Savinjska dolina – morišče ali kraj maščevanja

 

PIŠE: Milan Gorjanc

Naši kvazizgodovinarji spet brskajo po »prikritih« grobiščih. Tako so jeseni v Košnici pri Celju »odkrili« grobišče nesrečnikov iz maja leta 1945. Čeprav naj bi bile po mnenju Romana Leljaka tam kosti celjskih nemčurjev, se je izkazalo, da so tam samo vojaki raznih sovražnih vojska – Nemci, ustaši in hrvaški domobrani. Najverjetneje tam ni Nemcev, so pa zagotovo Hrvati in Bošnjaki v nemških uniformah in z oznakami nemškega Wehrmachta.

Naša Šlandrova brigada je 10. maja 1945 med Braslovčami, Preboldom in Levcem zaustavila in začela razoroževati 369. legionarsko, »Vražjo« divizijo. V sestavi te divizije so bili poveljniki od čete navzgor ter vojaki specialisti, vsi nemškega rodu iz Nemčije, navadni vojaki pa so bili Hrvati in Bošnjaki, pretežno iz zahodne Bosne ter zahodne Hercegovine in Dalmacije. Divizija je v oktobru leta 1944 pretrpela težke izgube v boju s 26. dalmatinsko divizijo v Vukovem Klancu med Stonom in Metkovićem in se je pred mostarsko operacijo dopolnila z mladimi Hrvati iz teh krajev. Toda štab 4. operativne cone je napotil Šlandrovo brigado z zajetimi vozili na Koroško, ki je 369. legionarsko, »Vražjo« divizijo prepustila 5. in 11. krajiški diviziji, ki sta prispeli v Celje 12. maja 1945.

Maščevanje

5. divizija je nadaljevala pot proti Koroški, ko je njena 4. krajiška brigada prišla 15. maja do Črne, 1. krajiška proletarska brigada pa je razoroževala predvsem ustaše med Celjem in Velenjem oziroma do Vranskega, saj je Šlandrova brigada usmerila bežečo vojsko proti Ljubljani, ko naj bi jo razorožila 15. slovenska divizija na Trojanah in Črnivcu. 5. divizija se je od ustanovitve novembra 1942 pa vse do odhoda proti Srbiji bojevala predvsem v Bosanski krajini med Uno, Sano in Vrbasom, izhodišče pa je imela v Grmeču. 1. krajiška proletarska brigada je bila ustanovljena v maju leta 1942 iz 1. krajiškega odreda, sestavljali so jo borci Podkozarja in Podgrmeča. V 4. krajiški brigadi so bili predvsem borci z območja Bosanskega Petrovca in Drvarja. V sestavi divizije pa je bila še 1. jugoslovanska divizija, ki so jo sestavljali Hrvati in Slovenci iz nemške vojske na vzhodnem bojišču, oborožili pa so jih Sovjeti.

Ustaški krvnik išče preživele žrtve.

V Celju in bližnji okolici je ostala 11. krajiška divizija. V njeni sestavi je bila 5. krajiška brigada (kozarska). V njej so bili predvsem borci, ki so preživeli skoraj dvomesečne boje na Kozari in so se izmaknili iz uničujočega obroča. To so bili prekaljeni borci in skoraj vsi so imeli nekoga iz ožje rodbine med žrtvami v nemško-ustaški ofenzivi. V 12. krajiški brigadi so bili borci iz 5. krajiške in iz 2. krajiške brigade z območja Podgrmeča, njen 3. bataljon pa je bil z območja Prnjavora. V sestavi 11. divizije je bila tudi 8. črnogorska brigada. 11. divizija je 13. maja osvobodila Celje in širšo okolico. 8. črnogorska brigada je zbirala vojni plen in razvrščala ujetnike. 12. brigada je čistila širšo okolico Celja od ustašev, medtem ko je 5. brigado prevzela Ozna 1. armade JA, pod njenim poveljstvom je bila vse do 21. maja. Temeljna naloga Ozne je bila v tistem času odkrivanje vojnih zločincev med zajetimi sovražnikovimi vojaki. V največji meri so bili to ustaši in nekaj malega četniki. Nemške enote so se namreč organizirano predale že 10. in 11. maja.

Že v prejšnjih prispevkih je bilo veliko napisanega o ustaški zločinih v Pounju okoli Bosanske Krupe, na Kozari in še posebej v bitki na Kozari. Tako je poveljnik orožniškega polka iz Banjaluke v poročilu vrhovnemu orožniškemu poveljstvu v Zagrebu poročal: »Ponoči 2./3. avgusta 1941 so ustaši postrelili približno 700 grko-vzhodnjakov (Srbov – op. a.), ki so bili zaprti kot talci ali pa so jih zajeli med akcijo čiščenja.«

Strahotni zločini v Bosni

Politični oddelek nemškega veleposlaništva v Zagrebu opisuje strahoten zločin v okolici Banjaluke: »Ustaški odred pod poveljstvom dveh častnikov in frančiškanskega meniha fra Majstorovića je izvedel akcijo čiščenja v vaseh Motike, Drakulići in Šargovac, v katerih je bilo ubitih več kot 880 ljudi pravoslavne vere, med njimi tudi 53 otrok iz Šargovca.« Dejansko je bilo v teh dneh ubitih več kot 2300 ljudi, med njimi 551 otrok. Isti vir navaja: »Število žrtev v Prijedoru in okolici med klanjem, ki je trajalo 13 dni, se ocenjuje na približno 1500 ljudi. Nadaljnje število ni znano, ker so klanja izvajali v manjših skupinah po vaseh.« Tretje morišče po številu žrtev je bilo v Sanskem Mostu, kjer naj bi bilo na kraju Šušnjar v nekaj dneh v avgustu leta 1941 zaklanih več kot 5.500 Srbov, vseh žrtev pa naj bi bilo 7182. Zgodovinarji so ugotovili, da naj bi bilo v okrajih Bihać, Bosanska Krupa in Cazin ubitih približno 20.000 Srbov, v okraju Sanski Most približno 6000 in okrajih Prijedor in Bosanski Novi prav tako približno 6000 Srbov.

V februarju leta 1943 sta nemški diviziji 7. SS Princ Evgen in 369. Legionarska, »Vražja«, med prvo fazo bitke »Weiss 1« za ranjence oziroma četrto sovražnikovo ofenzivo povzročili smrt na različne okrutne načine na Grmeću, ko so ubili 3370 ljudi, v taborišča so jih odpeljali 1722 in tam so bili uničeni, 1256 pa jih je umrlo od mraza in lakote. Od približno 15.000 civilistov, ki so se zatekli na planino in v gozdove, jih je umrlo več kot dve tretjini. Najtežji zločin pa je storila 369. divizija v vaseh Jelašinovci in Bojišta, kjer je na spomeniku zapisanih 132 imen padlih borcev, 534 žrtev fašističnega nasilja ter 958 ubitih in umrlih beguncev iz Banije, s Korduna in iz Podgrmeča. 5. krajiška in 2. krajiška brigada sta se uspeli prebiti iz obroča in rešiti več kot 2.000 beguncev. Po preboju je bila iz obeh brigad in zaostalih borcev drugih brigad oblikovana 12. krajiška brigada kot četrta brigada, v njej so bili borci in poveljniki zvečine s Kozare in iz Podgrmeča.

5. krajiška in 12. krajiška brigada sta dobili nalogo razorožiti in odpeljati v ujetništvo ogromno množico ustašev, ki so grozili z rušenjem in požigom Celja in okolice. Niso se hoteli predati in so še naprej streljali po partizanih in ubijali celo civiliste ter niso sprejeli določil brezpogojne kapitulacije. Najverjetneje je bila nosilka likvidacije zajetih ustašev in legionarjev 5. krajiška brigada pod poveljstvom Ozne 1. armade JA. V številnih manjših spopadih je bilo precej ustašev ubitih še pred zajetjem. Tudi njihova trupla so v množičnih grobiščih okoli Celja.

Maščevanje je bilo kruto, vendar še z veliko več prizanesljivosti, kot pa so bili storjeni zločini. Več kot sprevržena je vsaka pieteta do zločincev. 7. februarja letos je bila velika pravoslavna maša za žrtve iz okolice Banjaluke, saj je minilo 75 let od tega strahotnega zločina. Bila je enkratna priložnost, da bi se hrvaški in bošnjaški »demokratični« in »evropsko naravnani« oblastniki z največjo pieteto poklonili srbskim žrtvam in se hkrati v imenu svojega naroda opravičili potomcem žrtev in srbskemu narodu Bosanske krajine. Žal jih tam ni bilo. Nasprotno, iz fašistoidnega nacionalizma črpajo svojo politično moč tako eni kot