Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob 73. letnici boja 3. bataljona Prešernove brigade, Goreljek, 10. december 2016
Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, na Goreljku
Danes smo tukaj, da obudimo spomin na boj III. bataljona Prešernove brigade na Goreljku. Na boj z mnogo številčnejšim sovražnikom. Na delu je bil izdajalec. S tem dogodkom je povezana tudi ustanovitve bolnice imenovane »Ambulanta E preko 4 G«.
Tukaj so se pokazale vse vrednote našega boja za obstoj, za svobodo. Brezkompromisen boj za obstoj, za svobodo, vztrajati tudi, ko je situacija na videz brezizgledna. In na drugi strani brezmejna solidarnost, požrtvovalnost za tovariša za sočloveka. To so vrednote, ki so globoko zakoreninjenje v našem narodu in ki so se še dodatno okrepile in razvile v našem narodno osvobodilnem boju.
O humanosti naše NOB morda največ pove ravno partizansko zdravstvo. Bilo je ena od bistvenih prvin nastajajoče slovenske države. V njem je delovalo 201 zdravnik, 267 medicincev in čez 3100 drugega bolniškega osebja. Imeli smo 121 partizanskih bolnišnic v katerih se je zdravilo čez 15.000 ranjencev. Le nekaj od njih je bilo odkritih. Ali pa, sredi vojne vihre je bil, angažiran skoro cel IX. korpus za prenos 300 ranjencev na varno. Reševali smo čez 800 zavezniških letalcev, ki so se zrušili nad Slovenijo.
Bojevali smo neenak boj z nacističnimi in fašističnimi silami. 28.000 borcev je dalo svoja življenja za svobodo. Toda sredi vojne vihre je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih sil leta 42 izdalo pesniško zbirko Mateja Bora: Previharimo Viharje. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko je izdal leta 44 ob 100. obletnici Franceta Prešerna njegovo Zdravljico. Že samo to pove veliko o naši NOB. Ustanavljale so se kulturne skupine. Ustanovilo se je gledališče. Česa podobnega v nobenem odporniškem gibanju v svetu do danes ni bilo.
In kot je zapisal Matej Bor:
Kadar čez gozdove viharji rjovejo,
se drevesa svojih korenin zavedo .
In zavedli smo se svojih korenin.
Potvarjanje zgodovine
Bojevali smo se z okupatorjem. Na vse mogoče načine bi danes potomci izdajalcev želeli zaničevanja vredna dejanja očetov in dedov prikriti kot nekakšen odpor proti komunističnemu nasilju, kot državljansko vojno proti nekakšni komunistični revoluciji. Razraščajoči se klero-fašizem, da opere sramoto škofa Rožmana in klerikalnih politikov zbranih okoli njega, prikazuje naš boj kot nekakšno komunistično revolucijo. In kolaborante, ki so vstopili v SS enote, tako imenovane ‘domobrance’ kot nekakšne borce za demokracijo. Ne da se prikriti zločina izdaje, pa tudi vseh grozodejstev, ki so jih zagrešil nad lastnim narodom ne. O naši borbi za obstanek naroda spletajo prav neverjetne laži, nekatere so prav smešne. Ne potvarja se zgodovina samo za 75 let nazaj, potvarja se zgodovina tudi za 25 let nazaj.
Sovražni govor
Laži že prehajajo v sovražni govor. Vse več ga je. Srečujemo ga na vsakem koraku v medijih, kot je Reporter, Demokracija, Nova 24, pa tudi v Ognjišču. Danes klero-fašistični propagandisti blatijo naš boj za obstoj, blatijo partizane. Sovražni govor srečujemo celo med politiki, ki sedijo parlamentu. Tudi sovražni govor se ne omejuje, samo na preteklost in vse »levo misleče«, ko nekakšno «podaljšano roko zločinskega komunizma«, pač pa se širi tudi na druge skupine: isto spolne, na ženske, ki si jemljejo pavico do splava in v zadnjem času tudi na begunce, muslimane.
Fašizem v Evropi
Povsod po Evropi se pojavljajo nove oblike fašizma. V Italiji paradira CasaPound, ki širi sovražnost, rasizem, ksenofobijo, homofobijo in proti-imigrantsko propagando. V Nemčiji Peggida, Na Finskem ‘Odinovi vojščaki’, V Grčiji ‘Zlata zora’, Na Madžarskem Jobbik. V Ukrajini častijo divizijo Galicien, prav tisto SS divizijo, ki je leta 44 in 45 pobijala po naših krajih. Požigali so vasi. Ljudem so iztikali oči. V Baltskih državah, zopet paradirajo v uniformah oboževalci SSa. Fašistične skupine širijo ideologijo izključevanja, nestrpnosti. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Sejeta sovraštvo do drugačnih, sejeta strah pred imigranti. sejeta sovraštvo do istospolnih.
Fašizem v Sloveniji
Tudi Slovenija v tem pogledu ni izjema. Fašizem je danes v Sloveniji ponovno na pohodu. Ob postroju Janševe Manevrske strukture v Kočevski reki je pokojni dr. France Bučar ugotavljal:
»Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji.«
Vse pogosteje srečujemo fašistoidne skupine, ki postajajo vedno nasilnejše. Kadar se vodjem zazdi, da je potrebno pritisniti na pravosodje, poberejo transparente v frančiškanski cerkvi in z njimi pridrvijo pred sodišče in jih po končanem teatru zopet spravijo v to isto cerkev. Problem niso obritoglavci. Problem je ravnodušnost in ne-samozavest politike in vrha države, ki klero-fašistične pojave v naši družbi tolerira.
Nekoč smo zmotno mislili, da je fašizem dokončno premagan. Fašizem nikoli ni do končno premagan. Tudi tokrat bo potrebno zbrati pogum in fašizmu reči odločen ne in kot pravi Džordže Balašević: čaka nas še sto ofenziv.
Smrt fašizmu!
