Piše: Matjaž Kmecl, podpredsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije

Dovolj znano je, s kolikšno skrbjo in ljubeznijo je slovensko partizanstvo med drugo svetovno vojno gradilo svojo ilegalno državo tudi na področju kulture: od gledališča in radia do glasbenih ansamblov in znanstvenega inštituta, od kulturno-umetniških skupin v borčevskih enotah do brezštevilnih skrivnih tiskarn, ki niso tiskale samo politično obveščevalnih biltenov, temveč so si »privoščile« celo umetniške, danes bi rekli bibliofilske tiske, za kakršne bi komajda lahko verjeli, da so nastali v vlažnih, skrajno skromnih bunkerjih – rodila jih je lahko samo izjemna pripadnost slovenski kulturi, jeziku in izročilu. Takšen je bil na primer umetniški natis Prešernove Zdravljice ob stoti obletnici njenega rojstva. Zelo znan je tudi podatek, da so literarni zgodovinarji zbrali in našteli 12.000 pesmi iz takratnega časa, da je v tistih zagatnih letih pisal pesmi skoraj vsak uporniški Slovenec. In tako naprej.

Če kdo danes hrupno sprašuje za vrednote OF, jih lahko vsaj nekaj ključnih najde že kar v teh dejstvih. Narodnoosvobodilni boj je bil pač tudi boj za slovensko kulturo, jezik in samobitnost; za ohranitev vsega tistega, kar so nam v zakladnico naše samozavesti, ustvarjalnosti in poguma skozi dolga stoletja shranili naši predniki. Nekako tako kot vsak umni kmet za varnost svojega gospodarstva hrani najboljši gozd za morebitne hude čase, hranimo tudi mi spomin na kmečke upore, na Trubarjevo oznanjevalsko ljubezen do ‘ljubih Slovencev’, na Prešerna in njegovo Zdravljico, na vse tiste nekdanje Slovence, ki so ohranjali svoje slovenstvo tudi za ceno največjih stisk in odrekanj. Tako hranimo in negujemo v svoji zavesti spomin na narodnoosvobodilni, partizanski boj, ko se je sicer vsa Evropa s prenekaterimi slovenskimi ljudmi vred potuhnila pred surovostjo nacifašizma.

Po osamosvojitvi leta 1991 smo se pridružili svetovnemu gospodarskemu in političnemu sistemu, ki je neusmiljen do vsega majhnega in krhkega, kakršen je pač po številu duš tudi naš narod. V njem štejejo velike številke in velik denar. Vse, kar ni to, prepustijo propadu in izginotju – še posebej če ne stojijo za takšno rečjo pogumni, trdni in samozavestni ljudje.

Ob letošnjem kulturnem prazniku moramo pomisliti, da smo morda že nevarno blizu takšnemu trenutku. Preveč Slovencev bi zaradi sprotnih političnih koristi ta hip zatolklo celotno našo zakladnico preteklosti v nič. Včasih so takšno usodo trpeli Trubarjevi protestantje, celo tudi kmečki puntarji in vsi poznejši nosilci njihovega izročila; danes se je na njihovem mestu znašel partizanski boj. Zmeraj pa je bil način rušenja vnaprej znan – poiskati bolj ali manj obrobne ‘okvare’ in jih potem do onemoglosti napihovati v videz osrednje, vse prekrivajoče pomembnosti.

Toda naj rečemo: ljudje božji, ki ste pri tej raboti, pomislite, da se igrate s temeljno snovjo slovenskega obstoja – tudi če hodite na prešernovske proslave sedet v prve vrste in četudi še tako zanosno pojete himno o svobodnih narodih in ljudeh!

Zdi se, da pač neizogibno prihaja čas, ko bomo morali spet misliti predvsem na nove velike preizkušnje, na nove žrtve in na odgovornost novih slovenskih rodov do izročila prednikov in do nadaljnje prihodnosti.

ZZB NOB je eden od varuhov našega duhovnega in vrednotnega zaklada, zato razume kulturni praznik tudi kot svoj praznik – ne kot dan, ki je prazen, temveč kot dan, ki je simbolno nabit z odgovornostjo. Navsezadnje so ga prvič slovesno praznovali že med vojno, med NOB, ko so vsenaokrog še padale žrtve: za svobodo, za lastni jezik in kulturo.