Žrtev se je maščevala
Dogodkov po 9. maju 1945 na Štajerskem ne gre ocenjevati brez vedenja o razmerah in dogodkih v drugi svetovni vojni na tleh Jugoslavije, ki pa imajo globoke korenine v več stoletij trajajočem nasprotovanju narodov in v nenehnem poseganju tujcev po teh območjih. Stran, ki vidi te dogodke v luči »komunističnega« nasilja in »povojnih pobojev«, namerno noče sprejeti svojega (največjega) dela krivde in pri tem krivi zgolj »lastne domače komuniste«. To pri nas počne Cerkev, ki se hoče oprati izvirnega greha tisočletne kolaboracije s tujci.
PIŠE: Milan Gorjanc
Vik in krik zganjajo preživeli sodelavci okupatorjev in njihovi nasledniki v Novi slovenski zavezi. Obojim pa »štango« drži stranka zvenečega imena, ki pa v tem početju ni ne slovenska in ne demokratska. Naša borčevska in dejansko demokratska in slovenska stran pa je bila ob privolitvi v »spravo« prevarana pred že več kot četrt stoletja. Zgodovinska stroka je razdeljena: nekateri z lažnimi argumenti in »pričevalci« pritrjujejo desni strani, drugi spet v težnji po »uravnoteženosti« in »zgodovinski resnici« pozabljajo ali pa ne vedo, kaj se je na območju Jugoslavije dogajalo pred 9. majem 1945. Ni moj namen opravičevati početja partizanske vojske v tistih usodnih časih. Želja je zgolj opozoriti, da so ti dogodki samo upravičeno maščevanje za krivice in zločine, ki so jih sodelavci okupatorjev storili od 6. aprila 1941 pa do 9. maja 1945.
10. maja 1945 je 3. udarna (črnogorska) divizija JA med Rimskimi Toplicami in Bregom zloglasni 7. SS-diviziji Princ Evgen zaustavila beg proti Avstriji. To divizijo so sestavljali pretežno prostovoljci nemškega rodu ali »folksdojčerji« iz Banata in jugoslovanski državljani. Divizija se je od jeseni 1942 pa vse do konca vojne bojevala na tleh Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Hrvaške. Višji častniki in poveljniki od čete navzgor pa so bili Nemci iz Nemčije ali Avstrije, pozneje so se pridružili še romunski Nemci.
Kozara in Neretva
7. SS-divizija je storila nepojmljive zločine. Že julija leta 1942 sta dve bojni skupini banatskih Nemcev sodelovali v nemško-ustaškem masakru srbskih civilistov na Kozari, ko so v taborišča odvedli skoraj 70.000 civilistov, med njimi več kot 12.000 otrok, ubitih pa je bilo skoraj 35.000 ljudi. V pripravah na gorsko bojevanje je 7. SS-divizija v oktobru 1942 na območju Kopaonika v Srbiji izvajala čistke proti četnikom. Tam so v vasi Kriva Reka in okoliških zaselkih zverinsko ubili 320 domačinov, med njimi 15 otrok, mlajših od pet let. 45 domačinov so zaprli v cerkev in jo zaminirali. Nekega kmeta so celo živega pekli na ražnju. Nekaj dni zatem jih je komandant vseh esesovskih enot Himmler obiskal v Kraljevu in jim podelil visoka odlikovanja.
Največje zločine pa je divizija počela v prvi polovici leta 1943 v 4. sovražni ofenzivi – bitki na Neretvi. V prvi fazi je bila na težišču napada in je prodirala iz Karlovca prek Bihača do Bosanskega Petrovca, ko naj bi obkolila 1. hrvaški korpus (6. liško, 7. banijsko in 8. kordunsko divizijo) na območju Korduna in Banije. V tej nameri ni uspela in je utrpela precejšnje izgube. Maščevala se je nad nedolžnimi civilisti: v domovih so poklali ali celo žive zažgali več kot 250 civilistov ne gleda na spol in starost. Največ žrtev je bilo srbske narodnosti, pobili pa so tudi več deset Hrvatov. Precej ljudi s Korduna so esesovci pobili nekaj dni zatem na območju Grmeča, ko so se umikali pred njimi. Morilski pohod je 7. SS-divizija nadaljevala na Grmeču, kjer je skupaj s 369. legionarsko »vražjo« divizijo in drugimi nemškimi silami pobila po uradnih podatkih več kot 3200 ljudi, v taborišča pa so odgnali skoraj 2000 ljudi. Najstrašnejši je bil pokol približno 400 žena in otrok v vasi Tuk Bobija na Grmeču. Na bojni poti je 7. SS-divizija požgala vse vasi in izropala vso imetje.
Hercegovina
V peti sovražni ofenzivi – bitki na Sutjeski – so esesovci znova dobili najpomembnejšo vlogo. Že na samem začetku ofenzive so v Hercegovini v okolici Stolca pobili več kot 30 muslimanov. Najstrašnejši pa so bili zločini v Črni gori, ko je 7. SS-divizija sledila 3. udarni diviziji od Šavnika pa vse do Sutjeske. Tako so zločinci iz 7. SS-divizije na Pivški planoti med Pivo in Taro ter Durmitorjem zunaj boja pobili 1080 civilistov, zvečine starcev, žena in otrok. Iz bratstva Blagojevićev je bilo ubitih 282 ljudi. V vasi Doli so v eni uri pobili 520 domačinov, med njimi tudi 107 otrok. Ko preboj 3. divizije na Sutjeski ni uspel, so esesovci pobili vse zajete partizane, med njimi tudi približno tisoč ranjencev iz Centralne bolnice ter 220 bolničark in 30 zdravnikov. Ranjence na nosilih so poklali. Pedantni Nemci so prešteli svoje žrtve in zapisali, da je 7. SS-divizija med bitko na Sutjeski pobila 3152 »komunistov«, skoraj polovico vseh žrtev. Po končani ofenzivi so se znesli nad muslimanskimi prebivalci v predelih vzhodne Hercegovine in Romanije, kjer so pobili 253 ljudi, največ muslimanske narodnosti. V vasi Košutice na Romaniji so zaklali 37 otrok in 16 žensk, od 69 žrtev jih je bilo 37 žensk.
Po kapitulaciji Italije je 7. SS-divizija prodrla v Dalmacijo, da bi razbila vseljudsko vstajo. Na širšem območju Sinja v Cetinski krajini so v nekaj dneh septembra 1943 pobili 292 ljudi, predvsem Hrvatov. Na začetku novembra pa so nadaljevali pokole v zaledju Ploč v spodnjem toku Neretve, kjer so ubili 107 starcev, žena in otrok hrvaške narodnosti. Z zločini so nadaljevali še zadnje dni marca 1944, ko so v Cetinski krajini v nekaj dneh pobili 1717 ljudi, od tega samo tri ujete partizane, preostali so bili civilisti in predvsem starci, žene in otroci. V vasi Voštane na meji z BiH so esesovci v dveh dneh pokončali 330 vaščanov hrvaške narodnosti (143 otrok, 37 fantov in deklet in 47 starcev). Življenje so končali pod noži, skupinsko živi zažgani v hišah in najmanj pod streli. Vse vasi so do temeljev požgali in izropali.
Črna gora
Najstrahotnejši zločin pa je 7. SS-divizija storila v vasi Velika v Črni gori, ko je 28. julija 1944 pokončala 426 vaščanov s klanjem in jih skupinsko sežgala v stavbah. Med ubitimi je bilo več kot 120 otrok. Pri tem ji je pomagala 21. SS-divizija »Skenderbeg«, ki so jo sestavljali Albanci s Kosova, iz Črne gore in Albanije in Muslimani iz Sandžaka. Poveljujoči častniki so bili prejšnji pripadniki 7. SS-divizije.
Banatski »folksdojčerji« so bili tudi rablji slovenskim talcem na Frankolovem 12. februarja 1945.
Borci 3. udarne divizije so vodili ogorčene borbe s 7. SS-divizijo julija leta 1944 na območju doline Lima v Črni gori. Konec septembra 1944 so jo premestili v Srbijo, kjer je varovala umik armadne skupine E iz Grčije. Znova so se srečali v marcu 1945 pred osvoboditvijo Sarajeva. 3. udarna divizija je od 6. do 12. maja 1945 zajela 4.784 Nemcev, 6.989 ustašev in hrvaških domobranov, 950 italijanskih fašistov, 315 četnikov in 60 Rusov. V poročilu ne omenjajo dolenjskih domobrancev, zajetih v okolici Mokronoga. Večina zajetih je bila iz 7. SS-divizije in iz 373. legionarske divizije Tiger. Med zajetimi je bilo skoraj 4000 ranjenih. Ker je 3. udarna divizija nadaljevala prodor na Gorenjsko, je ujetnike predala 4. krajiški diviziji, ki jih je odvedla proti Dobovi.
Zajeti pripadniki 7. SS-divizije so za svoje zločine od Kozare pa do Zidanega Mostu dobili zasluženo kazen. Mnogo ranjenih so maščevalni partizani kar pometali v Savo. Druge so borci 4. krajiške divizije pospremili proti Dobovi. Že med potjo od Rimskih Toplic do Dobove so številni končali življenje kar ob cesti, saj so jih spremljali borci 2. kozarske brigade. Drugi trohnijo v protitankovskem rovu od Rigonc do Mosteca. Visokim častnikom so sodili pred vojaškim sodiščem v Beogradu. Pravici je bilo zadoščeno sicer na krut način, a še vedno manj krut v primerjavi z zločini nad civilisti in nemočnimi ljudmi. Slovenske oblasti pa naj te kosti pustijo tam, kjer so že 70 let.
