ZZB za vrednote NOB Slovenije bo 75. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte (OF), ki se je bomo spomnili konec aprila, počastila z obsežnim zbornikom, v katerem je zbranih kar 60 prispevkov vidnih slovenskih avtorjev. V zborniku je med drugim mogoče prebrati tudi misli in dragocene spomine treh še živečih slovenskih narodnih herojev: Andreane Družina – Olge, Jožeta Ožbolta in Draga Flisa – Strele. V zborniku pa so zbrana tudi razmišljanja še živih prvoborcev, nosilcev partizanske spomenice leta 1941 in številnih drugih aktivnih udeležencev NOB. Njim se s svojimi zapisi pridružujejo ugledni intelektualci, akademiki, raziskovalci, zgodovinarji in drugi avtorji, ki vsak s svojega zornega kota predstavljajo svoj pogled na preteklost, sedanjost in tudi prihodnost. Uvod je prispeval 101-letni akademik dr. Anton Vratuša, interniranec, partizan, politik in diplomat, ki kljub svoji častitljivi starosti še vedno bistrega duha in ostrega uma dejavno spremlja zdajšnje dogajanje.
Urednik zbornika je Janez Stanovnik, častni predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, dolgoletni predsednik slovenske borčevske organizacije, partizan, diplomat, politik in človek, ki je vojno dogajanje v Ljubljani leta 1941 neposredno spremljal in osebno poznal večino članov ustanovnega sestanka OF v noči s 26. na 27. april leta 1941. Ne skriva, da sta mu priprava zbornika in njegovo urejanje, pri čemer mu pomaga zgodovinarka Nevenka Troha, vzela veliko časa in energije, hkrati pa ga opravljeno delo navdaja s ponosom, saj so v njem avtorji z različnih zornih kotov osvetlili dogajanje ne le tiste pomladi leta 1941, temveč tudi dogodke med vojno in po njej ter seveda svoje poglede na čas, v katerem živimo. Dovolj razlogov torej za pogovor z urednikom Zbornika OF.
Predsedstvo ZZB za vrednote NOB Slovenije vam je zaupalo urejanje Zbornika OF ob 75. obletnici ustanovitve OF. Kaj je namen tega res obširnega dela?
Namen zbornika je predvsem opozoriti širšo javnost na to, da letos praznujemo 75. obletnico ustanovitve OF, in predstaviti sporočilo OF, ki je primerno tudi za današnji čas.
Kot ogrodje in izhodišče zbornika ste vzeli temeljne točke OF. Ali menite, da so dovolj aktualne tudi za današnji čas?
Temeljne točke OF so nastajale v daljšem časovnem obdobju leta 1941 in predstavljajo vizijo OF v tedanjih razmerah. Iz te vizije in izvrševanja programskih usmeritev, ki jih te točke vsebujejo, pa so se rodile vrednote OF, ki so se v času NOB, ki je tudi zrasla iz OF, oblikovale in utrdile tako, da imajo trajno vrednost. Naštel bom le nekatere.
Pogum je potreben v vsakem velikem zgodovinskem prelomnem obdobju. Današnje generacije se morajo zamisliti nad tem, kakšen pogum in kakšno samozavest smo imeli Slovenci, da smo se na celotnem narodnem ozemlju uprli nacifašizmu, ki je bil tedaj absolutni gospodar v vsej Evropi. V nekaj dneh so Nemci spravili na kolena Francoze in Angleže, mi mali Slovenci pa smo se uprli tej ogromni sili. Za odpor je potreben pogum, in to je zame velika vrednota, ki se je moramo zavedati.
Zvestoba je druga pomembna vrednota. Vedeti moramo, da se je partizanska vojska v glavnem rekrutirala iz prostovoljcev, in ta prostovoljska vojska je štiri leta vztrajala v boju. Glavno vezivo, ki je partizane povezovalo ves ta čas, je bila po Kocbeku – tovarišija. Tovarištvo in neverjetna medsebojna solidarnost. Ne le v boju, ampak zvestoba drug drugemu, kar je povezovalo partizane in vse, ki so upor podpirali.
Suverenost je pomenila, da smo se Slovenci z uporom poslovili od hlapčevstva in ponižnosti ter se junaško in z vzravnano hrbtenico postavili po robu okupatorjem naše zemlje. Danes ugotavljamo, da nam takšne pokončnosti pogosto manjka, da ponižno sprejemamo direktive iz Bruslja in nekritično dovoljujemo, da nam tamkajšnja birokracija odreja, kar lahko in česa ne smemo delati.
Ena izmed pomembnih vrednot in sporočil sedanjosti je bila tudi zahteva po ljudski demokraciji, za katero je Kocbek dejal, da je bila to največja pridobitev NOB. Ljudska demokracija pomeni neposredno demokracijo. To ni negacija parlamentarizma, ampak ta zahteva tesnejši stik političnih voditeljev in zakonodajalcev z volilno bazo in volivci. Ti nimajo le možnosti direktnega vplivanja na zakonodajo, temveč tudi možnost odpoklica svojega odposlanca in z institucijo referenduma možnost direktnega vplivanja na ključne državne odločitve. Zato ljudsko demokracijo razumemo kot neposredno demokracijo.
Celoten pogovor je objavljen v Svobodni besedi, številka 5, marca 2016
