Jože Gašparič, predsednik ZZB Ruše na komemoraciji v Grazu, 30. november 2016

 

»Zbrali smo se na tradicionalnem spominskem obisku tukaj v Grazu, letos že osmič. Prvič smo prišli po večletni prekinitvi tako množično na pobudo OZ Slovenskih častnikov Ruše leta 2004. Nekdanja občina Ruše je med NOB plačala velik krvni davek, zato nam mora biti napis na tem obelisku v spomin in mlajšim rodovom v stalen spomin.

Ta spomenik je mednarodni spomenik, zato je napis Čuvajte svobodo, mi smo dali zanjo svoja življenja napisan kar v enajstih jezikih. Na spomeniku je na loku vklesanih 2516 imen borcev in bork, od tega kar 1213 Slovencev, torej skoraj polovica. Največ talcev je iz Štajerske, zaradi bližine, iz Celja 374, iz Maribora 661 – ustreljeni so bili v letih 1941, 1942, in 1943; ostali talci so iz Šoštanja 10, Trbovelj 4, 54 jih je iz Gorenjske pokrajine. Poleg tega je tukaj pokopanih še 64 borcev iz 1. pohorskega bataljona, razen štirih, ki so padli izven obroča nad Oplotnico; Jože Knific, Lojzek Šarh, Franc Blažič in Anton Kancler so bili pokopani na čadramskem pokopališču in leta 1946 preneseni v grobnico v Ruše.

Med talci in borci je tu vklesanih tudi 45 imen usmrčenih – obglavljenih vojakov dezerterjev iz ruske vojske, ki so se uprli Hitlerjevemu režimu in so bili zato kaznovani. Na spomeniku so vklesana imena 11 narodnih herojev – Slavka Šlandra, Slave Klavore, Franja Vrunča, Jožeta Hermanka, Jožeta Kerenčiča, Rada Iršiča, in petih iz 1. pohorskega bataljona – Alfonza Šarha, Jožeta Meniha, Pavle Mede, Franca Vreska, Dušana Mravljaka, ki so padli v poslednjem boju legendarnega Pohorskega bataljona 8. januarja 1943.

Če pogledamo malo po naši občini povsod opazimo spominskega obeležja, ki so posvečena raznim zgodovinskim dogodkom iz časa NOB, naštejemo jih kar 39. Ponosni moramo biti na ta del naše zgodovine, jo ohranjati in spoštovati, prenašati na mlajše rodove in kar je najvažnejše – ne dovoliti, da se zgodovina izkrivlja in celo ponareja kar mnogi danes vztrajno počnejo, saj so zanjo dali življenja številni ljudje po naši domovini, ki so se uprli okupatorju, ko je hotel izbrisati Slovence z zemljevida Evrope, vendar je s terorjem in represalijami tudi nad civilnim prebivalstvom dosegel prav nasprotno.

Odpor je bil iz dneva v dan večji, močnejši in bolje organiziran, partizanske enote pa vsak dan številčnejše; tako je nastajala in rasla partizanska vojska, predhodnica današnje Slovenske vojske. Na koncu so zmagale volja, moč in ljubezen do domovine ter neizmerna želja po svobodi.

Za te ideale je iz območja Ruš v koncentracijskih taboriščih umrlo 26 ljudi,  v NOV je bilo 154 borcev, od teh jih 42 ni dočakalo svobode. Ustreljenih talcev iz ruškega območja je bilo 18. Iz območja Lovrenca na Pohorju pa je bilo 5 talcev, umrlih v taboriščih 7, v NOB je padlo 31 borcev. Iz Selnice ob Dravi je bilo v NOB 46 borcev, 9 jih je padlo v borbi. Vse te žrtve so bile vsekakor pogoj, da je pred 25 leti prišlo do samostojne Slovenije. Tu je potrebno upoštevati še dogodke iz leta 1918 in boj generala Maistra za severno mejo, ki je tudi zgodovinski mejnik. Vsi ti dogodki in ravnanje celotnega slovenskega prebivalstva so omogočili samostojno Slovenijo. Ni pa Slovenija nastala po zaslugi maloštevilnih desno usmerjenih posameznikov, ki se danes trkajo po prsih, kot da so edino oni zaslužni za osamosvojitev; ustvarili so celo posebno društvo za vrednote slovenske osamosvojitve. Delijo Slovence na vaše in naše, prave in neprave; na tak način ne more priti do složnosti in pomiritve, saj sprava tako ni možna.

Potrebno je vedeti, in tudi stalno ponavljati, da se ne pozabi: zgodovine se ne da spremeniti, imeli smo samo eno vojsko – partizansko vojsko (in ne dveh po Ivanu Omanu), ki je končala 2. svetovno vojno na strani zaveznikov, na zmagoviti strani. Vse ostalo je bilo samo izdajstvo naroda in služenje okupatorju, zato so bile posledice po koncu vojne tako krvave. Povsod po Evropi so bili kolaboranti kaznovani, pri nas pa ni bilo predhodnih hitrih sodišč, s katerimi bi zadostili pravno formalnim predpisom in se danes ne bi kar naprej prekopavalo in štelo kosti in se na novo odpiralo ran.

Številke o žrtvah, ki so bile izpostavljene, so velike, marsikdo jih ne pozna, za temi številkami pa stojijo usode in herojska dejanja ter tragedije vsakega posameznika, znanca, prijatelja, sorodnika, katerim so danes namenjene naše misli.

Zgodovine se ne da potvarjati ali spreminjati, kar danes mnogi želijo in počenjajo. Naše združenje je prvo poklicano, da se zoperstavi potvarjanju zgodovine in njenemu spreminjanju. Vsi ti padli borci, talci, žrtve fašističnega nasilja so v času NOB izbojevali pogoje, da je sploh prišlo do dogodkov leta 1991 in da je danes Slovenija samostojna.

Bili so delavci, kmetje, študenti, intelektualci, tudi otroci – pod okriljem OF so stopili skupaj, strnili vrste z enim samim ciljem  – svobodna in pravična država. Če bi partizani vedeli, kakšna je Slovenija leta 2016, pa tudi veterani iz leta 1991, dvomim, da bi vsi reagirali tako kot so takrat, ker ne bi videli pravega cilja.

Znani partizanski pesnik Karel Destovnik-Kajuh verjetno ne bil napisal znane pesmi »Veš, mama, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti…«, ker za takšno nesocialno, razdvojeno domovino ne bi hotel dati življenja in bi bil razočaran.

Tem moralnim ljudem, predvsem morale danes najbolj primanjkuje, ki jim je svoboda pomenila več kot lastno življenje, se lahko vsaj delno oddolžimo z ohranjanjem spomina na njihovo žrtev za svobodo, tako kot smo to storili danes s to spominsko slovesnostjo. Poklonimo se njihovemu spominu. Slava jim!«