Dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celja, na Čreti, 1. 10. 2016
Spoštovani in spoštovane,
26. oktobra 1941 se je na tej planoti bil en prvih bojev druge svetovne vojne na Slovenskem, med enotami nemškega okupatorja ter slovenskimi uporniki proti okupatorju. Natančneje med prvo četo 72, rezervnega policijskega bataljona iz Münchna ter partizani Štajerskega bataljona, katerega jedro so sestavljali borci Savinjske čete, se pravi tukajšnji domačini. Ta spopad, ki ga označujemo tudi kot prvo frontalno bitko štajerskih partizanov, je ohranjen v zgodovinskem spominu, dokumentiran tako v nemških poročilih kot pričevanjih udeležencev in se ga upravičeno vedno znova spominjamo vsako jesen.
Obenem pa tovrstne priložnosti zgodovinarju predstavljajo vnovičen izziv razmisleka o naravi in značilnostih druge svetovne vojne, okupacije in upora, predvsem o tem, kako so se na nove, skrajne vojne razmere odzvali naši predniki, kaj jih je pri tem vodilo in s čem so se morali soočati in spopadati. Seveda je ocenjevanje z današnje perspektive poenostavljeno in posplošeno. V čustva in s tem dejanja posameznikov ni mogoče nikoli povsem prodreti, a vendarle je na temelju virov, pričevanj, pa tudi razumevanja tako zgodovinske logike kot človekove narave, mogoče sestaviti vsaj približne orise dogajanja pred 75. leti.
V totalni vojni, kakršna je bila druga svetovna, je bil vsak posameznik slej ko prej prisiljen izbrati stran, na odločitev pa je najprej in najbolj vplivala njegova nacionalna pripadnost. Reakcija tukajšnjega maloštevilnega a vplivnega nemškega in nemško čutečega prebivalstva, ki si je z večinskim sodelovanjem pri okupaciji in germanizaciji umazalo roke in posledično ob koncu vojne plačalo visok davek, je zato po svoje razumljiva. Kompleksnejši in barvitejši pa je odnos do okupacije tiste večine prebivalstva, ki bi ga tako danes, kot že takrat, lahko označili za slovenskega. Največji del Slovencev je okupacijo pričakal za zastrtimi zavesami, otrpel ob jezi, strahu, nemoči in negotovosti, brez političnega vodstva, ki bi bilo kos izzivu časa. Pa vendarle bi bila naivna tudi predstava, da so ji vsi nasprotovali. Aprila 1941 na Štajerskem namreč niso »hajlali« samo Nemci in t.i. nemškutarji. Tudi mnogi sonarodnjaki so se obrnili po vetru, spremenili svojo barvo ali si nadeli novo masko in se hiteli udinjati novi oblasti. Pa to ne velja le za primitivno drhal in moralne pokveke, ki v vseh izrednih razmerah priplavajo na površje in jih najdemo vselej in povsod. Paleta razlogov za takšen odnos je dosti širša in sega od pregovorne slovenske lojalnosti do vsakokratne oblasti, preko čisto človeškega oportunizma in preračunljivosti, do vprašanja narodne zavesti in identitete, ki pri mnogih ni bila tako enoznačna, kot si predstavljamo danes. Deželna pripadnost je bila še pri marsikom močnejša od narodne in kulturni vzorci so bili zlasti v urbanih okoljih tesno povezani z nemško tradicijo. Odločno slovenska zavest je bila vzpostavljena predvsem v krogih izobraženstva in v desetletjih nacionalnih bojev prekaljenega meščanstva. Slednje je bilo zato tudi prvo na udaru germanizacijske politike, saj so Nemci dobro vedeli, da je prav eliminacija družbene elite predpogoj za narodno in politično prevzgojo množic. Poleg tega je velik del delavstva in revnejšega podeželskega prebivalstva, razočaran nad socialno zanemarjeno in politično kaotično jugoslovansko kraljevino v Hitlerjevi Nemčiji videl predvsem upanje za izboljšanje svojega ekonomskega položaja. Zlasti starejši so si obetali red in razmere, kot so jih pomnili še iz Avstro-Ogrske, pri kakšnem vojnem veteranu pa se je prebudil tudi duh bratstva v orožju, izhajajoč iz rovov prve svetovne vojne. Predvsem pa so ljudje, med njimi celo zavedni Slovenci in antifašisti, s strahospoštovanjem gledali na nemško silo, katere ugled je bil prvič resno omajan šele s stalingrajskim debaklom.
V takšnih razmerah je po svoje razumljivo, da so se tudi tisti, ki niso bili naklonjeni okupaciji, vedli skrajno previdno in zadržano. Tudi zato sta toliko bolj prišla do izraza odločnost slovenskih komunistov in drugih z njimi tesno povezanih levičarskih gibanj, ki so sledili pozivu vodstva osvobodilnega gibanja, natančneje Osvobodilne fronte slovenskega naroda k oboroženemu odporu. Resda razmeroma maloštevilni, a dobro organizirani ter v industrializiranih okoljih, kamor lahko ob Celju uvrstimo tudi Prebold in rudarsko Zabukovico, tudi vplivni komunisti, niso nikoli tajili svojih ambicij po spremembi družbenega reda. A jim obenem tudi ni mogoče očitati pomanjkanja narodne zavesti. Čeprav do nemškega napada na Sovjetsko zvezo v zadregi zaradi ujetosti v Stalinov pakt s Hitlerjem, so dejansko dobro vedeli, kdo je resnični sovražnik, s katerim so se že dolgo spopadali, med drugim tudi v Španiji, in ki je tokrat okupiral tudi njihovo domovino. V razmerah, ko slovenska politična elita v Ljubljani ni bila dorasla položaju in je v prepričanju, da je to zanjo in za narod še najbolje, vedno bolj tonila v takšno in drugačno kolaboracijo, so komunisti pač izkoristili svojo zgodovinsko priložnost, prevzeli iniciativo in oblikovali jedro odporniškega gibanja na Slovenskem. K uporu niso pritegnili zgolj svoje politične zaveznike znotraj Osvobodilne Fronte na čelu s krščanskimi socialisti, ki so prav tako verjeli v korenite spremembe slovenskega človeka in družbe, temveč tudi vrsto neuklonljivih, nad okupacijo ogorčenih posameznikov, ne glede na njihov politični in svetovni nazor. A čeprav je bila odporniška mreža zelo heterogena, so partijski disciplini zavezani komunisti skupaj s svojim skojevskim podmladkom sestavljali kar štiri petine od slabih tristo štajerskih partizanov v prvem letu upora. Z orožjem se zoperstaviti nemški sili je bilo leta 1941 izredno hrabro, že skorajda iracionalno dejanje, nemški odgovor pa neusmiljeno brutalen. Velika večina prvih upornikov, njihovih sodelavcev in podpornikov je padla, bila pobita ali odpeljana v taborišča, krvavi davek so plačali tudi njihovi svojci ter številne kmečke družine, ki so partizanom, v katerih so videle prvenstveno borce za svobodo in slovenstvo, nudile zavetje in hrano. Izgubam so ob vsem ostalem gotovo botrovale tudi izdaje. Tako tiste, izsiljene med gestapovskim mučenjem, kot tudi druge, ki so bile preplet osebnega koristoljubja, lojalnosti do uradne oblasti, nezaupanja do oboroženih ljudi, ki jih je nemška propaganda označevala za bandite, roparje in morilce, predvsem pa velikega strahu pred nemškimi represalijami.
Kot je za gverilo značilno, so tudi tukajšnji partizani napadali tako predstavnike okupacijskih oblasti, ki so jih pač dosegli, kot rojake, ki so bili po njihovem mnenju okupatorjevi sodelavci in ovaduhi. Pri čemer je prihajalo tudi do zlorab in zločinov, ki jih je mogoče pripisati konstantnemu boju za preživetje, strahu pred izdajami in gestapovskimi vrinjenci, maščevalnemu besu, tudi osebnim značilnostim in motivom posameznikov, predvsem pa spirali nasilja in splošni surovosti časa, v katerem je bila cena človeškega življenja čedalje nižja.
Vsi tisti, ki še danes iz različnih razlogov relativizirajo, omalovažujejo, zasmehujejo in celo demonizirajo partizanski upor, mu očitajo vojaško neučinkovitost in prevelike žrtve ter s tem osporavajo njegovo smiselnost, praviloma zavestno pozabljajo na to, v kako težkih pogojih se je rojeval in razvijal narodnoosvobodilni boj na Slovenskem in koliko več hrabrosti, idealizma in srčnosti je zato zahteval. Pozabljajo, da so največ gorja prestali prav vanj vključeni posamezniki, t.i. prvoborci in njihove družine. In pozabljajo, da je bilo že leta 1941, ko je vsa Evropa ječala pod nemškim škornjem, na naših tleh zasejano seme upora, ki ga okupatorju nikoli več ni uspelo izkoreniniti in je kljub obupnim pogojem postopoma vzklilo ter rodilo v končno zmago nad nacifašizmom in s tem narodovo preživetje.
In prav to, najpomembnejše dejstvo, nas vedno znova vabi, združuje in povezuje na prireditvah in srečanjih, kot je današnje. Zato, ker tukaj zbrani delimo podobne vrednote in zavest. In zato, ker mi tega ne pozabljamo.
Hvala in lep dan še naprej.
