Prof. Aldo Rupel, zamejski Slovenec, idejni avtor postavitve spominske plošče, na otvoritvi v Podgori (Italija), 11. decembra 2016.
Drage udeleženke, dragi udeleženci, člani Mreže OF, znanke in prijatelji, spoštovani gostje, zastopniki ANPI Associazione nazionale partigiani d’Italia Vsedržavne zveze partizanov Italije, zastopniki Zveze združenj borcev iz Nove Gorice – tovariški pozdrav.
Vsak pojav ima svoje besedišče in današnji praznik si zasluži pridevnik tovariški. Brez oznake tovarištvo z vsemi njenimi pomenskimi odtenki bi se poleti in jeseni leta 1941 na Primorskem in po vsej Sloveniji ne dogodilo vse tisto, kar se je, in se tudi ne bi nadaljevalo.
Kot piš burje je završalo med ljudmi in mnogi med njimi so se začeli na skrito in na odmaknjenih krajih zbirati, ker je od ust do ust šlo sporočilo, da se začenja upor. Upor proti prepovedi uporabe svojega jezika, proti brisanju identitete in upor proti družbenim krivicam, zapostavljanju in izkoriščanju. Oba dejavnika skupaj sta dala polet seveda zlasti družinsko neobremenjenim mladim in ozaveščenim že zrelim občanom. Na Veluščkovo, doma je bil tu zraven v Ločniku, in Kovačičevo pobudo – oba sta prišla načrtovano iz Ljubljane – so želeli in hoteli organizacijsko utemeljiti namene, ki so bili zreli za uresničitev. Zbrali so se na Kremancah nad Renčami, v Solkanu, Vrtojbi, Kanalu, Renčah, Brdih in drugod. Nato v Štandrežu, Dolu, Opatjem selu, če upoštevamo le ožjo Goriško.
V Gorici so se mladi zbirali čez poletje na Soškem bregu na različnih krajih, pri Pilonu, tudi menda na Skalnici pod Sveto goro in sledil je decembra meseca ustanovni sestanek. Točnega datuma in kraja sestanka (zaenkrat) ne poznamo, kajti konspiracija je bila popolna in verjetno tudi kraj ni bil izrecno značilen. Ni poznan zapisnik s seznamom udeležencev. Če pa kje obstaja, je čas, da to kdo obelodani. Poleg tedanje konspiracije se morda ni niti zdelo posebno pomembno, da bi tedaj kaj zapisali. Kasneje so itak bili prvi referenti OF v raznih odborih tja do krajevnih in pokrajinskih sestavov KPS, a odhajali so tudi v borbene enote, mnogi so padli, sicer pa so se po razmejitvi leta 1947 preselili čez na novo začrtano demarkacijsko črto.
Niti z Gorico so se pretrgale in obveljalo je pravilo molka, zaradi varnosti, službe, otrok, kajti pritisk je bil velik. Na oblast so se v Gorici vrnili ali sploh ostali, ker jih zahodni Zavezniki niso umaknili, isti ljudje, ki so vedrili in oblačili med dvema svetovnima vojnama. Slovenske knjige niso gorele le v času uradnega fašizma, temveč tudi po vojni, slovenski optanti, ki so se preselili v Italijo, niso smeli vpisati otrok v slovenske šole, kot če bi izbira političnega sistema morala vključiti tudi narodnost, jezik, kulturo! Trgovski dom, ki je po Casa del fascio leta 1945 postal Ljudski dom, so naši predniki morali spet zapustiti itd itd.
Razdrla so se društva, razrahljale so se vezi, zlasti v mestu seveda, zmanjkal je zgodovinski spomin. V letih ’20 in ’30 se je morala umakniti v Jugoslavijo ali je bila premeščena v notranjost Italije generacija, katere pravnuki so danes petdesetletniki. Ob razmejitvi leta 1947 so morali oditi kadri, ki bi bili dedje kasnejšim tridesetletnikom, nosilcem v letih ’60 in ’70 društvenega in družbenega dogajanja, in zmanjkale so korenine spomina.
Ne gre za uro zgodovine, gre za razlago in sploh ne za opravičevanje dejstva, da petinsedemdeset let ni bilo na ozemlju goriške občine nobenega javnega znaka (razen spomenikov posvečenih padlim) o medvojnem dogajanju, o javkah, zbirnih točkah sanitete, hrane, tehničnega materiala in kasneje orožja. Kdor je vedel, je molčal, ni obešal na veliki zvon, kar je slišal od staršev in starih staršev. V predmestjih in v bližnjih vaseh je bilo seveda drugače.
Tako bi tudi ostalo in tudi počasi zbledelo. Nekako kot je kazalo za napis na Sabotinu, a eksplodiral je zgodovinski revizionizem in po prvem čudenju je prišlo ozaveščanje. Napis na Sabotinu je zdavnaj spet oživel in v Gorici tudi postavljamo piko na I, da si ne bi kdo mislil, da je bilo ob začetku vojne mesto neprizadeto ob dogajanjih evropskih razsežnosti.
Pred manj kot letom dni so se napovedovale proslave ob tri četrt stoletja od ustanovitve odborov OF na Primorskem in Goriškem. Gorica ne bi imela kje zabeležiti okroglega jubileja, ker za razliko od številnih ostalih krajev ni premogla ustrezne točke. Oblikovala se je zamisel o postavitvi plošče, a gola formalna postavitev bi bila kaj klavrna – omejila bi se na naročilo obrtniku, na prošnjo kakšni obstoječi ustanovi za prispevek, na vabilo pevskemu zboru, da zapoje tri borbene pesmi in seveda na govor morda preživelega medvojnega aktivista.
Zamisel je ubrala drugo pot: najprej minimalno ozaveščanje z opisi, podatki, občutki povezanosti relativno širokega kroga oseb. Slog povezovanja in osmišljanja je spominjal in spominja na načine aktivističnih medvojnih dejavnosti, a z uporabo sedanje tehnologije. Nastala je priložnostna skupina z delovnim naslovom Mreža OF – zaradi elektronske mrežne povezave, lahko bi jih bilo dvakrat več, a bilo je potrebno preiti na naslednjo fazo, ki bi presegla zgolj zbiranje – na fazo informiranja brez sestankov, predavanj, in celo brez odborov in funkcij.
Zelo verjetno je, da gre za način in pojav, ki ga še ni uporabila nobena druga družbeno angažirana skupina v okviru naše narodne skupnosti. Ne gre zgolj za obveščanje, kar seveda skoraj vsi prakticiramo v društvih, zborih, združenjih, temveč za priložnostno skupino z nastavljenim in izvedenim celotnim projektom zgolj preko elektronike. Ena sama izjema obstaja v tej naši praksi: ena petina članov je skupaj obiskala spomenik na Kremancah. Celo nakupovalno razdeljevanje knjižic je potekalo brezosebno, brez fizičnega stika na dveh dogovorjenih točkah: kdor je prišel, je vzel nekaj knjižic in pustil denar v škatlici, brez vsakega nadzora – tovariško. Knjižice so nato šle v širše razdeljevanje od osebe do osebe.
Še nekaj je vredno poudariti: na seznamu elektronskih naslovov so zgolj goriški občani in vsi so mlajši od petdeset let. Ne moremo se vedno bahati z dobro odzivnostjo, a se pogosto izkaže, da se brez osivelih občanov in brez mestne okolice ne moremo zbrati v zadovoljivem številu; poleg tega ima smisel, da se o uporu ozavestijo mlajše generacije glede na šestdeset, sedemdeset ali celo osemdesetletnike.
Kot najbolj informiran sem mrežo zalagal s kratkimi opisi, ki so našli svojo oprijemljivo obliko v knjižici, ki je izšla pred dvema mesecema. Opisi so se nadaljevali do prejšnjega tedna, a knjižica je služila in še služi seznanjanju širokega kroga občanov z delom zgodovine, ki ne sme v pozabo. Tudi kraj postavitve plošče je bil izbran v duhu nekdanjega načina delovanja, predvsem pa zaradi bližine Soče, ob kateri so se zbirali in načrtovali tedanji aktivisti.
Tako se zaključuje krog, ki se je pred približno petintridesetimi leti začel z iskanjem podatkov pri starejših osebah, kar je sprožil razpis Primorskega dnevnika in sta se ga pod mentorstvom udeležila tudi dva člana sedanje Mreže OF – takrat še srednješolca. Prav je, da vsaj občasno postavimo kakšno javno znamenje, ki se ne navezuje na smrti in mučenja, na trpljenje in izgnanstvo, na podložništvo, temveč na iskrivo sposobnost in prisotnost, na načrtovanje in polet. Ta plošča nosi v sebi prav to sporočilnost.
Aldo Rupel
Podgora, 11. 12. 2016
