Govor Lare Jankovič v Ankaranu, 22. 10.

Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, kakor vam ljubše, nedvomno pa somišljenice in somišljeniki, prijazen pozdrav!

Danes obujamo zgodovinski spomin na pravo zgodovino in zgodovinska dejstva, ki se jih moramo zavedati, jih spoštovati in z njimi v zavesti korakati naprej. Nikoli ne pozabiti kako nam je bila priborjena svoboda in blagostanje v katero smo bili rojeni. Zavedati se moramo kako pomembna je svoboda, žal nikoli resnično in povsem priborjena, a vendarle svoboda. In mir. Mir, ki so nam ga s svojo pokončnostjo in hrabrostjo, neizmernim upanjem in veliko narodno zavestjo priborili naši predniki. Tisti predniki na pravi strani, da ne bo pomote. Zmagovalci pišejo zgodovino in zato ne smemo dovoliti, da bi jo domači izdajalci, njihovi potomci in simpatizerji potvarjali. Proti temu se moramo boriti z vsemi silami!

V temi človek potrebuje luč, da vidi pot. V zgodovini je bila ta luč tudi OF, ki je združevala več skupin in katere ena temeljnih točk je bila » da po osvoboditvi se uvede temeljno ljudsko demokracijo« in »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.«

Menim, da so te temeljne točke OF dandanes, v času, ko se zgodovina ponavlja, še kako aktualne. In potrebne, da prebudijo speče k zavedanju, da nam pravic ne bo priboril nihče, če si jih ne bomo sami. V tem neizprosnem pohodu neoliberalizma, kapitalizma in porastu neofašizma, ki postavlja profit pred človeka, bi morali še kako ustvariti »nov lik aktivnega slovenstva«. Čeprav, ustvarjen je, vendar ni tako množičen kot bi si želela saj nas strah, ki so nam ga počasi, a vztrajno vsadili, preveč hromi.

Prej je bil sovražnik viden in je celo streljal na nas, danes pa je neviden in nam je v kosti nagnal strah. Strah pa je zagotovo tudi naš sovražnik. Pa vendar. Pred osmimi leti sem se odločila, da me ne bo več strah. Ker strahu ni. Ugotovila sem, da bom sokriva za naše stanje, če ne bom poskušala kaj narediti in spremeniti saj sprememba, ki si jo želimo v svetu, moramo najprej postati mi sami. V sebi moramo najt tisti pogum in zavest naših prednikov, da se upremo novodobnemu suženjstvu in imperializmu.

In še kako so zopet aktualna nekatera gesla OF, ki sem jih prebirala po dolgem času:

1. Osvoboditev je možna samo na ruševinah
2. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
3. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

Naj nam bodo ta gesla za navdih!

V zgodovini pa so bili tudi ljudje, ki so jih množice videle kot luč v temi in so bili tista sila, ki je ljudem vlivala poguma in upanja. Eden takih  je bil nedvomno Milan Guček. Partizan, pisatelj, kulturni delavec, tajnik okrožnega odbora OF v Brkinih in na območju Slovenske Istre. Ni se boril le s puško ampak morda še z močnejšim orožjem- besedo. Beseda je poleg solidarnosti in tovarištva zagotovo najmočnejše orožje kadar se prestopi meja. Meja miru pa je meja svobode, meja je človeško dostojanstvo, meja je vera v prihodnost enakopravnih ljudi. Kadar prestopijo to mejo tudi ženske, ki ljubimo mir in sovražimo vojno, gremo v boj. Kaj šele moški.

Moj igralski kolega Radko Polič Rac je rekel: »Umetniki za razliko od politikov lahko govorimo odkrito in iskreno. Zato je naša odgovornost velika. Če znamo svoja čustva in misli izraziti bolje, smo to dolžni storiti.« Sama dodajam, da smo res dolžni povzdigniti glas za pravico in resnico, za sočloveka, za mir in strpnost.

Včasih smo temu rekli angažirana umetnost, poznali smo žanr protestnih pesmi, danes, ko gre tudi za nohte, ne umetniki ne estradniki tega klica ne čutijo več. Vsaj ne preveč. Kar je greh! Prepoznavni smo, imamo svoj krog publike, znamo, ne vem, zakaj ji ne služimo. Zopet strah. In še vedno ne vem koga ali česa se bojimo? Zdaj kakovostno kulturo seveda skušajo prikazati kot nepotreben strošek. Jasno. Ker smo lahko velika grožnja, ker imamo moč in tega bi se morali kulturniki prvi in najbolj zavedati. Kultura dviga zavest in samozavest. Je orožje in če ga narod kdaj spet potrebuje, je to danes!

Namreč, ni več enega edinega segmenta potrošniške družbe, ki ne bi bil pod nadzorom kapitalskega pohlepa v sistemu, ki ga vzdržuje iz dneva v dan, vse bolj požrešnega in brezobzirnega. V zastrupljanju človekovega kritičnega, svobodoljubnega in s tem tudi ustvarjalnega duha, je sodelovala tudi posadka iz kulturnega segmenta v vladajoči nomenklaturi. Brez nje enostavno  manipulacija nebi bila uspešna in tako popolna kot smo ji priča ravno pri nas.

In vse te dni se znova in znova sprašujem-zakaj so se borili naše none in nonoti? Mar niso še po hostah, ustanavljali kulturna društva, da so lahko ohranjali, negovali našo besedo? Da so s tem dvigovali moralo, samozavest in neuklonljivo voljo boriti se naprej? Saj naša kultura je naša identiteta. Brez kulture nas ni. To so v skoraj nemogočih pogojih vedeli naše none in nonoti. Se spomnite zame ene najlepših pesmi na svetu- Lipa zelenela je? Ko jo je v Unionski dvorani v Ljubljani, v znak upora, zapel naš Akademski pevski zbor ( kasneje Akademski pevski zbor Tone Tomšič ), ko so fašisti prepovedali vsakršno slovensko besedo, ker bi bila lahko preveč domoljubna in k uporu hujskaška? A naši vrli domoljubi so se spomnili in napisali pesem, ki navidez govori o naravi in tako jo je agresor tudi razumel in se jim ni zdela škodljiva, a v resnici pa je našim borcem po gozdovih sporočala naj se ne predajo, naj vzdržijo, saj so fašistom štete ure in bo za nas prav kmalu vzcvetela pomlad…..Ja. Kakšna zavest! Kakšna pripadnost! Kakšna vera in moč! Kaj lahko naredi slovenska beseda, slovenska pesem in združeni slovenski duh!  Zakaj je primorska vstala in se uprla temu, da bi na naši primorski zemlji prevladala tuja beseda? Ker se je zavedala, da bi se z vdajo začelo naše počasno, a sigurno izumiranje.

Stephan Hessel med drugim veliki borec za človekove pravice je mnenja, da je to, kar se nam dogaja pod kapitalizmom , popolnoma primerljivo s fašizmom, ki je seveda danes zamenjal podobo, in bi se morali proti njemu boriti kot so se nekoč borili proti fašizmu. Zato se moramo zbudit in dvignit. Prej nas je ogrožal vsaj tuj agresor, zdaj nas pa naš lastni. Čas je, da se Cankarjevi hlapci vrnejo v povesti, slovenski zavedni duh pa naj se zopet prebudi in temu brezobzirnemu kapitalističnemu rušenju reče NE!

Prebudimo v sebi  vrednote, ki v sodobnem svetu namišljenih dobrin in lažnih vrednot izginjajo-solidarnost, povezovanje, tovarištvo, sprejemanje, spoštovanje in strpnost. Prebudimo tega duha OF, partizana in kulturnika Gučka, komisarke Drine in mnogih, mnogih drugih junakov, ki so padli, da smo mi lahko vstali. Ki so se žrtvovali, da smo mi lahko v miru in svobodni. Vsaj delno svobodni. Saj se boj za svobodo in mir nikoli ne konča. Ker je pesem osvobajala še preden smo si svobodo priborili.

Zato naj svoj govor končam s pesmijo Horacia Guaranyja- Če utišate pevca utihne življenje. Tako kot se za kulturnico tudi spodobi:

» …..Kaj naj z življenjem, če tisti, ki poje

Ne povzdigne glasu za trpečega.

Za tistega, ki je brez razloga

obsojen na pomanjkanje.

 

Če utišate pevca se roža osiplje,

Čemu naj služi roža brez pesmi?

Pesem mora bit luč v praznini,

Ki zmeraj sveti tistim odspodaj.

 

Ne utišajte pevca, ker grobna tišina

Zakrila bo podlost, ki vse uničuje.

Pevec se prevari ne ukloni,

Nikoli ne umolkne pred zločinom.