Partizanski pevski zbor na letnem koncertu v Ljubljani, 3. novembra 2016
Dragi tovariši in tovarišice, cenjeni gospe in gospodje, dragi pevci, spoštovani dirigent prof. Franc Gornik!
Pozdravljam vse prijatelje in zveste poslušalce Partizanskega pevskega zbora, ki nas bo nocoj na letnem koncertu popeljal v svet partizanske, uporne in revolucionarne pesmi. Velikokrat smo že poslušali ta naš zbor in vedno znova nas navdušuje z energijo, ubranostjo in posebnim doživetjem pesmi, ki sodijo v naš narodni identitetni kulturni prostor. Nekatere od teh pesmi so nastale v jeku boja proti okupaciji, fašizmu in nacizmu, pisali so jih običajni ljudje in veliki pesniki našega boja. Skladatelji in dirigenti, kot so bili Karol Pahor, Radovan Gobec in še mnogi drugi, so ustvarjali skladbe, ki so podprle ta besedila, in ki so krepile bojnega duha ter iz partizanskih enot prišle med ljudi, kjer so ponarodele.
Del pesmi izhaja iz svetovnega revolucionarnega in bojnega opusa, saj so k nam prišle iz španske državljanske vojne preko španskih borcev, iz ruske kulture ali pa s partizansko vojsko iz drugih predelov nekdanje Jugoslavije in tudi od italijanskih partizanskih enot, ki so bile del naših partizanskih sestavov. Slovenci smo ohranili melodijo, besedila pa poslovenili in jih ponotranjili kot izraz svojega boja in uporniškega duha. Ker so vse te pesmi prepevali v partizanskih enotah in so bile temeljni sestavni del partizanskih mitingov, jih še danes, kljub različnim izvorom, prepoznavamo kot partizanske pesmi.
Peli so jih partizani v bojih, ko so jurišali na sovražnikove postojanke, peli so jih po končanih spopadih, da bi znova strnili vrste in se s pesmijo poslovili od padlih tovarišev, peli so jih izgnanci v taboriščih. Te pesmi so prišle v vse kotičke naše dežele, v zidanice dolenjskih gričev, v skednje in skrivne kleti primorskih rodoljubov, na osvobojena ozemlja in globoko v sovražnikovo zaledje.
Da bi se partizanske pesmi razvijale na še bolj povezovalen in skoraj polprofesionalen način, je skladatelj Karol Pahor ustanovil poseben partizanski pevski zbor. 27. aprila 1944 je imel Invalidski pevski zbor, ki se je pozneje preimenoval v Partizanski pevski zbor, na Planini pod Mirno goro prvi nastop. V spominih na tisti čas je zapisano, da so bili skoraj vsi na berglah, prekaljeni borci, ki so previharili številne bitke, in preživeli, čeprav hudo ranjeni. Ko so se jim rane za silo zacelile, so stali v postroju pevskega zbora, ki naj bi dvigoval bojno moralo tovarišem v boju in aktivistom narodnoosvobodilnega gibanja. To gesto ranjenih tovarišev moramo šteti za zgodovinsko in edinstveno v evropskem odporniškem gibanju.
Njihov prispevek k boju je bil velik, čeravno se niso več mogli boriti z orožjem. Povezovali so borce različnih enot z ljudmi, s terenom. Danes temu pravimo, da so skrbeli za civilno-vojaške odnose.
Nekoč davno je veliki kitajski mislec Sun Cu Vu zapisal, da morajo k zmagi ljudstva v boju vsi prispevati po svojih močeh, dejal je, da je tudi starce treba pripeljati na trge, da bodo mladim pripovedovali svoje spomine na slavne bitke in jih s tem bodrili. V nekoliko drugačnem smislu je zbor partizanskih invalidov, ranjencev pomenil isto – ljudi, ki so s svojo osebno izkušnjo bodrili soborce. Zato je treba danes vsakemu pevcu, vsem, ki so kdajkoli peli v tem zboru, vsem dirigentom, in tem, ki njegovo tradicijo ohranjajo še danes, izreči iskreno zahvalo. Za ves pogum in vse pesmi energije in radosti, ki so nam jih prinesli v 72 letih delovanja. Peli so v boju, peli ob zmagi nad fašizmom in nacizmom, in kasneje ob graditvi povojne države Jugoslavije.
Takrat je partizanska pesem postala tudi državna pesem. Bila je del šolskega programa in mnogi smo imeli to srečo, da smo partizanske pesmi spoznali v šoli in doma od staršev. Te pesmi so spremljale našo mladost in odraščanje. Povsem običajno je bilo, da smo na proslavah tudi iz občinstva pritegnili s prepevanjem teh pesmi.
Potem pa so prišle nove generacije, novi časi v iskanju slovenske samobitnosti, graditev samostojnosti in lastne države. Partizanska pesem je počasi izginjala iz državnih in lokalnih proslav, le borci se ji na svojih prireditvah niso nikoli odrekli. Občinstva na proslavah so postajala vse bolj sramežljivo tiho. Ko smo šli skozi čas osamosvojitvene vojne, nismo imeli niti ene nove slovenske pesmi, ki bi nastala zaradi boja in za naše borce, teritorialce in miličnike. Vse, kar smo imeli iz svoje bojne tradicije, so bile partizanske pesmi. Pa smo jih – osamosvojitelji kdaj zapeli? Ali smo se jih sramovali?
Poznali smo tudi pesmi odpora drugih narodov sveta in imeli smo uporniške družbeno kritične balade pop zvezdnikov in pesnikov, kot je Bob Dylan, letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo. Na našo vest je trkal z vprašanjem In koliko krogel bo sproženih še, preden bo mir obveljal? In – Odgovor moj brat, je v vetru izgubljen, odgovor je v vetru izgubljen! Ta odgovor ni bil nujno pri vseh enako razumljen!
Vse to so v novo državo prinesle predosamosvojitvene generacije. Najprej ponos, in potem tudi na tiho sramovanje partizanskih pesmi. Šole in šolske oblasti novega časa, ki so vzgajale mlade generacije, so bile zelo odločne – partizanske pesmi so, potem pa še vse druge uporniške za njimi, črtale iz šolskega programa. In mi smo bili tiho.
Uporniška pesem se je preselila v družine. Mnogi starši smo prepevali te pesmi svojim otrokom kot uspavanke – iz kljubovanja proti šolskemu sistemu, ki je te pesmi štel za neprimerne za šolski prostor. Tako je partizanska pesem prepotovala pot od pesmi upora in boja do uradne državne pesmi, pa do pesmi, ki je postala samo še del družinske tradicije. V tistem posebnem času po osamosvojitvi so tudi pevski zbori te pesmi prenehali peti. Na mnogih partizanskih proslavah je bilo skoraj nemogoče dobiti zbor, ki bi še znal (ali hotel) peti te pesmi. Primorci se še dobro spomnimo, da smo takrat po osamosvojitvi hodili s takimi prošnjami k našim zamejcem – naši zamejski domoljubi in premnogi zborovodje se partizanski pesmi namreč niso nikoli odpovedali – prosili smo jih, da pojejo na naših proslavah tostran meje. In občinstva so se potihem in sramežljivo spet začela oglašati s pripevanjem. Danes smo že prišli tako daleč, da se tu in tam najde šola, kjer so bodisi ravnatelj ali učitelji mentorji dovolj zavedni, da otroke znova učijo tudi pesmi upora, boja, revolucije in partizanstva. Pevski zbori vračajo najbolj prepoznavne partizanske pesmi v svoj repertoar. Partizanski pevski zbor pa je tem pesmim ostal zvest do danes. Je edini, ki še ohranja širino in raznolikost velike večine teh pesmi, tudi tistih, ki jih komajda poznamo.
Verjamem, da je mnogo tega, kar smo doživljali ljudje, ki smo ostali zvesti vrednotam narodnoosvobodilnega boja in partizanski pesmi, doživljal – na svoji strani premnogih dvoran in odrov doma in po svetu – tudi Partizanski pevski zbor in z njim profesor Franc Gornik, ki vse od leta 1992 vodi te naše izjemne borce za ohranjanje partizanske pesmi.
Nepozabno je, ko se ta naš dirigent včasih obrne k občinstvu in nam ponese dolgo zatajevano pesem na usta. Četudi nismo rojeni za pevce, pojemo, in ni nas sram. Nerodno je samo še tistim med nami, ki pesmi ne znajo. Kdove, kdaj se nam bodo pri tem priključili tudi naši mladi?
Toda tovariši, na letnem koncertu zbora, ki prepeva že 72 let, ne smemo ostati pesimisti.
Tako kot so nekoč partizani prenašali pesmi iz ene enote v drugo, in med ljudi različnih pokrajin Slovenije, ter jih povezovali z uporniško mislijo, tako mora biti tudi z nami. Danes nam bo PPZ napolnil srca in duše z novo energijo, še dolgo nam bodo zveneli njihovi ubrani glasovi v mislih. Ko bomo odšli domov, ne smemo pozabiti na doživetje današnjega večera, kot da je bilo namenjeno samo nam, ampak moramo širiti obzorja partizanske pesmi v okolja, kjer živimo. V teh okoljih je veliko ljudi, ki verjamejo v veličino partizanskega boja in čutijo, da so sporočila partizanskih pesmi potrebna tudi v današnjem času.
Ker vse krogle tega sveta še niso izstreljene – še bo kdaj napočil čas, ko bomo potrebovali pesem za vstajenje, za boj, za upor – če se bo to zgodilo generacijam, ki prihajajo za nami, smo jim dolžni predati ne le zgodovinske zapise, naše neuspele sprave in zdrahe, temveč tudi orodja za bodrenje in pogum – partizanske pesmi! Pa tudi Boba Dylana in njegovo kritičnost odgovora, izgubljenega v vetru, seveda!
Dragi tovariši, dragi pevci, spoštovani dirigent prof Gornik,
Naj zaorje pesem v naša srca in naj stre ponižanje in strah v naši duši. Slovenci smo in bomo velik narod zaradi odprtosti in spoštovanja do svojih in tujih uporniških pesmi.
Naj živi – naj poje Partizanski pevski zbor!
