PIŠE: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije

Blatenje borcev za svobodo, partizanov in aktivistov OF ni pri nas nič novega. Morda je bila naša napaka, da se nismo odzivali dovolj odločno, ker se nismo hoteli spuščati na raven raznih pajacev vstajajočega klerofašizma in ponarejevalcev zgodovine. Tudi zato ne, ker smo dejansko hoteli pomiritev. Hoteli smo pustiti za seboj tisto, kar nas razdvaja, in usmeriti naš pogled naprej, v prihodnost. Vso našo pozornost smo hoteli posvetiti perečim vprašanjem sedanjosti: brezposelnosti in s tem brezperspektivnosti mladih, naraščanju revščine, upadanju socialne varnosti kljub obetavni gospodarski rasti. Žal je rezultat naše premajhne odločnosti obraten temu, kar smo pričakovali.

Klerofašizem postaja vse bolj agresiven. RKC na Slovenskem se ne polašča le vedno večjega bogastva, temveč želi postati edina moralna avtoriteta, ki bi odločala o našem življenju. Polastiti se hoče ne samo naših duš, ampak tudi naših teles.

Zato se ji zdi pomembno, da prikrije svoje zločine, ki jih je zagrešila z izdajo lastnega naroda; da prikrije organiziranje belogardistov in vaških straž pod poveljstvom Italijanov in pozneje domobrancev kot pomožne SS-policije. Da prikrije grozodejstva, ki so jih ti izdajalci počenjali med vojno.

Resnici na ljubo je treba povedati, da na Štajerskem ni bilo kolaboracije. Škof Tomažič je zavrnil kakršno koli misel na sodelovanje z nacizmom. Vojno je preživel v hišnem zaporu. Ustaši so v taborišču Jasenovac zaklali sedem duhovnikov. Povedati je treba tudi, da se je Cerkev za svoja dejanja med vojno večkrat opravičila. Potem je prišlo leto 1991 in vse je bilo pozabljeno in slovenska RKC je stopila na stara pota, ki so že davno pred drugo svetovno vojno razdvajala Slovence in med nami netila nestrpnost in sovraštvo.

Danes so propagandni hit slovenskih škofov, ponarejevalcev zgodovine, raznih klerofašističnih skupin in njihovih medijev – Nove24, Demokracije, Reporterja, Ognjišča – tako imenovani povojni poboji, ki so jih seveda zagrešili kdo drug – kot komunisti.

Iz zgodovine je znano, da je ta priljubljena fraza klerofašistov neresnična, saj zaradi dejstev ne moremo govoriti o »povojnih pobojih«. Nacistična Nemčija je podpisala predajo 8. maja 1945 in mir naj bi se začel naslednji dan. Naj bi, morda drugje je, a ne pri nas. Zadnja bitka z nemško vojsko je potekala na Poljani pri Prevaljah 15. maja 1945. 12. maja 1945 so domobranci zahrbtno zvabili partizane na most pri Borovljah in mrtve in ranjene pometali v Dravo. Ko so domobranci bežali skupaj s svojimi dotedanjimi gospodarji, že pod imenom Slovenska narodna vojska (ustanovili so jo 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani), so pustili v domovini svoje enote za zvezo ter obveščevalne in propagandne dejavnosti. Tukaj so ostale tudi manjše skupine. Tako je na primer Levstek s svojo skupino napadel partizansko patruljo 31. julija 1945. V izgnanstvu so organizirali tako imenovano Matjaževo vojsko. Manjše skupine so prehajale v Slovenijo še do leta 1952 in poskušale zanetiti državljansko vojno. V tem času je v spopadih z njimi padlo nekaj nad 900 članov VDV. Kdaj se je torej končala vojna z njimi?

Kar naprej govorijo o »pobojih«. Pa so bili res poboji? Večino domobrancev so Angleži v živinskih vagonih vrnili čez mejo. Ti ljudje so bili postavljeni pred hitra vojaška sodišče, tako imenovane trojke, ki sta jih organizirali 3. in 4. armada. Mladoletnike so poslali domov, tisti, ki niso služili v bojnih enotah, so bili obsojeni na prisilno delo in jih je pozneje doletela amnestija. Tisti, ki so bili v vojnih enotah, so bili obsojeni na smrt in ustreljeni. Pri tem je bilo vmes verjetno tudi kakšno osebno maščevanje. O zaslišanjih in sodbah so se vodili ustrezni zapisniki. Ti se danes hranijo v arhivih 3. in 4. armade v Srbiji. Ali jo torej res šlo za poboje?

Pozivamo slovensko oblast, da to dokumentacijo pridobi, tudi na osnovi nasledstva, in dokumente v celoti objavi. Potem bo sprenevedanja konec.