Dr. France Križanic v Pečicah
France Križanič, podpredsednik ZZB NOB na slovesnosti ob 40. pohodu po poteh Brežiške čete, Pečice, 22. oktober 2016.
Letos mineva 75 let odkar je naša največja generacija (izraz je ameriški, a velja brez dvoma tudi za nas) za spopad s fašistično agresijo oblikovala Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V tem soočenju se je v Sloveniji sčasoma vzpostavila armada 30 do 38 tisoč partizanov in s kombinacijo gverile ter manevriranja večjih enot (brigad in divizij) sprejela boj proti okoli 125 tisoč pripadnikom sil osi nameščenih od Trsta do Lendave ter od Celovca do Brežic. Po oceni direktorja inštituta za novejšo zgodovino in našega glavnega poznavalca vojaške zgodovine prof. dr. Damjana Guština so na slovenskem bojišču sile osi izgubile do 12.200 vojakov – do 8000 nemška vojska (podatek ni dokončen in se z novimi ocenami lahko spremeni), 2700 različne kolaborantske formacije in 1500 italijanska vojska – medtem ko je imela partizanska stran 28.400 padlih. Razmerje med partizanskimi (torej zavezniškimi) žrtvami in izgubami sil osi je bilo podobno kot na italijanskem bojišču.
Spoštovani:
Dovolite, da se nekoliko zadržim pri fašizmu. Angleški zgodovinar Eric Hobsbawm je kot vzrok II. sv. vojne opredelil veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja in nesposobnost demokratično izvoljenih vlad, da bi to krizo končale. Sledil je padec zaupanja med ljudmi in vzpon fašizma, ki je kot odgovor na krizo odpravil svobodo, bratstvo in enakost, družbo pa vrnil na raven predmodernega podložništva. Temu je na novo dodal vrednote egoizma ter pohlepa, narodovo poistovetenje v sovraštvu do drugih narodov in kot rezultat – popolno razčlovečenje sebe in drugih.
Sledil je konflikt med fašističnimi državami in njihovimi žrtvami – državami kjer fašizem ni zmagal ter narodi, ki si jih je fašizem podredil. Šlo je za brezobziren napad fašističnih držav na svoje sosede. Za rop in pomor. V tem spopadu najprej fašistična, potem pa še protifašistična stran nasprotnikom nista priznavali statusa človeka. Eric Hobsbawm je eno od knjig, v katerih je orisal zgodovinski kontekst druge svetovne vojne, naslovil: »Čas skrajnosti«. 1. sv. vojna je v svetu terjala 60 milijonov žrtev ali 0.85% prebivalstva, v Sloveniji pa 94 tisoč žrtev ali 6.3% prebivalstva (padel je vsak šestnajsti).
Danes se fašizem vrača iz podobnega razloga in na podoben način kot pred devetdesetimi leti. Glede na zgodovinske izkušnje je najbolje takšno gibanje z njegovimi manifestacijami (simboli,ipd.) vred prepovedati in v kali preprečiti njegov razvoj. Tu je ključna vloga sodobne demokratično vodene države. Skušnjava egoističnega užitka je vsaj za del populacije vsakega naroda očitno prevelika.
Spoštovani:
Brežiška četa je, podobno kot druge partizanske enote v letu 1941, nastala iz bojnih skupin aktivistov OF. Bratje Milavec so že 13. septembra izvedli diverzijo na železniški nadvoz v Vidmu pri Krškem ter za osem ur prekinili promet med Zagrebom in Ljubljano.
Nezadovoljstvo Slovencev ob množičnem izseljevanju (viri navajajo 17.259 izgnanih iz Krške kotline) je ustvarilo pogoje za hiter začetek oboroženega odpora. V Brežicah ga je organiziral po rodu Tržačan sicer pa mariborski maturant in španski borec Rudi Janhuba. Kot vojaškega poveljnika je pritegnil Celjana (rojenega v Šentjurju) Dušana Kvedra – Tomaža, poročnika španske republikanske armade, kasnejšega ustanovitelja (komisarja) II. grupe odredov in komandanta Glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Brežiška četa je bila ustanovljena 28. oktobra 1941 v železniški čuvajnici 32 (Brezina) pri Brežicah, kjer je živela družina Milavec. Imeli so 11 pušk, 21 ročnih bomb in nekaj pištol. Geslo je bilo tiho požvižgavanje pesmi Na planincah. Pri svojem delovanju je četa v bistvu manifestirala slovensko vojaško prisotnost v odgovor na proces izseljevanja Slovencev iz Krške kotline (viri navajajo rekvizicijo posteljnine, oblek in krzna v vili na Globokem, oboroženo zaščito kmetov, ki so reševali pohištvo. živino in obleke pred okupatorsko zaplembo, netenje požarov na zaplenjenih posestvih v Gaberju pri Dobovi, uničevanje vina v zapuščenih hramih okoli Brežic, rekvizicijo hrane in aretacijo nemških uradnikov v veletrgovini Bibič (Dečna sela pri Brežicah), od običajnih partizanskih akcij pa je četa izvajala diverzije na železniške povezave in justifikacijo gestapovcev. 28. novembra 1941 so se borci Brežiške čete nastanili v Gorjanah pri Podsredi (hram Jožeta Kuneja), bili izdani in razbiti v spopadu s 1. vodom 1. čete 93. rezervnega policijskega bataljona. V bitki so padli štirje partizani, enajst pa je bilo ujetih in deset med njimi kasneje (večina 27. decembra 1941, eden pa 25. marca 1942) ustreljenih v mariborskih zaporih. Komandant in komisar čete v času bitke nista bila z enoto.
V pripravah na današnje srečanje sem povprašal zgodovinarje, kaj naj Vam še zlasti »položim na srce« v zvezi s potjo Brežiške čete. Dobil sem zelo konkretne napotke. Razumite, kot pač želite. Citram: enota je bila mlada in neizkušena, ni imela zgrajenega vojaškega kolektiva, čutilo se je pomanjkanje oficirskega in podoficirskega kadra, enota ni v celoti upoštevala partizanskega načina bojevanja (stalno manevriranje in stalen napad, ne pristajanje na spopad v pozicijski obrambi – ni se osvobodila defenzivne taktike), enota je bila preslabo oborožena in opremljena, imela je preslabo obveščevalno službo in preslabo povezavo s terenskimi odbori OF, zaledje še ni bilo v celoti organizirano, enota pa je bila izpostavljena izdajam (informiranje sovražnika o gibanju partizanov) Fialtus-Judeževega tipa (povezano z materialnimi koristmi tega, ki okupatorju nosi informacije). Enota se je predolgo zadrževala na istih mestih in bila med počitkom preslabo zavarovana. Straže so bile postavljene nepravilno. Nezadostno so se prikrivale, zveze s poveljstvom partizanske vojske so bile počasne in slabe, priprava večjih usklajenih akcij pa zelo težavna.
Omenjene zakonitosti so bile s Slovenijo v letu 1941 splošne. V Posavski regiji so veljale tako za Brežiško četo, kot za Krško partizansko skupino in Celjsko četo. Vse tri so bile uničene zaradi izdaj ter nepravilno postavljenih straž. In vendar so dale sodobnikom, zlasti pa mladini, zgled ter samopodobo. Slovenski narod je v tem obdobju preizkušnje prvič pokazal svojo temeljno značilnost: neuklonljivo trdoživost (resilience). Slovenske »termopile« so v Gorjanah pri Podsredi, pri Treh žebljih na Pohorju, pri starem Hotelu Šport na Rudnem Polju, v Javorovici na Gorjancih, pa tudi v brezštevilnih drugih krajih neenakih bitk, zaporih in taboriščih, kjer je človeško srce zdržalo v bitki za smisel, za vse dobro, resnično in lepo.
Spoštovani:
S končno zmago narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, to je s sodelovanjem pri zajetju von Lehrove armadne skupine E ter pri osvoboditvi Trsta, je slovenski narod nastopil kot subjekt v mednarodnih odnosih in s tem vzpostavil zgodovinsko ter mednarodno-pravno osnovo svoje državnosti.
Kako se je OF leta 1941 lahko sploh pojavila, na čem je gradila in kakšne temelje je po zmagi v 1945 postavila? Kaj je zraslo iz teh temeljev?
Ocenjujem, da so Slovenijo od začetkov državne organizacije do nastanka Osvobodilne fronte opredelile fevdalna razdrobljenost (za razliko od Čehov Slovenci nismo imeli kraljevine, ki bi nam dajala tradicijo in z njo dodatno legitimnost za oblikovanje sodobne države), polom velikega slovensko-hrvaškega kmečkega punta in s tem neuspela odprava fevdalnih odnosov (za razliko od Anglije, Nizozemske ali Švice), koncept zedinjene Slovenije v 1848, umetno omejevanje razvoja po 1848 (zemljiška odveza z odplačilom in rast kmečkih dolgov, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, prihranki so se odlivali v tujino), veliko izseljevanje prebivalstva med 1880 in 1910 (300 tisoč odseljenih, tretjina takratnega prebivalstva in 70% naravnega prirasta), gospodarsko zelo dobro pripravljen vstop v Kraljevino SHS (takrat so Slovenci prevzeli kontrolo nad podjetji v tuji lasti s posebnim pravnim instrumentom – sekvestrom, to je s prevzemom začasnega upravljanja premoženja).
Med obema vojnama je nato vzklila samozavest našega prebivalstva. Gre za samopodobo gospodarja, ki se zaveda svojih sposobnosti in svojega mesta v svetu. To samozavest je bilo zlahka opaziti v kulturni in znanstveni ustvarjalnosti, pa tudi v športu. Univerza, Akademija znanosti in umetnosti, profesionalna gledališča, knjižna in likovna dela najvišje kakovosti, osvajanje zlatih olimpijskih medalj, gradnja športnega centra z infrastrukturo za doseganje svetovnih rekordov.
Spoštovani:
Na teh izkušnjah in s tega vzdušja je izrasla Osvobodilna fronta slovenskega naroda in si poleg poraza fašistične agresije zastavila celo vrsto ciljev. Med njimi tudi prevzem oblasti na slovenskem ozemlju, kot glavni atribut države. OF je to šesto temeljno točko svojega programa iz novembra 1941 dosegla z organizacijo federalne države Ljudske republike Slovenije, kasneje preimenovane v Socialistično republiko Slovenijo, ves čas pa z ustavno zagotovljeno možnostjo izstopa iz jugoslovanske federacije. Ta določba je bila leta 1991 z uvedbo samostojne države tudi izvedena.
Gledano z narodnogospodarskega vidika lahko dosežke in mejnike v državi nastali po zmagovitem odporu okupatorjem v II. svetovni vojni opredelimo:
- industrializacija v Socialistični republiki Sloveniji z vsemi nastavki za gospodarski razvoj tudi na postindustrijski ravni (kulturna, šolska, znanstvena, zdravstvena, socialna, varnostna infrastruktura);
- kratkoročno gospodarsko dobro pripravljena osamosvojitev 1991(lastna valuta, nov investicijski cikel);
- zamuda pri uvajanju sodobne razvojne politike (brez spodbud raziskovalni in razvojni aktivnosti v gospodarstvu, majhne spodbude uvajanju novih podjetij, izdelkov ali novih tehnologij v obstoječih podjetjih);
- uvedba te politike šele po vstopu v EU (vezano na kriterije pri koriščenju evropskih sredstev) – ustvarjanje velikega presežka v menjavi s tujino in na izvozu temelječa gospodarska rast;
- neustrezna regulacija bančnega sistema kot podlaga za tretjo fazo privatizacije – tokrat razprodaje slovenskega gospodarstva (po cenah, ki kažejo na očitno goljufijo).
Slednje predstavlja izziv za sedanjo generacijo in njen preizkus ali bo sposobna nadaljevati izvajanje 4. točke programa OF: »Ustvarjanje novega lika aktivnega slovenstva v boju za svoje narodne in človeške pravice«. Avtorstvo te točke pripisujejo Edvardu Kocbeku. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je z nastankom in vztrajanjem v boju proti fašističnemu nasilju to programsko točko za obdobje takratne generacije izvedla.
Spoštovani:
Če gledamo gospodarske dosežke od 1945 (po zmagi OF) do 2015, vidimo, da se je število prebivalstva v Sloveniji povečalo za 639 tisoč ali za 45%. Leta 2015 je imela Slovenija blizu 19 tisoč evrov bruto domačega produkta na prebivalca in je bila po tem kriteriju na 16. mestu med članicami EU. Med njimi je bila na 6. mestu po investicijah za raziskave in razvoj v bruto domačem produktu, na 13. mestu po registriranih patentih na milijon prebivalcev ter na 5. mestu po deležu presežka izvoza nad uvozom blaga in storitev v bruto domačem produktu. Sodimo torej med gospodarsko razvite države, ki so na postindustrijski stopnji dosegle raven »družbe znanja« in se lahko kot take enakopravno kosajo s konkurenco na svetovnem trgu.
