dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije na slovesnosti pri Sv. Antonu ob obletnici nemške požigalne ofenzive v Istri 1. in 2. oktobra 1943
Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani krajani in krajanke, cenjeni predsednik krajevne skupnosti, predsednik Združenja antifašistov, borcev in veteranov Koper, predsednica krajevne organizacije ZZB NOB!
V čast mi je sodelovati na slovesnosti v počastitev spominov na krvave dogodke in nemško požigalno ofenzivo pred 73 leti v Slovenski Istri. Izrekam vam spoštovanje v imenu predsedstva ZZB NOB, ker ste spomine na tiste čase ohranili kot svoj krajevni praznik. Veseli me, ker vidim, da ste v slovesnost vključeni mnogi krajani in da pri tem aktivno sodeluje podružnična osnovna šola pri Sv. Antonu.
Nekaj temeljnih podatkov o nemški ofenzivi smo že slišali, dotakniti pa se moramo še širših okoliščin te ofenzive, med drugimi nekaj takšnih, da nam morajo ostati v opomin tudi za današnje čase, čeprav živimo v miru in se večina ljudi temam o vojni najraje kar izogne.
Najprej se moramo spomniti, da govorimo o času takoj po kapitulaciji Italije, ko je na tem ozemlju ostalo veliko orožja in opreme od bežeče italijanske vojske, domačini pa so množično vstopali v partizanske enote. Oblikovani sta bili Tržaška in Istrska brigade, višje na Krasu pa Kosovelova brigada. V njih je bilo nekaj starih izkušenih borcev, večina pa so bili novinci. Na območju Brkinov se je boril tudi del Šercerjeve brigade, ki je bil takrat še najbolj bojno izkušen. To so bili tisti borci, ki so na Artvižah udarili na nemški prihod s proti napadom in jih prisilili k umiku.
Zaradi umika italijanske vojske in krepitve partizanskih sil je strateško gledano Primorska z Istro postala prioritetno vprašanje nemške okupacije. Nemško vrhovno poveljstvo je imelo podatke, da bi se angloameriške sile lahko izkrcale v Istri, in da so partizani tam zato, da ščitijo bodoče izkrcanje teh sil. Z neposrednim Hitlerjevim ukazom in strateškim načrtom vrhovnega štaba poveljnika Erwina Rommela je bilo odločeno, da se Primorsko, Slovensko Istro in del hrvaške Istre ter Dalmacije vključi v ozemlje nemškega rajha. Z ofenzivo je bilo zaukazano uničiti ves partizanski upor v Istri in širšem zaledju. Njihova ocena je bila, da je na tem prostoru velika koncentracija partizanskih sil, vendar so spregledali, da je šlo za teren (neporasel in kamnit Kras), na katerem bi bilo težko skriti, predvsem pa logistično oskrbovati velike enote. Njihova ocena partizanske prisotnosti je nastala tudi na podlagi podatkov o velikem številu gverilskih akcij partizanskih udarnih skupin (zasede, napadi na karabinjerske postaje, miniranje prometnic), kar je dajalo vtis večje vojaške koncentracije, kot pa je bilo partizanov tam v resnici.
Za ofenzivo, katere udarni del je bil 1. in 2. oktobra, so angažirali okrog 50.000 vojakov od skupno 150.000, ki so bile stacionirane na Primorskem, tako iz svojih enot, kot iz ostankov fašističnih sil. Sile v prodoru v istrske vasi so imele posebne ukaze za protigverilsko bojevanje, med drugim – da imajo proste roke – to pa je pomenilo, da se lahko v dneh ofenzive izživljajo nad civilnim prebivalstvom, pobijajo, požigajo, kradejo in uničujejo lastnino ljudi v istrskem zaledju. Zatreti partizanski upor je pomenilo uničiti enote in borce ter pobiti čimveč domačinov, torej iztrebiti cele vasi in jih požgati. Na tem primeru vidimo tipične značilnosti nemških protigverilskih akcij – ko je najbolj trpelo civilno prebivalstvo, zajete partizane pa so dosledno pobijali. Enako so storili z domačini, ki jih v tej ofenzivi niso odvažali v internacijo, temveč pobijali na mestu. To govorim zato, da bi razumeli, v kakšnem neizprosnem boju so bili pripadniki partizanskih enot, ki so se navalu enot in oklepnih vozil nekaj časa upirali, potem pa so padli v ujetništvo ali bili ubiti v neenakem boju. Ostanki enot so se razpršili po celotni pokrajini. Z oblikovanjem istrskega odreda so jih poskušali ponovno povezati in okrepiti. Ofenziva je za nekaj tednov demoralizirala prebivalstvo.
Danes se spominjamo teh številnih žrtev med partizani in domačini v nemški ofenzivi. Zavedati se moramo, da so njihove smrti bile sestavni del neke večje strateške odločitve, da je treba v Istri čimhitreje likvidirati partizanski boj in njihove podpornike med civilisti. Šlo je za nemško vojaško presojo, da je v tem delu Balkana Tito skoncentriral jedro svojih partizanskih enot, zato so imeli na ozemlju Primorske angažiranih kot rečeno vsaj 150.000 pripadnikov različnih vojaških in policijskih enot ter fašističnih podpornikov. Če bi ne bilo te njihove presoje, bi svojo vojsko angažirali na kaki drugi fronti in tok zgodovine 2. Svetovne vojne bi lahko bil drugačen. Gledano posamič, so naše istrske družine v tej ofenzivi izgubile svoje najdražje, vse te pobite talce in borce, gledano strateško, pa so njihove smrti del zadrževanja velikih nemških sil na ozemlju, ki ga je zase hotela Italija, vendar ga je v bistvu ob kapitulaciji že izgubila. Nemški rajh je naš prostor že vključil v svoje načrte o izhodu na toplo morje (Jadran in Sredozemsko morje).
Tako vidimo, da je bila Primorska zgodovinsko vedno strateški drobiž za obračunavanje med velesilami in za poplačilo dolgov. Ko to razumemo, nam postane tudi jasno, kako velika je bila partizanska zmaga maja 1945, ko so prišli v Trst, pa čeprav so se morali že junija umakniti anglo-ameriški vojaški upravi. In kako velika je bila diplomatska zmaga naših prednikov pogajalcev, ki so leta 1947 vendarle uspeli vrniti velik del Primorske k Sloveniji oziroma Jugoslaviji. In nenazadnje, kako pomembna je bila zmaga naših borcev za samostojno Slovenijo leta 1991, ki so Slovenijo v mejah Republike Slovenije obranili kot samostojno državo. Ta država, majhna in drobcena na zemljevidu sveta, je lahko velika v svoji aktivnosti in prizadevanjih za napredek človeštva. Kar nekaj jih je danes v Sloveniji, ki malodušno pravijo, da nimamo možnosti v boju za mesto generalnega sekretarja Organizacije Združenih narodov. Nekaj je tudi tistih zlohotnih kritizerjev, ki ga ovirajo pri tem že od vsega začetka. Ampak prav on sedaj s svojo kandidaturo in osebnimi sposobnostmi postavlja našo državo na zemljevid organizacije, ki se bori za mir in varnost v svetu. Končno smo spet majhna država z veliko ambicijo. Imamo cilj, ki bi nas moral povezovati.
Žal se zdi, da obstajajo v naši državi sile, ki povezovanja ne premorejo, oziroma želijo podpihovati sovraštva in nasprotja. Mislijo, da je v državi, ki je notranje razbita, lažje vladati. To delajo že zelo dolgo in zelo prefinjeno, tako dolgoročno, da tega v jeku vsakdanjih skrbi niti ne opazimo. Pred nekaj leti smo opazovali velika prizadevanja teh sil za transparentnost arhivskega gradiva obveščevalnih služb. Hodili so celo v prostore Sove, obveščevalne službe, in tam pregledovali, če je bilo vse gradivo predano v državni arhiv. Šele sedaj, po več letih vidimo, da so si s tem delali to gradivo dostopno za sodobne mahinacije in obtoževanje nekaterih ljudi, kako da so sodelovali z domačimi obveščevalnimi službami, ko so odhajali v tujino.
Posredno želijo sporočiti, da naj državljani ne prispevajo k varnosti svoje države, naj ne bodo pozorni na to, kdo jih poskuša v tujini pridobiti za svoje namene. Istočasno pa govorijo, kako je naš obrambno-varnostni sistem slab in nedodelan. Ko so imeli možnost investirati vanj, pa so ga enako, če ne še bolj brezobzirno slabili kot to počnejo t.i. levo sredinske vlade. Kar so spet počeli povsem namensko, da lahko danes prodajajo velike obrambne načrte z nacionalno gardo. Kar je v posmeh tako Slovenski vojski kot njeni pogodbeni rezervi. Namesto profesionalne apolitične Slovenske vojske bi torej radi ustanovili politično domoljubno vojaško policijo v podobi nacionalne garde. Da o tem govorim prav tu, v Slovenski Istri, vam, borcem in simpatizerjem NOB – je s posebnim namenom. Prav tu smo zgodovinsko gledano prepogosto vojsko postavljali v drugi plan. V sestavi sodobne SV je najmanj primorskih fantov in deklet. Mi Primorci torej nimamo jedra, ki bi nas vojaško uril, ko bo to potrebno. Mi bomo najprej na udaru zamisli o nacionalni gardi in če ne bomo dovolj pozorni, se nam bo začela ponujati garda domoljubov, vzporedna vojska, tako kot se je pojavil vzporedni TIGR iz ljudi, ki nimajo nikakršne tigrovske tradicije.
Primorci imamo nekaj svojih zelo posebnih vrednot in značilnosti. Ker so z nami v zgodovini pogosto barantali, smo postali odporni, odločni, potrpežljivi in neuklonljivi. Živimo blizu morja, ki pomeni okno v svet in hkrati pot, po kateri k nam prihajajo napredne ideje, pa tudi rastline in predmeti iz vsega sveta. Zato smo tako občutljivi, ko se v politiki baranta z našo strateško infrastrukturo, med drugim z Luko Koper. Za te svoje posebnosti se bo treba še velikokrat boriti.
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
