Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije na prireditvi ob 70. obletnici ustanovitve OF, Kanal, 27. november 2016
Zgodovinski spomin ljudi v teh krajih ob Soči hrani védenje o nasilju, potujčevanju in vojni. Kot gre življenja pot iz roda v rod, gre z
roda v rod tudi spomin na težko predstavljiva nasilja, ki so se po komaj končanih strahotah soške fronte nebrzdano razrasla prek Kanalskega in vse Primorske, potem ko je rapalska pogodba ljudi v teh krajih prepustila na milost in nemilost fašistični Italiji.
Kaj pomeni tako imenovani »novi red«, so prej kot ljudje kjer koli drugje v Evropi občutili Primorci. Vsa dolga leta – od prvega tržaškega procesa in požiga slovenskega narodnega doma do drugega tržaškega procesa in strelov na openski gmajni, ponižanja in odrekanja pravice celo do lastnega imena in jezika, ter leta upora proti temu novemu redu – so pokazala, da gre za načrt brez milosti in da je nanj potrebno odgovoriti, ker gre za narodov ponos in preživetje.
Upor je segel tako rekoč do poslednje primorske vasi. TIGR je imel podporo povsod. Bil je upanje za ohranitev slovenstva, osamljenega v dolgo časa slepo sprenevedajoči se Evropi, tudi še v času, ko se je zločinskemu divjanju fašističnega Rima pridružil in prevzel odločilno besedo še nacistični Berlin. Šele Španija, krvaveča v državljanski vojni, je streznila svet. Bilo je prepozno. Svet je bil že zapeljan v novo kataklizmo.
Vrtinec strahotne vojne je zajel tudi nas Slovence. Zahteval je odločitev. Ta je bila sprejeta, odločitev za upor in odpor. Po vsem, kar so Primorci pod fašizmom že pretrpeli, je bilo skorajda samoumevno, da so se na odločitev odzvali. Upor je bil samo nadaljevanje njihovega od domovine in njenih politikov nerazumljenega in nepodprtega boja. Zdaj, z OF, je bil njihov boj osmišljen veliko širše. Dobil je vsenarodni značaj.
Prek mreže odborov OF je bila v težkih razmerah okupacije vzpostavljena ljudska oblast, edinstvena v okupirani Evropi. Primorci so vstopali v partizanske enote in marsikod po Sloveniji predstavljali njihovo najbolj hrabro borbeno jedro. S svojim bojem so okrepili zahtevo iz točke programa OF po priključitvi slovenskega Primorja matični domovini. S to zahtevo so uspeli, čeprav zaradi računov velikih sil še vedno brez tretjine ozemlja, ki ga zgodovinsko naseljujemo Slovenci.
Brez boja Primorcev ne bi mogli govoriti o suvereni Sloveniji v njenih mejah, in brez te, z narodnoosvobodilnim bojem ubranjene Slovenije bi danes ne imeli svoje samostojne slovenske države. Na plebiscitu decembra 1990 smo odločali o svoji državi v mejah, ki jih je zakoličil partizanski boj. In te meje smo uspešno obranili v vojni, s katero sta želela preprečiti našo pravico do samoodločbe takratno politično vodstvo JLA in del vodstva nekdanje skupne države. Tako med NOB kot med vojno za Slovenijo je šlo za našo suverenost.
Vse to so stvari, ki so vam dobro znane. Spominjamo se jih tudi nocoj, po preteku 75 let, odkar je bil v Kračicah, nedaleč od tu, ustanovljen okrožni odbor OF za Kanalsko območje. Za našo, za narodovo samozavest je treba gojiti spomin na dogodke iz časov, ko je bil naš narod velik. Takrat smo takšen narod bili. Tega ne morejo ne vzeti in ne spremeniti sedanji ideološko in politično obarvani poskusi obračunavanja s preteklostjo, ki se uporablja v borbi za oblast. Pred nasiljem nad resnico pa se ne kaže umikati in je zato potrebno ohranjati spomin.
Ko se spominjamo ob 75-letnici ustanovitve OF za Kanalsko območje in obenem tudi 25-letnice samostojne slovenske države, si je utemeljeno odgovoriti, zakaj smo državo želeli dobiti. Vsekakor za efektivno izvrševanje oblasti na svojem ozemlju z vojsko, policijo, carino in diplomacij, ki so nesporno atributi suverene države. Vendar je decembra 1990 na plebiscitu naša ambicija segla širše kot zgolj do teh atributov.
Moje prepričanje, za katerega uresničitev sem se zavzemal, je, da je segla tudi v vsebino odnosov, kakršne smo želeli ustvariti znotraj državnih meja. Drugače rečeno: da smo v svoji državi želeli ustvariti tesno socialno povezano solidarno in demokratično družbo, v kateri bi svobodni državljani po svoji volji na podlagi skupnih vrednot, ki so zajete v ustavne opredelitve, da je Slovenija socialna in pravna država, v kateri ima oblast ljudstvo, delali za skupno dobro; državo, v kateri bo dovolj prostora in možnosti, da posameznik uresniči svoje pravice in interese in si z delom zagotovi dostojno življenje in razvoj.
Še več. Želeli smo vitko, sodobno državo, ki bo z ustreznimi politikami ustvarjala pogoje za gospodarski razvoj, kvalitetno javno šolstvo in zdravstvo, solidarno socialno politiko, se umaknila iz gospodarstva in skrbela za učinkovito in odgovorno upravljanje z državno lastnino.
Razmere, v katerih se je rojevala naša država, so se od takrat do danes bistveno spremenile. Spremenile so se doma, znotraj meja naše države, v naših odnosih in uveljavljanju načel, na katerih je zgrajena naša ustava, posebej načel o delitvi oblasti, o ljudstvu kot nosilcu oblasti, o socialni in pravni državi in o pogojih uresničevanja državne suverenosti.
Bistveno pa so se spremenile tudi zunanje okoliščine v primerjavi s tistimi, v katerih se je po zlomu bipolarnega sveta preurejal politični zemljevid Evrope in ki so v veliki meri omogočile rojstvo slovenske države.
Spremenile so se tudi razmere, v katerih smo se nekaj kasneje odločali z referendumi za vstop v EU in NATO. V svet, v katerega smo takrat vezali svoje ambicije in nanj polagali svojo usodo, sta globoko posegla proces globalizacije in geostrateška delitev interesnih sfer. Globalizacija je poleg številnih pozitivnih posledic prinesla tudi krizo upravljanja sveta, prevlado multinacionalk nad interesi in suverenostjo držav in njihove spopade za svetovno tržišče prek prosto trgovinskih sporazumov. Naj omenim tudi poglabljajoče se razlike med razvitim in nerazvitim svetom, med bogatimi in revnimi, v katerem je en odstotek ljudi bogatejših od vseh zemljanov skupaj, lakoto, podnebne spremembe in degradacijo okolja, računalniško vodene vojne itd. Vsakdanji pogled na posnetke o žrtvah spopadov, ruševine in kolone beguncev nam kaže precej apokaliptično podobo sveta. Tudi NATO in EU, v katera smo takrat želeli, nista enaka takratnim meddržavnim povezavam.
Ob osamosvojitvi nas je prežemal ponos, da smo dosegli svoj zgodovinski cilj. Do svoje države smo hoteli priti po mirni poti, kljub oporekanjem in nasprotovanjem celo z orožjem. Prevladal je razum. Govorico orožja smo, tudi z orožjem, uspešno zavrnili. Potihnila je, ker sta bili naša želja in sposobnost priti do cilja po mirni poti močnejši. Naši napori so bili prepoznani in nagrajeni tudi v mednarodni skupnosti. Bili smo takrat v njej zaželeni in spoštovani.
Svet, v katerem danes živimo, je drugačen. Optimizem, da bosta v Evropi vladala mir in sodelovanje Evropejcev za boljšo skupno prihodnost, utemeljen na zmagi demokratičnih zaveznikov nad fašizmom in nacizmom ter na zmagi vrednot človeške humanistične tradicije, ki se je še okrepil po padcu Berlinskega zidu, kot da je izginil. Govorico miru začenjata izpodrivati govorica hladne vojne in odmev bobnov vojne. Bog Mars je začel stopati po evropskih tleh.
Soočeni smo z vojaškimi ukrepi. Ti zadevajo tudi nas, ne da bi se našim voditeljem zdelo potrebno pojasniti razloge zanje, čeprav nosijo za te ukrepe svoj del odgovornosti. Lahko smo do njih nezaupljivi. Bili smo že prevarani. Z lažjo voditeljev tako imenovane koalicije voljnih smo bili potegnjeni v vojno v Iraku. Poglablja se negotovost. Begunci, izstop Velike Britanije iz EU, pa njena negotova prihodnost to skrb še povečujejo.
Govor o miru k sreči še vedno krasi politični besednjak. Pogoste so spominske slovesnosti, namenjene žrtvam prve in druge svetovne vojne, na katerih je slišati veliko besed o miru, o nesmiselnosti nekdanjih vojn, kakršni sta bili prva in druga svetovna vojna in o nauku vojnih katastrof za človeštvo. Nikoli več vojne, je slišati. A to je apel brez časovne opredelitve. Je mirovništvo za nazaj, mirovništvo brez vsakršnega tveganja in kakršne koli zaveze. To je obsodba nekdanjih vojn, zgodovine. Svet pa ne potrebuje obsodb minulih, ampak sedanjih zmot človeštva. Potrebuje resnično zavzetost za mir danes in jutri.
Mirovništvo terja opredelitev do dogajanja v Ukrajini, Iraku, Siriji, Libiji, Afganistanu in še kje. Terja obsodbo pravih vzrokov in povzročiteljev teh vojn, razkritje vojnih hujskačev in prave narave merjenja geostrateških interesov na hrbtih nesrečnih, nič krivih in z domov pregnanih ljudi v teh deželah. V imenu resničnega zavzemanja za mir je treba zahtevati, da se vojne končajo in konflikti rešujejo z dialogom.
Prepričan sem, da bi morali v NATO, v OZN in KEVS to zahtevati tudi slovenski politiki in voditelji države. Ni se mogoče izgovarjati na odločitve v teh meddržavnih povezavah, kot da nimamo kot njihovi enakopravni člani nikakršnega vpliva in se sprejemajo brez ali mimo nas. Nismo se odrekli naši suverenosti. Prav s sklicevanjem nanjo lahko uveljavljamo svoja stališča in sooblikujemo skupna. EU in NATO smo tudi mi. Za tam sprejete odločitve nosi država tudi polno odgovornost pred svojimi državljani.
Suverena država mora svojim državljanom zagotavljati varnost in pravico do življenja, ki je temeljna človekova pravica. Kot takšna je udeležena v politikah, ki se oblikujejo v evropskih ustanovah in je zanje odgovorna. Prihodnost teh ustanov je ta čas negotova. Ljudje izgubljajo zaupanje vanje. Vse več je skepticizma in zavračanja. Ljudje nočejo EU, ki se kaže kot odtujen birokratski aparat, na katerega odločitve nimajo nobenega vpliva. Odgovornost za ohranitev tega največjega dosežka v evropski politični zgodovini zato zahteva, da premislek o njeni prihodnosti vrnemo na izhodišče. Da premislimo, ali vrednote, na katerih je bilo utemeljeno evropsko združevanje pred skoraj tri četrt stoletja, odnosi znotraj njega in procesi odločanja v njem, zadoščajo tudi danes in kako bi jih bilo potrebno dopolniti v dilemah in protislovjih sodobnega sveta. Da bi tako zavrnili zavračanje in povrnili zaupanje vanje.
Dovolj vidim razlogov, da o teh dilemah premišljamo vsi, ker se nas tudi vseh dotikajo. Morda nam bo to pomagalo priti do spoznanja, da moramo živeti aktivno drug z drugim, ne le drug ob drugem in nikakor več ne drug proti drugemu. Da odgovorno in zrelo sprejmemo svojo preteklost, takšno kot se nam je zgodila, da si dovolimo različne poglede nanjo in da to ne bo ovira, da ne bi združili moči v skupne napore za varno prihodnost vseh. Tako kot nam je to uspelo pri zgodovinskih odločitvah pred 75 in pred 25 leti.
