Govor Borisa Geršaka, kapitana bojne ladje in poveljnik 430. mornariškega diviziona na slovesnosti v Novi Gorici, 14. aprila 2016
Dovolite mi najprej, da se zahvalim za povabilo ter izrečem vse pohvale in priznanje vsem, ki si prizadevate, da spomini na našo zgodovino in ljudje, ki so v njej sodelovali, ne gredo v pozabo.
Organizatorjem: Območnemu združenju borcev za vrednote NOB Nova Gorica, Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Veteran Nova Gorica, Društvu veteranov Sever Severno Primorske, Območnemu združenju slovenskih častnikov Nova Gorica, Društvu vojnih invalidov Severno Primorske, Društvu TIGR ter Krajevni skupnosti Nova Gorica – Hvala vam!
Slovenci smo prepoznani kot pomorski narod z bogato pomorsko zgodovino in tradicijo. K temu so nedvomno pripomogli mnogi naši rojaki, ki so v preteklosti živeli, delali in pluli pod različnimi zastavami. Eden takih je bil poročnik bojne ladje Sergej Mašera.
17. aprila pred 75. leti sta se zgodili za svetovno, predvsem pa narodovo pomorsko zgodovino, dve odmevni dejanji. V zalivu Boka Kotorska v Črni gori je štab jugoslovanske flote po aprilskem napadu na Jugoslavijo leta 1941 pristal na brezpogojno kapitulacijo, dan prej, 16. aprila 1941 pa ukazal posadkam, da predajo svoje ladje, podmornice in letala sovražniku. Poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan Spasić, sta junaško razstrelila rušilec Zagreb in na njem izgubila svoji življenji, kapitan bojne ladje Ivan Kern pa je ukazal izplutje dveh torpedovk k zaveznikom v Aleksandrijo. Ti dogodki so ključni za to, da smo se danes zbrali tukaj v Novi Gorici, z namenom, da se spomnimo herojskega dejanja in izkažemo spoštovanje našemu rojaku, narodnemu heroju Sergeju Mašeri. Da bi bolje razumeli takratno odločitev, ki sta jo tistega usodnega dne sprejela Sergej Mašera in Milan Spasić, mi dovolite, da v nekaj stavkih povzamem Mašerovo mladost, za katero se mi zdi, je ključno vplivala nanj in njegovo dojemanje domoljubne drže. Domoljubje je namreč čustvo pa tudi posebna vrednota, preko katere se odražata ljubezen in pripadnost do domovine.
Sergej, rojen 1912 leta, je bil tretji otrok v družini, ki je takrat živela v Gorici, dokler ni vmes posegla prva svetovna vojna, zaradi česar je družina pobegnila na Koroško in tam preživela vojna leta v begunstvu. Po vojni se je, predvsem zaradi raznarodovalnega procesa, družina preselila v Ljubljano, kjer je kasneje Sergej obiskoval gimnazijo in jo leta 1929 zaključil. Že mlad je spoznal krutost takratnih fašističnih oblasti in preganjanja slovenskega jezika. Po zapisih in pričevanjih je Sergej že kot otrok kazal ljubezen do ladjic, rad se je igral ob vodi, na enem od portretov, ki ga je narisal, se je upodobil v mornariški uniformi oziroma z mornariško kapo. Zatorej ne preseneča dejstvo, da se je po končani gimnaziji vpisal na vojaško pomorsko akademijo v Dubrovniku. Akademijo je uspešno končal leta 1932 ter vojaško kariero začel kot poročnik korvete na zastareli torpedovki. Kasneje je nekaj časa plul na ladji Sitnica, potem se je prijavil na tečaj za topničarje, kar je bila njegova velika želja, in ga uspešno končal. Kot strokovnjak za topove je bil poslan na Švedsko, kjer je sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za novi rušilec Beograd, na katerega je bil kasneje dodeljen. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, kjer je dočakal prve dni vojne.
Zlom vojske Kraljevine Jugoslavije je bil hiter in popoln. Kapitulacija je bila podpisana po enajstih dneh. Sprejeta je bila z mešanimi občutki: nekateri so se predali, spet drugi odšli na skrivaj domov, nekateri pa so se začeli pripravljati za odpor. Razmere v mornarici so bile podobne. Med posadkami na ladjah je vladal nered, saj o poteku dogajanj niso imeli dovolj objektivnih informacij. Večina višjih častnikov, poveljnikov se je odločila izvesti ukaz o kapitulaciji in predati ladjevje nasprotniku. Mračnega, meglenega in deževnega 17. aprila 1941, ko so se po lovčenskih serpentinah proti Boki Kotorski spuščale kolone italijanske vojske je na rušilcu Zagreb padla odločitev, da se ladjo ne preda v roke sovražniku. Največji del miniranja je bil opravljen, ko je bila posadka še na ladji. Na ukaz poveljnika Krizomalija je večina posadke v velikem neredu in zmedi zapustila ladjo. Med njimi ni bilo Sergeja Mašere in Milana Spasića, ki sta ostala na ladji, izvršila detonacijo, ladjo vrgla v zrak in se skupaj z njo potopila. Dejanje, ki pri vsakem domoljubu sproži veliko občudovanje in globoko spoštovanje in s katerim sta pokazala, kako se ohrani čast, človeška in profesionalna.
Za Mašero lahko rečemo, da je s tem izrazil svoje vojaško in domoljubno prepričanje. Do izraza sta prišla gnev in odpor Primorca, ki je odločno nasprotoval nacističnim in fašističnim silam. Glede na njegov značaj, domačo domoljubno vzgojo, vojaško in pomorsko izobrazbo, politično prepričanje, socialni čut, široko razgledanost nad družbenim dogajanjem v Evropi, navezanost na svojo državo in mornarico, se je Mašera po prepričanju tistih, ki so ga osebno dobro poznali, verjetno »čutil dolžnega, da se častno oddolži državi in mornarici, ki ji je služil in se v njej tudi dokazal.«
Mašerovo in Spasićevo dejanje je odmevalo tako v zavezniških kot naci-fašističnih vojaških vrstah. O njiju je pisalo angleško časopisje, posebno mesto sta leta 1944 dobila v knjigi »Mornarice v izgnanstvu«. Angleži so Mašeri in Spasiću na Malti leta 1942 postavili spominsko ploščo, v Franciji so celo posneli film z naslovom Plamen nad Jadranom. Ob tem, ko jima je tujina namenila pozornost kmalu po dogodku, pa je bilo potrebno za priznanje njunega dejanja doma več časa. Skorajda dve desetletji po drugi svetovni vojni se njunemu dejanju ni pripisovalo posebnega pomena. Kasneje se je to vendarle spremenilo. Leta 1950 so posmrtno podelili partizansko spomenico Sergeju Mašeri, leta 1966 so odkrili doprsni kip Sergeja Mašere v Mestnem muzeju Piran, ki je bil leto kasneje uradno poimenovan v Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in ki je še danes eden glavnih in najbolj aktivnih pri ohranjanju spomina na Sergeja Mašero. V času socialistične Jugoslavije sta lika Mašere in Spasića iz popolne neznanke postala simbol junaštva in upora proti okupatorju. Leta 1973 sta bila Sergej Mašera in Milan Spasić posmrtno razglašena za narodna heroja. Po Sergeju Mašeri in Milanu Spasiću so poimenovane številne ulice in trgi po Sloveniji. Po Mašeri so v petdesetih letih poimenovali vojaško kasarno v Pulju ter mu v isti kasarni postavili tudi spomenik. V Kotorju so npr. Dijaški oz. Študentski dom poimenovali dom učencev in študentov »Spasić – Mašera«. V spoštovanje Mašeri je postavljenih več doprsnih kipov, spominskih obeležij in spomenikov, med njimi tudi tukaj v Novi Gorici. Posebej veseli dejstvo, da spomini ne živijo samo zaradi vsega, kar je nastajalo v preteklosti temveč, da spomine na tiste čase in ljudi pišemo še danes. Tako smo od lani bogatejši za odličen dokumentarec iz serije Pozabljeni Slovenci, posvečen prav Sergeju Mašeri. Scenarij za film je napisal g. Radovan Čok, ki je film v produkciji Radio televizije Slovenija tudi režiral.
Zelo dejavni pri ohranjanju spomina na Spasića in Mašero so tudi v Črni gori, predvsem v Tivtu. Pred dnevi sem se srečal s poveljnikom črnogorske mornarice, ki mi je povedal, da so prav zaradi obeležitve 75. obletnice ustanovili organizacijski odbor, ki bo pripravil številne aktivnosti. Organizirali bodo literarni natečaj za učence osnovnih in srednjih šol na temo Mašera-Spasić, izvedena bo veslaška regata s čolni, prav danes bo v Zbirki pomorskega nasledstva odprta razstava posvečena Mašeri in Spasiću, sledila bo svečana akademija. Veleposlanika Slovenije in Srbije bosta posadila dve drevesi v tivtskem parku, predvidena je izdaja priložnostne poštne znamke, jutri bo pri spomeniku v tivtskem parku polaganje vencev, prav tako bodo položili venec na mestu, kjer se je pred 75. leti potopil rušilec Zagreb. Načrtujejo pa tudi ponatis knjige Podvig Spasić-Mašera.
Tudi pripadniki Slovenske vojske, mornariškega diviziona ohranjamo spomin na našega rojaka, stanovskega tovariša, poročnika bojne ladje Sergeja Mašero. V preteklih letih smo povečali sodelovanje s črnogorsko mornarico, kar nam je omogočilo, da smo lahko vsakič, ko smo obiskali Črno goro, obiskali tudi spomenik v Tivtu ter spominsko obeležje in se poklonili spominu na heroja. To bomo storili tudi letos oktobra, ko bomo ponovno obiskali Boko Kotorsko. Smo pa bili pripadniki diviziona z Mašero povezani tudi preko njegove sestre Vide Birovljev Mašera, krstne botre naše prve vojaške ladje Ankaran. Sam sem imel to čast, da sem jo osebno poznal in povem vam, da sem vsakič, to pa je bilo vsaj enkrat na leto, v njeni družbi neizmerno užival. Nekajkrat je bila z nami tudi na plovbi in spomnim se, da je velikokrat opazovala delo posadke, včasih na glas kaj pokomentirala, kot da se na nek način pogovarja s Sergejem, katerega je, vsaj tako se je dalo sklepati iz njenega pripovedovanja, imela neizmerno rada.
Spoštovani, še danes ostaja odprto vprašanje zakaj sta se Spasić in Mašera odločila, da skupaj z ladjo umreta, ko pa so bile mogoče tudi drugačne možnosti. Od vseh zapisov, ki so dostopni, po mojem prepričanju dober odgovor poda prav kapitan bojne ladje Ivan Kern, tisti poveljnik, ki je ukazal izplutje dveh torpedovk in kasneje njihovo predajo zaveznikom. Med ostalim pravi, da sta se Mašera in Spasić znašla v situaciji, iz katere preprosto nista mogla pobegniti tudi zaradi njunega prepričanja in vzgoje. Torej, kaj jima je bilo storiti? To kar je zagotovo bila njuna velika želja – da svoje znanje in sposobnosti uporabita pri obrambi domovine – glede na okoliščine ni bilo več mogoče. Ostala jima je le še možnost, da preprečita predajo ladje sovražniku tako, da jo uničita. Za to dejanje je bilo več možnosti, ki bi jima omogočile preživetje, a se zanje nista odločila. Izbrala sta razstrelitev ladje in njiju skupaj z njo. Zakaj torej sta se odločila tako, kot sta se? Odgovor na to daje naslednja misel, če bi izbrala katero od drugih rešitev, bi sicer s tem izpolnila dolg do domovine, vendar pri tem ne bi prišlo do izraza njuno ogorčenje do sramotne predaje ladij sovražniku. Z žrtvovanjem lastnih življenj pa sta dala najmočnejši poudarek obsodbi teh strahopetnih dejanj in izdaje. To je bil izziv vsem, ki so preprečili izplutje flote in nadaljevanje borbe ter vsem, ki bi lahko na podoben način preprečili, da so ladje prišle v roke sovražniku, pa tega niso storili.
Poveljnik Kern je svoja razmišljanja strnil z naslednjim: »Ko se spomnim teh dveh junakov, se mi pred očmi pojavi napis na spomeniku v Nantesu, ki je postavljen v čast poveljniku Napoleonove garde v bitki pri Waterloo, generalu Cambronu: Garda umira, Garda se ne predaja!«
Slava Sergeju Mašeri in Milanu Spasiću!
