Božidar Gorjan – Bogo, partizan, v Ljubljani, 13. oktobra 2016
Spoštovani udeleženci te spominske proslave,
stojimo pred spomenikom, ki je pomnik tudi za današnje čase: sporoča nam, kam nas pripelje rasna in verska nestrpnost. Sedaj ponovno, ne samo mi, vsa Evropa išče rešitev za pošteno, človeškemu dostojanstvu primerno rešitev za milijone rasno in versko različnih tujcev. Tudi tokrat se na rasni in verski nestrpnosti poraja rasizem in z njim sovraštvo.
Slovenci smo v nedavni zgodovini že bili žrtve takega sovraštva. Streljali so nedolžne ljudi samo zato, ker smo bili drugačni. Hoteli smo kot Slovenci ostati na svoji zemlji. Samo to. Spomnimo se Hitlerja, ponemčevanja, nato Mussolinija, ki je v Gorici vpil, da je potrebno uničiti slovensko raso, dejal je celo, to prekleto raso. Leta 1923 je fašizem prepovedal slovenske šole, leta 1933. še verouk in maše v domačem jeziku. Primorski Slovenci smo se skupaj Tigrovci, slovenskimi duhovniki, komunisti, vsi združeni v protifašizmu, odločno upirali taki politiki.
Navkljub takim izkušnjam, so v ljubljanski stolni cerkvi – nekaj tednov po italijanski zasedbi – zapeli zahvalno mašo za priključitev k fašistični Italiji. Še predno se je organiziran upor dobro začel.
To pa je bilo v popolnem nasprotju z množičnim razpoloženjem Slovencev. Nadškof se je odločil za služenje fašizmu, navkljub izkušnjam vernikov na primorskem in Koroškem. V pastoralnem pismu, obveznem za duhovnike, je škof Gregorij Rožman pozval na odločen ideološki boj proti komunizmu. Upor Slovencev za preživetje, je obsodil kot komunizem. Kardinal Rode pripisuje krivdo za strahotne žrtve druge svetovne vojne komunistom. Tako ponavlja Rožmanovo politiko iz leta 1941. Njegov zadnji govor je bil eno samo opravičevanje kolaboracije.
Fašizem in nacizem sta zaupala orožje in organizirala vojaške formacije samo takemu sistemu, ki je užival njihovo popolno zaupanje, to je slovenskemu klerofašizmu. Za smrt enega organizatorja kolaboracije so ustrelili 23 nedolžnih ljudi.
Vendar niso vsi duhovniki sodelovali v tej protislovenski zaroti z nacifašizmom. Duhovniki na Primorskem in v Beneški Sloveniji so bili na strani upora, mariborski škof Tomažič je odrekel sodelovanje s škofom Rožmanom, v Ljubljanski pokrajini je v narodno-osvobodilnem boju sodelovalo 40 duhovnikov, iz Štajerske izseljeni duhovniki so se vračali v domovino, vendar ne k domobrancem, ampak v partizane. Po mojih izkušnjah iz Primorske, Štajerske in Koroške trdim, da je večina vernih ljudi sodelovalo z narodno-osvobodilnim gibanjem. Tudi zato smo vzdržali v neenakopravnem boju.
Politična desnica nas na enak način, kot nas je delila med vojno, deli tudi še danes. Kolaboracijo opravičujejo z samoobrambo, zamolčijo, da so bili del nacifašištičnega uničevalskega aparata.
Iz SS policistov ustvarjajo žrtve, ki naj bi padle za obrambo »slovenskega katoliškega občestva«. Ne omenjajo pa žrtev, padlih za našo svobodo, svobodo vseh Slovencev.
Trdno pa verjamem, da smo vsi Slovenci sposobni pietetnega spoštovanja do vseh padlih v vojni in pobitih po koncu vojne, ne da bi potvarjali zgodovine. Pa naj se to imenuje »sprava« ali civilizirana pomiritev med državljani.
Že leta 1987 sem kot predsednik slovenskih borcev povedal: »Vsak padli ali ubiti Slovenec si zasluži dostojen pokop in označitev groba«, in še »spoštujemo žalost vsake matere, ki objokuje mrtvega sina«. Obsodili smo po vojni storjene zločine
Skoraj so minila tri desetletja od naše pomiritvene izjave. Stvar države je bila, da uredi to vprašanje. Stvar močnih sil v naši politiki pa je bila, da desetletja zavirajo reševanje tega vprašanja. Načrtno gojijo kult smrti, ki nas deli in ustvarja novo sovraštvo. Prekopavanje žrtev, ki smo mu priča v zadnjem tednu, bo gotovo imelo poudarjeno politično-volilno obeležje. Čast, ki jim jo izkazuje predsednik države, pa kaže na to, da je njegovo razumevanje sprave predvsem politično.
Cerkvi je potrebna sprava znotraj cerkve. Pomiritev med nami, Slovenci in državljani, pa je nujna. Taka, ki bi omogočila razumevanje zgodovine take, kot je bila. Potrebna nam je državljanska pomiritev, ki bo omogočala v naši parlamentarni demokraciji, vsaj strpno politično sožitje med strankami, tako, da bomo končno živeli v pravni državi, dosegli uspešno gospodarsko rast, zaposlitev mladih in socialno pravičnost.
Da je to možno, ugotovimo na primeru Nemčije. Njihova zemlja je napolnjena z nekaj milijoni žrtev, ki jih niso prekopavali. Dosegli pa so enotno priznanje krivde. Žrtvam so namenili dostojno spominjanje. Zgradili so pa tako parlamentarno demokracijo, ki jim je omogočila najhitrejši razvoj v Evropi. Tam si cerkev ni jemala pravice, da odloča o krivdi in zaslugah.
