Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer v Dobrniču,  ob 73. jubileju Protifašistične ženske zveze

 Pozdravljeni na 73. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze in hvala za povabilo za uvodne besede. Ko sem razmišljala, kaj naj povem, sem ugotovila, da ta naloga ni prav nič lahka. Domača in svetovna družba sta razklani, iz obdobja miru in sožitja spet padamo v razraščanje nasilnih klik, dviganje nacionalizma v nacističnem duhu, rasizem, nacionalno in versko nestrpnost, sovraštvo do revnejših tujcev, načrtno vzbujanje občutka ogroženosti. Priče smo poplavi dobrih in predvsem slabih novic, bolj kot razmišljanja so v modi obrekovanja, črnoglede napovedi pa so najbolj prodajano tržno blago.

Kako torej izbrati vsebino današnjih razmišljanj, ki bo spoštljiva do naše dediščine, tudi do idej in dela žensk, še posebej Mare Rupena, katere ime nosi 34 km dolga pot po enem najlepših koščkov naše domovine? Tiste Mare, ki sem jo imela srečo osebno poznati – bila je pokončna, ustvarjalna, tudi mednarodno uspešna in predvsem topla osebnost. Kako poudariti bistvo vsebine, ki bo zajelo 73 let prehojene poti skozi zgodovino? Še najtežja naloga pa je umestiti to vsebino v življenje danes ter v usmerjanje za naprej.

Kaj nam sporoča že sam naslov tega srečanja?

Jubilej je vselej dan, ko se v prazničnem vzdušju s ponosom oziramo nazaj. To pa je tudi trenutek za globlji razmislek o prehojeni poti v luči današnjega dne ter njenem odsevu v prihodnost. Kajti čim dlje v preteklost se oziramo, tem dlje v prihodnost bomo videli. In 73. jubilej pomeni, da moramo zaznati in se pripravljati za prihodnost vsaj naslednjih 73 let, torej celotnega 21. stoletja. Iskreno in s spoštovanjem do prednikov moramo pregledati prehojeno pot, kritično oceniti današnji trenutek in se optimistično in realistično, z glavo v ustvarjalnih sanjah in z nogami na trdnih tleh, zazreti v jutrišnji dan. In ob vsem tem ne smemo pozabiti, da prepiri med preteklostjo in sedanjostjo uničujejo prihodnost. Jubilej je torej pogled nazaj za načrtovanje varne poti naprej.

Kaj pomeni protifašistično? Fašizem pomeni nasilje. Tisto grozljivo vojno nasilje, tisto zapiranje, pretepanje, požiganje, ubijanje, ki je pred 73 leti spodbudilo svobodoljubne žene, da so tukaj, v Dobrniču, začele gibanje, ki je zaznamovalo tri četrt stoletja. Je nasilje še vedno tukaj?

Žal je. Nasilja tudi ni moč enkrat za vselej premagati, vsak dan in povsod se na novo koti in ogroža vse dobro. Kot mnogoglavi zmaj je, ki mu odsekamo eno glavo, a takoj zraste nova ali celo dve. Zato nekdanjih zmag nad nasiljem ne moremo podedovati, le učimo se lahko iz njih. Protifašistično delovanje je torej nujna in nenehna dolžnost vsakogar, ki dobro misli – ob vsakem času in kjerkoli na svetu, še posebej nas, ki živimo na tem prelepem koščku Zemlje sorazmerno varno. Po robu se moramo postaviti vsem oblikam nasilja.

Ženske so se tukaj v Dobrniču 17. in 18. oktobra leta l943 organizirano postavile po robu nasilju okupatorja, ki je imel v načrtu izgon Slovencev v Sibirijo in nas je takoj začel preseljevati, za začetek v Srbijo in na prisilno delo v Nemčijo. Zapiral, požigal in moril je vse, ki bi se mu utegnili zoperstaviti. Takrat so bile razmere črno-bele, vrednote za mlade in stare jasno prepoznavne in opredelitev za akcijo proti nasilju naravna. Danes je svet žal še vedno prepoln nasilja, ki preveva vse pore našega življenja, ga je pa marsikdaj težje prepoznati. In prav temu je namenjeno gibanje kot je naše: naša naloga je prepoznavanje nasilja kot hude bolezni v vseh porah življenja, ozaveščanje vseh in še posebej mladih, kaj je danes nasilje in kako se mu upreti, kako ga preprečevati, kajti samo tako se bo seme svobode obnavljalo in tudi prihodnjim generacijam rodilo plodove.

Poskušajmo razmišljati o nasilju – od našega vsakdana tja do svetovne skupnosti. Pravkar je v obravnavi zakon, ki naj pripomore k izkoreninjenju nasilja v družini. Naj poleg sicer redkega, a pogosto divje surovega nasilja nad ženskami, posebej izpostavim nasilje nad najmlajšimi. Če naj verjamemo anketam, ki jih objavljajo časopisi, prepoved telesnega kaznovanja otrok nima prav velike podpore. Močno upam, da je to samo površni odsev razmišljanja velike večine dobrih staršev, ki pri neubogljivih otrocih včasih ne vidijo drugega izhoda kot eno po zadnji plati. Tudi jaz sem tako delala, čeprav sem bila žena dr. Pavla Kornhauserja, ne le očeta moje hčere, tudi zdravnika, ki je zdravil pretepene otroke in v okviru Društva prijateljev mladine začel gibanje proti telesnemu kaznovanju otrok. Sama sem še vedno razmišljala na način, s katerim smo na prvi šoli po vojni, učiteljskem tečaju v Kranju junija 1945, ponagajali profesorju Stanku Gogala, najvidnejšemu tedanjemu psihologu in pedagogu in velikemu nasprotniku telesnega kaznovanja otrok. Podarili smo mu dolgo šibo, v katero smo vrezali: Ob drenovki mi gor smo rasli, brez šibe tud’ ne bomo pasli! Le počasi sem spoznavala, kako zelo narobe je že en sam, tudi lahen udarec. In še danes, v globoki starosti, mi je žal za vsako klofuto, ki sem jo dala – še veliko bolj kot za tiste, ki sem jih dobila. Z veseljem opazujem vzgojo svoje prve pravnukinje, za katero sta se mlada starša zarekla, da je nikoli, prav nikoli ne bosta udarila. Seveda je tudi naša Zarja otročaj kot vsak drugi, na silo hoče vse doseči – in če ne gre, se vrže na tla in se dere kot jesihar, da je vsa zaripla. A starša jo mirno pustita, da sama ugotovi, kako njeno nasilje ni uspešno. To je tudi najboljša šola za življenje: nasilju ne smemo dovoliti, da uspe. Prepričana sem, da podobno ukrepa velika večina mladih staršev in tudi s tem krepi naše zaupanje, da se vendarle pomikamo k družbi vsaj z manj, če že ne brez nasilja.

Nasilju smo kar naprej priče tudi v bližnjem okolju. Posebej so zadnje čase na udaru kar celi poklici, zlasti učitelji, zdravniki, sodniki, gospodarstveniki, celo policisti in vojaki. Vse to so bili zaradi zahtevnosti od nekdaj priznani poklici, danes pa jim spoštovanje pogosto odrekamo. In to navkljub dejstvu, da bi vsakdo med nami, ko bi moral imenovati tri vzornike – in ti naj ne bi bili sorodniki ali prijatelji – zelo verjetno imenoval enega ali kar dva izmed njih. To spoštovanje je v zadnjem času pogosto poteptano, na vseh raveh delovanja opljuvano, pri posameznikih tudi medijsko linčano – to je nasilje, ki duši ustvarjalnost vseh v teh poklicih.

Posebej učiteljem je danes naloženo izjemno veliko breme. Izobraževanje ne more več pripravljati na stabilne delovne pogoje, ker se ti vse hitreje spreminjajo – poleg temeljnih znanj in spretnosti so bistvene sposobnosti inovativnost, sodelovanje v razvoju in ne le prilagajanje spremembam, kar načrtno pričakovanje in sprejemanje novega. Samo tak pristop bo omogočil razvoj sposobnosti za sodobne potrebe zaposlovanja, ki tudi vse bolj terja samozaposlovanje, ter v ta namen potrebnih poslovnih spretnosti. Zaposlovanje mora biti načrtno prepleteno z vseživljenjskim izobraževanjem.

Prav zato je Mednarodno komisijo za izobraževanje v 21. stoletju vodil ugledni prvi mož Evropske unije, Jacques Delors. V komisiji smo postavili štiri stebre: učiti se, da bi vedeli; učiti se, da bi znali delati; učiti se biti osebnost; učiti se živeti v skupnosti različnih. Vsi štirje stebri zahtevajo od učiteljev več kot kdajkoli poprej. Učence morajo naučiti samostojno poiskati znanje v vsak dan večji svetovni zakladnici. Pomagati jim morajo to znanje globoko razumeti, kajti samo tako znanje znamo uporabiti. In razviti njihovo ustvarjalnost za bogatenje znanja v vseh procesih dela in odločanja. Učitelji morajo biti učencem vzor v gradnji široke in poglobljene, znanstveno, kulturno in socialno ozaveščene osebnosti z vrhunsko ustvarjalnostjo. In ne nazadnje – učence morajo prepričati v enakovrednost vseh ljudi, vseh kultur, jih pridobiti za varovanje vseh živih bitij in neživega sveta, za svetovno ravnotežje – zlasti pa doumeti, da je raznolikost bogastvo. Takih učiteljev se ne sme podcenjevati, kaj šele blatiti – to je nasilje nad prihodnostjo.

V pritlehnih medsebojnih obračunavanjih se tudi delavcem v zdravstvu ne godi bolje. V podpihovanih aferah nekateri zagnano iščejo napake posameznikov, pogosto jih raztrobijo in prilepijo kar celotnemu poklicu. In pri tem so napadeni krivi, še preden jim je bila krivda dokazana. Oznake beli bogovi in modri angeli so se iz izražanja spoštovanja spremenile v žaljivke. Lani sem šla skozi težko operacijo razlitega slepiča, ko so domačim povedali, naj bodo pripravljeni na vse. Najbolj so mi ostale v spominu noči po operaciji, ko v intenzivni negi ni in ni bilo miru, kar naprej je nekdo klical, če ne bolniki, pa sestre ali zdravniki. Ko sem pobarala ali ne bi šlo malo bolj po tihem, so mi povedali, da žal ne. Bolnikom klicev ne morejo prepovedati, sestre in zdravniki pa se kar naprej kličejo, da ne bi stoje zaspali, saj so na delu v divjem pogonu velikokrat neprekinjeno po 24 in celo več ur. Ko pomislim na to, kako garajo, pa na bolnike – krvave, pobruhane in še kaj hujšega – si pravim: kakšni beli bogovi in modri angeli neki, priznati bi jim morali nagravžnino! Še bolj pa jim je treba vrniti spoštovanje, ki je bilo značilno za velik del jubilejnega obdobja, ki ga danes slavimo, zadnja leta pa smo ga poteptali.

In zadnja leta smo poteptali spoštovanje še mnogih najbolj obremenjenih in izpostavljenih ljudi v celi vrsti zahtevnih poklicev. Pravosodje napadajo s krivosodjem, grožnje sodnikom se vrstijo, kar vse vodilne gospodarstvenike zapored zmerjajo z goljufi, policiji in vojski očitajo prekoračenja pooblastil. Najhuje pa je zagotovo na področju politike. Zadnje čase vse večkrat slišimo, da so politiki pravzaprav čisto nepotrebna nadloga. Čeprav se marsikomu zlasti ob staranju zazdi, da postaja politika vse manj pomembna, sama ne mislim tako. Politiko potrebujemo, da snuje varne poti za napredek, nekakšne lestve, po katerih se bomo vzpenjali navzgor. Seveda mora biti takih lestev več na izbiro in stranke naj kar tekmujejo med seboj, kdo bo ponudil boljšo. Volilci moramo presojati kvaliteto predlogov ne glede na stranke, ki so jih predlagale. Zase lahko rečem, da prav to delam: za politiko sem z leti postala barvno slepa in presojam le kvaliteto predloga ne glede na to ali je rdeč ali črn, zelen ali rumen, morda kar pisan. Žal pa danes številni politiki ne dajejo prednosti gradnji takih lestev in potiskanju navzgor, bolj skušajo tiste, ki se vzpenjajo po drugih lestvah, sklatiti dol. Pravijo, da je vsa Slovenija postala gojišče špargljev – čim kdo pokuka ven iz povprečja, mu odrežejo glavo. Zato se najboljši politike izogibajo, prazna mesta zapolnjujejo mnogi, ki tam ne bi smeli biti. Obenem poskušajo brezizglednost opravičevati s slovensko prislovično zavistjo. Ta je sicer lastnost vseh ljudi na svetu, pri nas pa smo ji res dopustili prevelik razmah. Kje so vzroki in kje je ustvarjalna pot iz te zavistne, samouničevalne sle Slovencev, iz tega nasilnega iskanja blata in strasti brodenja po njem? Smo res postali narod goljufov in ovaduhov ter dežela medijskih linčev? Če že ni želje po samospoštovanju, naj iztrezni vsaj dejstvo, da se z obrekovanji širi nezaupanje v našo državo in višajo obresti, ki jih plačujemo za kredite. Vrnimo torej spoštovanje tudi politiki in tistim politikom, ki nas hočejo združevati s spoštovanjem raznolikosti, ne pa posiljevati s poenotenjem prepričanj. Upoštevajmo, da je pogled na isti hrib odvisen od zornega kota opazovalca, da noben pogled ni edini pravi, da je resnična slika šele usklajena vsota vseh pogledov.

Najhuje pa tudi nas prizadeva svetovno nasilje, ki ni le gospodarska kriza. Za zadnjega dobrega pol stoletja je značilen prej nesluten gospodarski razvoj. Temelj tega so znanstvena odkritja, ki so bila prek izobraževanja prenešena v procese dela in odločanja. Svetovni bruto proizvod so leta 1950 ocenjevali na 4.000 milijard $, proti koncu 20. stoletja na okoli 30.000 milijard $, danes že na več kot 70.000 milijard $. To bogatenje pa nosi s seboj tudi temne strani: poglabljanje prepada med visoko razvitimi in nerazvitimi in s tem povezano širjenje nacionalizmov, političnih in verskih napetosti ter terorizma in skrajno neodgovorno svetovno ogrožanje okolja. Gospodarski napredek sam se je pokazal kot nezadosten, razvoj moramo obravnavati kot neločljiv splet gospodarskih in socialnih dosežkov. Vse bolj prevladuje spoznanje, da nihče ne more biti bogat v oceanu revnih – tudi ne srečen med nesrečniki, ki izgubljajo delo in drsijo v revščino.

Ko ocenjujemo razvoj, moramo poleg BDP (bruto domačega proizvoda) vključiti tudi dostop do vseživljenjskega izobraževanja za vse in na vseh ravneh, čim višjo raven zdravstvenega varstva za vse, zagotavljanje hrane – nihče ne sme biti lačen, dostop do pitne vode kot pravice vsakogar, varovanje okolja, prizadevanja za trajnostni razvoj. V enaki meri moramo odločno uveljavljati demokratične pravice za vse, enakopravnost spolov in različnih skupin ter višanje življenjske ravni vsakogar. Ter ne nazadnje: načrtno omejevanje proizvodnje in prodaje orožja, ki za svoje profite ščuje ljudi v pokole.

In v tem smislu moramo ukrepati ob zavesti, da sta uravnavanje in prilagajanje razvojnim procesom vedno v zamudi – prevzeti je treba pobudo! Tudi v društvih kot je Dobrnič.

Globlja obravnava teh temeljnih zahtev bi terjala veliko več časa, ki ga žal nimamo. Rada pa bi se dotaknila samo še ene ključne zahteve: solidarnosti za begunce. Begunci so v Sloveniji najprej izzvali val simpatij in razumevanja – ne le za vse te nesrečneže, tudi val spoštovanja za tiste naše ljudi, ki so se z njimi dejansko srečali in jim v težkih razmerah nesebično pomagali. Kajti večina nas je begunce srečala samo s kavča pred televizorjem. Kljub temu so se pojavili hujskači, ki trdijo, da so begunci nevarni, da so tuje vere in prepričanj, tudi teroristi – pa da bi njihova vključitev med nas povzročila še večjo brezposelnost in rušila našo kulturo in evropsko civilizacijo. In ti hujskači načrtno bijejo plat zvona ter uspevajo širiti preplah, strah pred neznanim, pred negotovostjo ter zahteve po močni roki.

Kot naravoslovka sem navajena vsako zadevo podrobneje pogledati in – če je le mogoče – meriti. Slovenija naj bi po predlogih Evropske unije dala zatočišče okoli 600 beguncem. To pomeni enega na več kot tri tisoč slovenskih državljanov. Torej bi bil največ eden na naši proslavi. In trdijo, da naj bi ta nas ogrožal? Da jih le ni sram! To hujskanje je nasilje – ne le nad begunci, v prvi vrsti je nasilje nad miselnostjo naših ljudi, ki se mu moramo upreti. Ne pozabimo, da je podtikanje nevarnosti trik za zbujanje strahu in negotovosti ter pripravljenosti ljudi tudi demokratično voliti diktatorja. Hitler je samo en primer.

Nasilje, ki se mu tudi danes tukaj zoperstavljamo, ima še nič koliko obrazov. In upor proti nasilju, zlasti pa njegovo preprečevanje, je tudi nenehna obveznost Dobrniča, sinonima dobrih ljudi.

Črnec Martin Luther King, veliki miroljubni borec proti nasilju v ZDA, je dejal:

Tema ne more pregnati teme – to lahko naredi le luč.

Sovraštvo ne more pregnati sovraštva – to lahko naredi le ljubezen.

 

Ženske posredujemo podobno prepričanje:

Nasilje ne more pregnati nasilja.

To lahko naredi le spoštovanje.

Spoštovanje narave, enakopravnosti, ustvarjalnosti,

bogastva kulturne raznolikosti, svobode misli.

Naj bo to sporočilo Dobrniča 2016!