»Ohranimo spomine na ranjence zato, da se ne vračamo nazaj, ampak, da gremo naprej,« je bila sklepna misel akademika dr. Boštjana Žekša, slavnostnega govornika ob 75- letnici tragičnih dogodkov iz časa italijanske roške ofenzive na Ogenjci. Zadnji dan julija leta 1942 se je v tej ofenzivi skupina ranjencev z bolničarko Mimico skrila v brezno pri Ogenjci. Po izdaji enega izmed njih, doma je bil iz okolice Dolenjskih toplic, in napadu sovražnika, potem, ko je bila požgana bolnica petdeset metrov proč, so se ujeti v jami dogovorili, da jih Mimica (Marija Čepon iz Borovnice), ko bo za to prišel čas, vse ustreli, da ne padejo živi v roke sovražnikom. To je tudi storila, zadnji naboj pa je prihranila zase. Trije ranjenci so preživeli.
Ogenjca ponazarja način delovanja partizanske vojaške sanitete v Sloveniji in je prostor enega najbolj tragičnih in dramatičnih dogodkov v zgodovini partizanskega zdravstva. »Ponosni smo na naše prednike in na Ogenjco, ki je zapisana kot častni kraj slovenskega upora proti okupatorju,« je dejal Jaka Bartol, predsednik združenja Ogenjca, ki je to spominsko svečanost pripravilo skupaj z občino Loški Potok in ZZB NOV Ribnica.
Na sliki: Loško potoški župan Ivan Benčina in dr. Boštjan Žekš sta ob vhodu v jamo položila venec (Foto: Milan Glavonjić)
