Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije, na prireditvi Dan spomina, Žiri, 22. oktober 2016
Tovarišice, tovariši borci drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, tovariški Zdravo! Vam, ki v srcu nosite in se borite za udejanjenje vrednot tega boja, prisrčen pozdrav!
Po kapitulaciji fašistične Italije je celotno Slovenijo zajelo vzdušje svobode in pričakovanja skorajšnjega konca vojne. Mladi ljudje so se množično odzvali klicu domovine in pohiteli v vrste narodnih borcev. Na Primorskem je v tistih dneh nastalo šest novih brigad, dve diviziji in v decembru 1943 9. korpus. Okrepile so se že ustanovljene enote. Množična vstaja na Primorskem in neposredno ogrožanje oskrbovalnih poti nemške vojske v Italiji je prisililo Hitlerja in njegove generale, da hitro in surovo ukrepajo. Elitni 2. SS oklepni korpus je konec septembra prodrl na Primorsko in prisilil vstajnike na umik z Goriške fronte proti Trnovskemu gozdu in na Cerkljansko. Nemške intervencijske sile so nadaljevale ofenzivo v Gorski Kotar in na Dolenjsko. Glavni štab slovenskih partizanskih enot je v težnji, da oslabi nemško ofenzivo, ukazal napad na nemške sile na Gorenjskem in reorganizacijo novoustanovljenih enot. Tako se je Prešernova brigada po vrnitvi z Dolenjske okrepila z borci Tolminske brigade in začela skupaj s komaj ustanovljeno Vojkovo brigado široko ofenzivo čiščenja zgornje Selške doline. 12. oktobra je pod nezadržnim naletom Prešernove brigade padla nemška postojanka v Davči. Dan prej je Vojkova brigada pregnala Nemce iz Leskovice. Nemci so bili prisiljeni, da se 15. oktobra umaknejo z Javorja v Gorenjo vas. 18. oktobra so Nemci pobegnili iz Sovodenj v Gorenjo vas. Vojkova brigada je presekala edino pot umika Nemcev pri Fužinah.
Nemška posadka v Žireh je v operativnem smislu bila povsem obkoljena in poveljstvo v Škofji loki je sklenilo umakniti sile iz Žirov. Naložili so mnogo naropanega blaga na vozove in 22. oktobra poskušali pobegniti. Vojkovci so jim to preprečili. Tanki s pehoto so se prebili do Žirov in nemški poveljnik je vzel sedem talcev in zagrozil z njihovim pobitjem in maščevanjem, da bo za vsakega ubitega Nemca postrelil sto domačinov. Naslednji dan popoldne so le odšli in nemške oblasti v Žireh je bilo konec. Oblast je prevzel narodnoosvobodilni odbor kot prvi na Gorenjskem in jo zadržal vse do končne osvoboditve dežele. Nemci potem niso več uspeli oblikovati svoje postojanke v Žireh, tudi ob pomoči »slovenske pomožne SS policije« oziroma domobrancev. Občasni prodori v Žiri ob večjih ofenzivah različnih vojska v nemški službi (slovenski domobranci, srbski četniki, grški fašisti) niso uspeli oblikovati stalno posadko. Zgornja Poljanska dolina je bila in ostala svobodna do konca vojne.
Izdajalcev v Žireh ni bilo, ali jih pa je bilo zelo malo. Toda pred leti so v mnogih medijih omenjali Žiri kot nekakšno sveto mesto spočetja novih slovenskih nacistov pod imenom »Kri i čast«. Na srečo se tega ne omenja več. Zakaj to zgodbo danes spet vlečem na plano? Glavni »častilec krvi« je bil član neke mladeniške združbe pri vodjevi stranki, ki pa jo je takrat v Žireh, danes pa po vsej Sloveniji, vodil najmlajši izvoljenec v slovenskem hramu demokracije in nadzornik slovenske obrambe in varnosti. Nekateri ga omenjajo kot prestolonaslednika, kot temu pravijo v Mladini, princa Noriškega kraljestva. Mladega moža skrbi prihodnost Slovenske vojske, premalo denarja da dajemo davkoplačevalci in da so plače vojakov prenizke. Mogoče so plače naših vojakov doma res nizke, a so plače na nekakšnih mirovnih misijah celo večje od vojakov nekaterih bogatih vojska. Trenutno ima Slovenska vojska nekaj pod 3000 vojakov, okoli 1300 oficirjev in 2400 podoficirjev. Po moji oceni je za boj sposobnih približno 2000 vojakov, od tega je stalno v misijah izven države med 300-400. Kdo te branil, lepa dežela na sončni strani Alp? Temu mladeniču iz vaše doline, ki skrbi za vojsko, pa predlagam, da najprej zmanjša število naših vojakov na mirovnih misijah, kjer dejansko podpirajo tiste, ki so povzročili vojno. Zatem naj pozove v domovino vse naše predstavnike po raznih natovskih in drugih zavezniških poveljstvih po vsem svetu, saj nas zelo drago stanejo. Za število vojakov imamo prek vsake razumne mere generalov, kar 15 jih. Ukine naj najmanj 12 vojašnic, saj jih imamo 19 z enormno visokim standardom bivanja vojakov in dela častnikov. Predvsem pa mora ukiniti protiustavno institucijo v državi, saj je po ustavi Cerkev ločena od države, v vojski pa kot temelju države obstoji dobro plačani vojaški vikariat, kjer je zaposlenih 13 ljudi – 7 duhovnikov in 6 pastoralnih pomočnikov, verjetno pa še kakšen uradniček ali oskrbnik. Vsi imajo oficirske plače majorja in višje, vikar pa je na generalskem položaju. Tega celo v času vojne ni bilo v domobranskih enotah, ki so štele prek 11.000 vojakov. Zanimiva je tudi povezava vikariata z nadrejenimi. V strukturi Slovenske vojske ga ni, tudi v strukturi generalštaba ga ne najdemo. Najmanj pa so potrebna vojaška romanja v Lurd. Da bo ironija večja, pred časi je ta romanja vodil general SV, srbsko-črnogorskih korenin in pred osamosvojitvijo zelo zagnan oficir vojaške varnostne službe, v žargonu KOS. MO izdaja tudi časopis, v katerem lahko preberete dejavnosti ministra in obiske visokih generalov Nata ter o šminkerskih večnacionalnih vajah, ne pa tudi o življenju vojakov. Prav tako nista potrebna ne vojaški orkester ne dva vojaška muzeja. V preteklosti je največ denarja šlo na nakupe in obnovo orožja, ki nikomer ni potrebno. Največ denarja pa je zapravil prav vodja, ko je prvič bil minister. Še danes se ne ve, kam je poniknilo na stotine milijonov takratnih nemških mark iz prodaje in prekupčevanja z orožjem. Samemu mladeniču bi še priporočil, da končno le zaključi študij obramboslovja, čeprav imam z ministri obramboslovci zelo slabe izkušnje v smislu strokovnosti za vodenje vojske in obrambe.
Ob omenjanju vodje bi rad omenil še zgodbo o Domovini – pa ne Sloveniji, o oni na osmih kolesih oziroma Patrii. Avstrijsko sodišče je ugotovilo, da je v Slovenijo prišlo nekih 900.000 evrov, namenjenih podkupnini. Naše sodišče pa ne more ugotoviti, kdo je te denarce spravil v žep. To so toliko časa ugotavljali, da je zadeva zastarala in vodja s zvestobniki je postal nedolžen. Hkrati pa še ni dokazal, od kod mu premoženje, ki mu ga je odkrila Komisija za preprečevanje korupcije. Nasprotno, morala je oditi celotna posadka te komisije na čelu z vašim rojakom, sedanjim ministrom. In predsednik države je na čelo te komisije postavil kimavca, ki ne vztraja pri ugotovitvah predhodnika in pelje zadevo proti zastaranju, če že ni. Drugi velmož osamosvojitve je na smrt bolan, ko bi moral iti na ričet oziroma v zapor na Puščavo, kjer pa ti gospodje ni živijo prav nič puščavniško in spokorniško. In zadeva tega drugega moža prav tako teče ob naših počasnih sodnih mlinih, ki meljejo še počasneje od božjih, proti zastaranju. In spet je vaš rojak prav po gorenjsko kleno rekel, če zadeva zastara, bodo letele glave. Dvignila se je sodna srenja, da je to grobi napad na neodvisnost sodne veje oblasti. Tam neki mož v sodniški togi je ponudil glavo kar na pladnju. Nihče ne potrebuje njegove glave na pladnju, z glavo naj pospeši sojenja in premakne glave svojih podrejenih sodnikov. Osebno imam zelo slabe izkušnje z našimi sodniki, ki so preveč pod vplivom politike pa tudi nekih združb iz ozadja. Za milijardno luknjo v cerkvenih financah je na sodišče prispel najmanj kriv možak, ki je počel to, kar so mu škofje ukazali. Škofje pa so nedotakljivi. Samo upokojili so jih, vendar javno molijo maše za kostmi domobrancev ob asistenci predsednika države kot je to bilo pred dnevi v Begunjah pri Cerknici. Zdi se mi, da v naši deželi samo še nekateri Gorenjci imajo pravo moškost v hlačah. Ministra Klemenčiča moramo glasno podpreti vsi, ki nam sta kot Slovencem Resnica in Poštenje na prvem mestu.
In še enega Žirovca naj omenim, ki te dni bije boj ne z mlini na veter, ampak z vetrenjaško in do domovine neodgovorno politiko. Ugleden ustavni strokovnjak in sodnik nekdanjega ustavnega sodišča, rojen v Jarčji dolini, doktor Kristan, je skupaj z drugim Gorenjcem, pokojnim doktorjem Bučarjem, sprožil zadevo za notifikacijo Avstrijske državne pogodbe, kjer je v 7. členu zapisano varstvo slovenske manjšine v Avstriji. Namreč, nekateri avstrijski politiki odrekajo Sloveniji pravico, da kot država bdi nad udejanjenjem določil te pogodbe, ker jo je podpisala Jugoslavija, ki pa je ni več. Z drugimi besedami, država Avstrija nima do slovenske manjšine nobenih obveznosti oziroma država Slovenija naj se ne meša v avstrijske domače zdrahe glede tam živečih Slovencev. Avstrijsko obnašanje ni toliko zaskrbljujoče kot molk in podrepniško obnašanje slovenske politike, predvsem vseh zunanjih ministrov, ker naj bi prvi obljubil tedanjim avstrijskim botrom naše osamosvojitve, da ne bomo načenjali vprašanja notifikacije pogodbe za politično priznanje osamosvajanja. Tako so gospodje osamosvojitelji že na samem začetku prodajali našo samostojnost in suverenost. To je ena od kravjih kupčij, da so lahko izvažali ljubljanske smeti v Avstrijo in uvažali nemško orožje v smetnjakih, da je prvi predsednik naše vlade hodil po navodila na Dunaj. In danes so lastniki večine naših podjetij, naših gozdov avstrijski državljani oziroma Nemci. Pobegnili so iz Žirov oktobra 1943 in vrnili so se pol stoletja kasneje in še danes kupujejo slovensko deželo in slovenske duše. Zatorej podprimo pobudo doktorja Kristana s podpisom na njegovi spletni strani.
Ne bom zaključil z znanim partizanskim pozdravom, s puntarsko pesmijo se poslavljam od vas:
Le vkup, le vkup uboga gmajna,
za staro pravdo naj zdaj bo drajna!
