil pisatelj Boris Pahor. To sta bila znana partizanska skladatelja Karol Pahor in Rado Simonitti, katerih pesmi so bodrile partizane v jurišu, na pohodih. Te pesmi so še danes žive v slovenskem narodu, še posebej primorska himna Vstala Primorska. Velja izpostaviti tudi dušne pastirje primorskega ljudstva, ki jim je najlepši spomenik postavil France Bevk v romanu Kaplan Martin Čedermac. Kakšna neki bi bila podoba današnje Slovenije, da je tudi Dolenjska premogla Čedermace namesto kaplanov Šinkarja, Babnika in Malovrha, okorelih belogardističnih voditeljev? Zagotovo se ne bi po sedemdesetih letih prepirali, kdo je bil na pravi strani.

Visoko ceno je plačalo primorsko ljudstvo v boju proti fašizmu. Ni bilo bojišča v Evropi in Afriki, na katerem niso padli sinovi Primorske, najprej pod prisilo zavojevalske fašistične države, nato pa v vrstah vojska mnogih držav zavezniške koalicije. Svetovalec uporniškega etiopskega cesarja Selassija je bil primorski Slovenec. Nekdanji vojaki kralja Viktorja Emanuela III. primorskega rodu so nadaljevali odpor proti Nemcem na grških otokih in v Epiru kot pripadniki grškega odporniškega gibanja generala Marcosa. Največ jih je pa vstopilo v partizanske vrste v Jugoslaviji. Pet prekomorskih lahkih brigad, topniška brigada, tankovska brigada, dve letalski eskadrilji in inženirski odred je nastalo od prostovoljcev v Italiji, ki so postali Titovi partizani. Med njimi je bilo največ Primorcev. Borili so se na dalmatinskih otokih, osvobajali Dalmacijo in Hercegovino, samo na Mostarju februarja 1945 je padlo prek 80 Primorcev. V sestavi 1. proletarske divizije so Primorci imeli vidno vlogo v bojih v Bosanski krajini, prodoru v Srbijo in osvobajanju zahodne Srbije, Beograda, Srema, preboju Sremske fronte in prodoru 1. armade do Zagreba. V 1. makedonski brigadi, ki se je borila v južni Makedoniji, je bil bataljon Primorcev. Največ Primorcev pa je bilo v različnih slovenskih partizanskih enotah, 9. korpus je bil dejansko primorski. Primorski narod je v času 2. svetovne vojne bil pravi junak z srcem in dušo, enoten in odločen, da »končno najde svoj pravi obraz«.

V zadnjem času se je v javnosti pojavljajo pisuni in namišljeni raziskovalci novejše zgodovine, ki hočejo dokazati, da so nedotakljive legende narodnoosvobodilnega boja žrtve komunistične zarote. Tako za Vojka skušajo dokazati, da naj bi ga dejansko ustrelil partizanski oficir s pištolo, ker da naj bi bil preveč veren in imel prevelik ugled med borci. Da bi oblatili boj, skušajo nesporne partizanske poveljnike prikazati kot žrtve komunističnega nasilja. Da je Vojko še danes živa legenda na Primorskem, je ugotovil tudi nekdanji Janšev minister za obrambo neki Hojs, ki si ni upal preimenovati vojašnico v Vipavi. Ustrašil se je upora Primorcev. Dolenjci so mirno pristali na izbris Milana Majcna, Ljubljančani pa se niso niti zmenili, da vojašnica v Polju ni več poimenovana po Francu Rozmanu Stanetu. Poimenovanje šol po narodnih herojih ali partizanskih enotah so nam vzeli, imena ulic so spremenili. Kot da se je zgodovina začela 26. junija 1991. Tudi Mussolini je štel leta po pohodu na Rim in njegov imperij je dočakal samo 21 let. Na srečo se tudi Janšev bliža koncu. Ali nam lahko vzamejo poimenovanje naših krajevnih organizacij po narodnih herojih? Ne morejo in si ne upajo! Mar ne bi bilo lepše slišati Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Janko Premrl – Vojko.

Ko gre za slovenski narod, se je uresničila svetopisemska misel, da »beseda je meso postala«. Skozi stoletja je slovenski jezik živel in ohranjal narod pri življenju, čeprav so zahodni in severni sosedje nenehno poskušali slovensko besedo ugasniti. Niso uspeli in nikoli ne bodo. Poskus avstrijske deželne oblasti na Koroškem, da je samo nemški jezik edini uradni jezik, je znova dokaz tisočletnih teženj nemškega naroda, da zavlada nad Slovenci. Visoko, previsoko ceno je že plačal slovenski narod za podporo sosednje Avstrije ob osamosvajanju. Vrnili smo jim že plačano zemljo in gozdove. Za borne novce so kupili naša podjetja, ali jih pa ob pomoči domače politike uničili v dobro avstrijskih podjetij. V teh podjetjih je jezik vodstva nemški, čeprav so v večini slovenski gospodarstveniki. Država je zadolžena prek vsake razumne mere v avstrijskih in nemških bankah. V nezaupanju v slovenske banke smo znosili prek 8 milijard evrov v banke na Koroškem in Štajerskem v Avstriji. Največji nesmisel, naravnost neumnost pa je verjeti, da so Špari, Lidli, Hoferji in drugi trgovci pravi slovenski domoljubi, čeprav čvekajo na vsa usta, da prodajajo slovensko blago. Da, toda kakšno ceno plačajo našim kmetom? Je možno kupiti slovensko blago v njihovih trgovinah v Avstriji ali Nemčiji? Najdlje pa je šla naša politika, ko gre za priznanje Avstrijske državne pogodbe, ki ščiti našo manjšino v Avstriji.  O tem se ne sme govoriti, ker naj bi obljubili, da tega vprašanja ne bomo načenjali v zahvalo za pomoč Avstrije za mednarodno priznanje samostojne Slovenije. Nekateri avstrijski politiki glasno govorijo, drugi spet molče pritrjujejo, da je podpisnica pogodbe Jugoslavija, ki je ni več, in da Slovenija nima nič pri tej pogodbi. Hudičevo drago smo plačali smetarske kamione z orožjem! In tista stara beograjska pijandura se nesramno reži na račun »bečkihkonjušara« ali po slovensko »dunajskih konjušnikov«.

Zatorej, Slovenija ne čakaj na kralja Matjaža, ki spi ob avstrijski meji in je bil ogrskega rodu! Zgleduj se po Primorcih – Vstala Primorska, vstani že končno Slovenija!