Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, na spominski svečanosti ob obletnici tragične smrti komandanta Staneta, Lokve pri Črnomlju, 7. november. 2016 (foto Daniel Divjak)
Danes smo tukaj, da se poklonimo slavnemu komandantu, legendarnemu poveljniku slovenskih partizanskih enot, narodnemu heroju Francetu Rozmanu Stanetu. Njegov doprinos k uspehom naše narodnoosvobodilne vojske je neprecenljiv.
Pod njegovim poveljstvom in poveljstvom drugih slavnih komandantov, kot sta bila Lado Ambrožič Novljan, Dušan Kveder in še bi lahko našteval, je iz spontanega upora slovenskega narod zrasla slovenska narodnoosvobodilna vojska, ki je osvobodila velik del slovenskega ozemlje. Pregnala je okupatorje, skupaj z izdajalci svojega naroda, ki so se jim priključili in stopili v njihove vrste.
Bojevali smo se z okupatorjem. Na vse mogoče načine bi danes potomci izdajalcev želeli zaničevanja vredna dejanja očetov in dedov prikriti kot nekakšen odpor proti komunističnemu nasilju, kot državljansko vojno proti nekakšni komunistični revoluciji. Ne da se prikriti zločina izdaje, pa tudi vseh grozodejstev, ki so jih zagrešil nad lastnim narodom ne.
Danes klerofašistični propagandisti blatijo komandanta Staneta, pa tudi Lada Ambrožiča Novljana in druge voditelje OF in partizanskih enot. O naši borbi za obstanek naroda spletajo prav neverjetne laži, nekatere so prav smešne. Ne moreš verjeti, da med te propagandiste spada tudi kakšen univerzitetni profesor, ki je celo ‘zaslužen’. Nobenega nasilja ni bilo. V vojni se ovaduhe in izdajalce likvidira, v vseh vojnah je tako, če ne, bi bilo žrtev še več. Sramota kolaboracije se tudi s poplavo laži ne da izprati.
NOB je bil tudi boj za boljšo in pravičnejšo družbo. Vsak prevzem oblasti, po ne z ustavo predpisani poti, je po definiciji revolucija. S tega vidika je bila že sama ustanovitev OF revolucionarno dejanje, ki so ga podprle vse družbe skupine, vključene v OF. Krščanski socialisti so med vojno celo izdajali časopis Narodna revolucija.
Koloni niso več hoteli biti koloni, dninarji ne več dninarji. Nihče ni več hotel stare kraljevine Jugoslavije, ki je temeljila na hegemoniji. To ni bila nikakršna demokracija, bila je kraljeva diktatura, v kateri so bile delavske in kmečke množice v obupnem socialnem položaju. Boj za svobodo in boj za pravičnejšo, bolj socialno družbo, sta bila dva vzporedna procesa, med seboj neločljivo povezana.
Z zavezniškim priznanjem Avnoja je bila mednarodno pravno priznana tudi revolucionarna sprememba, ki je nastala tako v Jugoslaviji, kot tudi v Sloveniji. Ko pa je revolucionarna sprememba priznana, je priznana tudi suverenost nove oblasti in vsi njeni pravni in državni akti kot legalni, v skladu z mednarodnim pravom, za nazaj od samega začetka.
Tudi kraljeva vlada v izgnanstvu je po sporazumu Tito – Šubašić priznala OF kot legitimno začasno oblast.
11. septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal: »Vsi oni, ki se hočejo boriti za svobodo domovine in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojene…«
Kralj Peter II. Karađorđević je 12. september 1944 prek londonskega radia poslal v domovino naslednji poziv: »…. Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem ukazujem, da se združijo in pristopijo k narodno-osvobodilni vojski pod maršalom Titom… Vojski, ki je enodušno priznana od naših velikih zaveznikov….. Vsi tisti, ki se naslanjajo na sovražnika proti interesom svojega lastnega naroda in njegove bodočnosti, in ki se ne bi odzvali temu pozivu, pa se ne bodo mogli osvoboditi izdajalskega pečata niti pred lastnim narodom niti pred zgodovino.«
Ta apel pomeni, da se na vse, ki se nanj ne bi odzvali nanašajo odredbe kazenskega zakonika iz leta 1929, ki se v 105. členu dobesedno glasi:
- Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let.
- Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo.
Kralja Petra II. vendar ne moremo imeti za komunista.
Vsi pozivi so bili zaman. Domači izdajalci so ponovno prisegli na začetku leta 1945 zvestobo tretjemu Reichu. Preden so potem pobegnili skupaj s svojimi gospodarji, so se 4. maja preimenovali v Slovensko narodno vojsko upajoč, da bodo preslepili zaveznike. Zavezniki so jih strpali v živinske vagone in jih poslali nazaj, zasluženi kazni naproti. Tu so bili postavljeni pred hitra vojaška sodišča in prejeli so kazen. Ne trdim, da pri tem ni prihajalo tudi do osebnih maščevanj. Kar lahko obžalujemo.
Jugoslavija, v katero je po sklepu Kočevskega zbora vstopila Slovenija, se je šele po volitvah 1945, na katerih sta Tito in partija dobila večinsko zaupanje naroda, začela preoblikovati in spreminjati družbo po sovjetskem vzoru.
Eric Hobsbawm v svoji knjigi ‘Čas skrajnosti’ pravi: »Morda bi demokratičnosti volitev po vojni v Jugoslaviji lahko marsikaj očitali, pa ni nobenega dvoma, da je Tito imel večinsko podporo naroda.« Tu pa se začenja novo obdobje, ki se nam ga ni potrebno prav nič sramovati. Narod si je pisal svojo sodbo sam, kot si jo bo znal, v to sem prepričan, tudi v prihodnosti.
